Marilyn Monroe. Plavolasa ikona in seksapilna hollywoodska igralka deluje na zadnjih fotografijah večinoma zgarano in osamljeno. Je vse prej kot oseba, ki se je še danes mnogi nostalgično spominjajo kot dive, ki je s svojo lepoto zaznamovala ameriško in svetovno obdobje po drugi svetovni vojni. 5. avgusta Normo Jean Baker, staro 36 let, najdejo mrtvo. Kot otrok je bila sirota in osamljena je tudi umrla. še sedem let pred tem je bila na vrhuncu kariere. Toda slava je terjala svoje. Osamljenost. Depresija. Predmet mnogih strokovnih in laičnih razprav ter navdih mnogih produktov popularne kulture.
Življenje s "sivimi očali"
Seznam znanih osebnosti z depresivnimi motnjami je dolg. Ne mučijo pa samo pisateljev, skladateljev, pesnikov, slikarjev in igralcev. V svojem življenju naj bi psihiatrično pomoč vsaj enkrat potreboval vsak drugi človek, bodisi da se je potopil v trdovratno depresijo bodisi da ga preganjajo anksiozne motnje ali pa se je zgolj znašel v duševni stiski, ki jo je celo uspešno in brez hujših posledic prebrodil sam.
 Vse najpomembnejše vrste psihičnih motenj pa imajo takšno ali drugačno osebnostno podlago. Psiholog dr. Janek Musek pojasnjuje: "Osebnostna podlaga nagnjenosti k najpogostejšim depresivnim tegobam in depresivni motnji je ena izmed temeljnih dimenzij osebnosti, ki jo označujemo z izrazom nevroticizem. Nevroticizem sega od skrajne čustvene občutljivosti, labilnosti in neodpornosti proti stresu do skrajne stabilnosti in stresne odpornosti. Z evolucijskega vidika je nevroticizem pomemben, ker pomeni temeljno osebnostno naravnanost, ki nas opremlja za soočanje s stresom. Visoka stopnja nevroticizma nas usposablja, da hitro in občutljivo zaznamo ter čustveno reagiramo na stres in nevarnosti, visoka stopnja emocionalne stabilnosti pa nas usposablja, da se s stresom in nevarnostmi spopadamo čustveno manj obremenjeno in zato pogosto bolj učinkovito. Nevroticizem ima več komponent, med najpomembnejšimi pa je prav komponenta depresivnosti. Depresivne osebe gledajo na svet s "sivimi očali"."
Kako poln je kozarec
Raziskave kažejo, da so depresivne osebe zelo realistične in celo pesimistične, medtem ko večina ljudi presoja življenje vsaj rahlo optimistično. Pomembno je torej, kako gledamo nase in na svet okoli sebe, čemur v psihologiji in psihiatriji rečemo "kognitivni slog". Kdor ima pozitivnega, je prepričan, da lahko stvari spremeni sam, medtem ko tisti z negativnim razmišljajo, da so žrtev, tarča nečesa hudega in nerešljivega.
Depresija pa ne izbira ne po starosti ne po spolu. Pri otrocih in mladostnikih opažajo, da zboli približno enak delež fantov in deklet. "Depresivni otroci in mladostniki pogosteje kadijo in imajo več samomorilnih teženj, kar je lahko tudi znak mladostniške krize. Velike oziroma hude depresivne motnje pa trajajo sedem do devet mesecev. Pogosto so žalostni, nič več jih ne zanima, ničesar se ne veselijo, kritizirajo sami sebe in imajo občutek, da drugi kritizirajo njih. Počutijo se neljubljene, so pesimistični, menijo, da ni vredno živeti. Pogosto so razdražljivi, kar se včasih stopnjuje do agresivnega vedenja. Imajo težave s koncentracijo, pomanjkanjem energije in motivacije, zanemarjajo svoj videz in osebno higieno, moten je tudi vzorec njihovega spanja," pojasnjuje doc. dr. Blanka Kores Plesničar, predstojnica oddelka za psihiatrijo Splošne bolnišnice Maribor.
Od pubertete naprej je depresija dvakrat pogostejša pri ženskah kakor pri moških. Drugačna pa je tudi klinična slika. Pri ženskah prevladujejo telesne težave, potrtost in izguba socialnih stikov, pri moških pa so povečane vzkipljivost, jezljivost, konfliktnost v odnosih, želodčne težave. Moški depresijo najpogosteje izražajo na dva načina: kot zatekanje k alkoholu ali kot deloholizem, medtem ko se pri ženskah poveča odvisnost od tablet.
Njegovo veličanstvo - prozac
Z depresijo največkrat povezujemo prozac, antidepresiv, ki pomaga omejevati ali celo zatreti depresivne motnje. Pojavil se je pred približno dvajsetimi leti. Predtem so imeli antidepresivi precej stranskih učinkov, medtem ko so jih nove generacije počasi zmanjševale. Danes je prozac njihov najslavnejši predstavnik. Čeprav pozna že številne "bratrance", ima še vedno svoje mesto. V sto državah po svetu ga namreč jemlje kar 40 milijonov ljudi. Pred leti je bila v Playboyu objavljena karikatura na omenjeno temo. Na pločniku ulice ameriškega mesta sta stali prodajalki, deklici z lesenima škatlama, obešenima okrog vratu. Prva je imela na škatli napis vžigalice, druga - prozac.
Stroka je predtem zdravljenje depresij večkrat pospremila še z anksiolitiki ali pomirjevali, ki so zelo hitro olajšali občutek živčnosti in napetosti, a so povzročali izredno zasvojenost, danes pa je prevladujoča doktrina bolj naklonjena antidepresivom. "Anksiolitiki so problematična, vendar v določenih situacijah potrebna zdravila. Povzročajo namreč zasvojenost, in to hudo, nič manj kot opiati. Če zavarovalnice ne bi krile stroškov zdravljenja z njimi, bi morale številne dame vlamljati v avtomobile in krasti radioaparate... Življenje je težko, skoraj vsaka tretja ženska ima v torbici lexaurin. Zato po doktrini anksiolitike pri depresiji predpisujemo do štiri tedne, saj antidepresivi potrebujejo določen čas, da začnejo učinkovati. Ena od pogostih in zelo problematičnih zablod je, da ljudje ne ločijo med antidepresivi in anksiolitiki in ne jemljejo antidepresivov zato, ker se bojijo zasvojenosti. Antidepresivi je namreč ne povzročajo in so učinkoviti. Depresija se zelo rada ponovi, zato jih pri ponovni epizodi dajemo daljši čas," je povedal psihiater Miran Pustoslemšek.
Podatki Inštituta za varovanje zdravja kažejo, da je bilo v letu 2005 predpisanih 566.948 receptov za anksiolitike ali pomirjevala v vrednosti približno milijardo tolarjev. V istem letu so zdravniki predpisali še 314.744 receptov za antidepresive v vrednosti približno tri milijarde tolarjev in pol. Na dan tako anksiolitike uživa približno dva odstotka Slovencev, antidepresive pa tri odstotke.
Lezite, prosim!
Nagnjenost k depresiji je sicer dedna, vendar ni nujno, da otrok gene od depresivnih staršev podeduje. Skoraj zagotovo pa bodo ti nanj prenesli negativno pojmovanje sveta. V slovenski vzgoji je razmišljanje, da je treba biti priden in da si je treba stvari zaslužiti, pogosto. Vzbujanje slabe vesti je tako nenehno prisotno. In kakšne so posledice?
Občutja nevrednosti, značilna za depresijo, po freudovski teoriji izhajajo prav iz nadjazovske instance, ki je ponotranjena starševska avtoriteta. Tako so k depresiji mnogo bolj nagnjeni ljudje, ki so v svoji zgodnji dobi dobili sporočila, da tisto, kar počnejo, ni dobro in da so ničvredni. Takšen nadjaz nato pritiska nanje. Psihoanaliza zato poskuša ponovno vzpostaviti razmerja, tokrat zdrava, med psihičnimi instancami. Med onim, jazom in nadjazom. Pri posamezniku namreč obstaja zagata, zaradi katere je v depresijo tudi zapadel in ki mu nezavedno, po razpokah, prihaja v zavedno.
Psihoanaliza deli vzroke za melanholijo, kot je depresijo imenoval Freud, predvsem na dva načina: pojavljala naj bi se kot žalost, povezana z realno izgubo ljubezenskega objekta ali simbolnega položaja, ter kot stanje globoke žalosti, telesne odrevenelosti in pasivnosti, ne da bi do izgube tudi v resnici prišlo. Pri realni izgubi ljubljenega človeka pa sta pomembna predvsem dva vidika. V prvi vrsti se posameznik namreč sprašuje, kaj mu je ljubljena oseba pomenila, še bolj pomembno pa je vprašanje, kaj je sam pomenil zanjo. Tako ga izguba sili v opuščanje iluzij, ki si jih je o svojem uspehu oblikoval s pomočjo sedaj odsotnega drugega. Izguba mu v bistvu zamaje fantazmo, ki jo goji o sebi. S tem pa se je seveda vedno težko soočiti.
Pri srečevanju s samim seboj si v kriznih situacijah, ob visoki verjetnosti samomora, tudi psihoanaliza pomaga z zdravili, čeprav načeloma velja, da je do njih zelo skeptična.
Depresije in samomori
Zadnjo januarsko soboto je 49-letna izvršiteljica okrajnega sodišča Marjana Regvat iz Černelavcev pri Murski Soboti, verjetno v duševni stiski, zjutraj v službi napisala nekaj navodil. Dopoldne sta mož Milan, ki je okrožni sodnik, in sin Niko poizvedovala za njo, a brez uspeha. Medtem se je ona oglasila doma, na komodi pustila loterijske listke, mobilnik in sporočilo z nekaj navodili ter odšla. Nekaj dni zatem so jo našli mrtvo ob poljski poti med Mursko Soboto in Markišavci.
To je le ena izmed zgodb s tragičnim koncem, ki so prve dni v letošnjem letu pretresale slovensko javnost. Bi lahko bila zanje kriva "zimska depresija"? "Pobegi od doma imajo zelo različna ozadja. Če malo špekuliram, so lahko med možnimi vzroki določeni tipi depresije, predvsem agitirani tip, ali pa depresija z elementi psihoze. Običajno pa depresiven človek težko zbere energijo in voljo za take podvige. Mislim, da so bistveno pogostejši motivi za beg neugodne situacije," meni Pustoslemšek.
Kljub temu se zdi, da se je njihovo število prav sedaj nerazumljivo povečalo. Ali bi lahko vzroke zanje iskali tudi v času, "naklonjenemu" depresiji? Malokatero stvar v zvezi z depresijo je laže razložiti kot prav to, menijo strokovnjaki. Če smo prve dni zime, ko sta dan in z njim sončna svetloba zmanjšana na minimum, še nekako v pričakovanju prihajajočih praznikov in smo januarja še pod njihovim vplivom, pa je februar mesec, ko nam pešajo moči. Povezanost nekaterih oblik depresivnosti z letnimi časi je znana že od nekdaj.
Statistike kažejo, da je tveganje za smrt zaradi samomora pri bolnikih s hujšimi oblikami depresije kar 15-odstotna. Kaj se torej zgodi z gonom po samoohranitvi? Zakaj ga depresija utiša? Musek pojasnjuje:"Status depresivnosti z evolucijskega vidika ni povsem jasen. Res je, da se samomorilnost med vsem najpomembnejšimi osebnostnimi dimenzijami najbolj pogosto povezuje prav z depresivnostjo. Toda samomorilnost je daleč najpogostejša pri starejših osebah, kar je z evolucijskega stališča vsekakor primerneje, kot če bi bila pogostejša pri mlajših."
Kako temna bo prihodnost
Depresija je po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije (WHO) najpogostejša duševna motnja in četrta najpogostejša bolezen na svetu. Za njo trpi več kot 340 milijonov ljudi. Predvidevajo, da se bo že do leta 2020 povzpela na drugo mesto, takoj za srčno-žilnimi obolenji. Po podatkih, objavljenih v britanskem časopisu The Indipendent On Sunday, se je prodaja antidepresivov v svetovnem merilu med letoma 1972 in 2002 povečala za kar 234 odstotkov. Ali to pomeni, da je bilo depresij nekoč manj?
"Res je, da delež obolelih za depresijo neprestano narašča, kar je deloma povezano z načinom življenja, pa tudi z njeno boljšo prepoznavo ter boljšimi možnostmi zdravljenja, kot so bile v preteklosti. Narašča pa tudi delež obolelih moških, kar je morda povezano tudi s tem, da si lažje priznajo, da imajo depresijo, da prej poiščejo pomoč in o svojih čustvih in doživljanju lažje spregovorijo. S tem pa posegajo v podobo o neuničljivem in železnem moškem, ki je psihično popolnoma stabilen," je prepričana Plesničarjeva.
Geni ostajajo nespremenjeni že tisočletja. Prav tako se ves čas srečujemo z zunanjimi pritiski. Zakaj torej naraščanje depresije prav v moderni družbi? Danes je moderno imeti številne želje, medtem ko je realnost pogosto pusta, polna zahtev, odrekanj, razočaranj... Zato se prav modernemu človeku zgodi - da pobegne. V mrak.
Avtorica: URšKA KEREŽI
Objavljeno: časopis Večer , v rubriki Dosje, Datum: sobota, 17. februar 2007
Prispevek je last avtorice ter časopisa Večer |
