Več ko sem se pogovarjala s pari, ki sem jim svetovala, bolj sem ugotavljala, da v tem primeru noben od obeh pojmov ne ustreza. Prej bi lahko rekla, da namesto črpanja čustvenega in seksualnega zadovoljstva iz bolečine, ki jo povzroča partnerici, kot to počne sadist, se moški, ki sem ga poskušala definirati, počuti ogrožen in besen zaradi partneričinega trpljenja. Žena ni nič bolj mazohistka, kot je mož sadist. Zato, ker jo zlorablja, ne občuti nikakršnega izkrivljenega seksualnega ali čustvenega zadovoljstva. Nasprotno, to jo močno potre. Tako sem potrdila svoje prvotno predvidevanje, da uveljavljene psihološke kategorije in terminologija ne ustrezajo opisu tega, kar odkrivam v odnosih. Moški, ki sem ga poskušala določiti, se ni pojavljal v psihološki literaturi.

Ni tipičen sociopat, narcis niti sadist, čeprav je nekaj teh elementov pogosto v njegovem značaju. Najizrazitejša razlika med tem moškim in opisanimi v psihološki literaturi je v tem, da je tak moški sposoben dolgotrajnega odnosa z eno žensko. V resnici njegova ljubezen deluje kot posebno vroča in močna. Tragično pa je to, da počne vse, kar more, da uniči žensko, za katero se je dozdevalo, da jo tako globoko ljubi.

Kot terapevtka vem, da besede »ljubim te« ne pokažejo nujno tega, kar se v resnici v odnosu dogaja. Vem, da stvarnost določa ravnanje in ne besede. Ob poslušanju pacientk sem se vprašala: »Se tako vedeš do nekoga, ki ga resnično ljubiš? Se ne vedeš tako do nekoga, ki ga sovražiš?«

Spomnila sem se grške besede za ženomrzca: misogynist, kjer miso pomeni »rnrziti, sovražiti« in gyne pomeni »žena«. Čeprav se ta beseda v evropskih jezikih pojavlja že več sto let, se običajno uporablja, da bi z njo označili serijske morilce, posiljevalce in druge, ki se do žensk vedejo nasilno. Seveda, ti kriminalci so ženomrzci v najpogubnejšem pomenu besede. Prepričana sem, da so moški, ki sem jih poskušala opisati, prav tako ženomrzci. Samo njihov izbor orožja je drugačen.

Več ko sem vedela o ženomrzcih in odnosih z njimi, več sem izvedela o svojih pacientkah, pa tudi o svojem možu, o sebi in najinem zakonu. V tem času je vzdušje v moji hiši postalo izredno napeto. Zasačila sem se, da si konec vsakega delovnega dneva izmišljam vedno boljše izgovore, da bi lahko čim dlje ostala v službi. Moji otroci so bili pod pritiskom in moje samospoštovanje je bilo ves čas na spodnji meji. Če bi tedaj obstajala kakršna koli literatura o odnosih z ženomrzcem, bi lahko moj mož in jaz veljala za klasični primer. Če je šlo kar koli narobe, sem bila vedno kriva jaz. Krivil me je za vse: od svojih poslovnih problemov do nezloščenih čevljev. Čeprav nama je moje delo takrat prinašalo glavni vir dohodka, se je pogosto norčeval iz psihoterapevtskega poklica, iz mene pa še posebno.

Bolj ko me je označeval za sebično in neskrbno, bolj sem ga poskušala umiriti z opravičevanjem, popuščanjem in namernim sabotiranjem svoje poklicne poti. Poročila sem se kot vesela, odločna ženska; štirinajst let pozneje sem bila polna strahov in velikokrat na robu joka. Vesti sem se začela tako, kot nisem prej drugih nikoli prenašala. Godrnjala sem in moža nenehno zasliševala. Ali pa sem se umikala v čemerno, jezno molčanje, namesto da bi se naravnost spopadla s tem, kar sem čutila v najinem odnosu.

Potem se je zgodilo nekaj, kar je preseglo vsako mejo. Začela sem specializacijo za delo z odraslimi, ki so bili kot otroci spolno zlorabljeni. Moja vztrajnost, da bi to težko preizkušnjo približala javnosti, je pritegnila pozornost. Dobila sem pogodbo za svojo prvo knjigo Betrayal of Innocence: Incest and Its Devastation (Knjiga ni prevedena v slovenščino. Prevod bi se lahko glasil Izdajstvo nedolžnosti: Incest in njegovo opustošenje.) Tega dne sem pohitela domov k možu, da bi z njim podelila svoje navdušenje in veselje. A v trenutku, ko sem stopila skozi vrata, sem ugotovila, da preživlja enega izmed svojih slabih dni. Vedela sem, da bi moja dobra novica samo poostrila njegovo frustracijo. Zato sem odšla v kuhinjo, ne da bi spregovorila besedo o knjigi, si nalila kozarec vina in sama sebi nazdravila. Namesto da bi lahko podelila srečen trenutek s človekom, ki mi je toliko pomenil, sem morala dobro novico zamolčati zaradi strahu, da ga ne razburim.

Takrat sem se zavedela, da je nekaj resnično narobe. Spoznala sem, da je mojemu možu in meni - kakor parom, ki sem jim svetovala, potrebna pomoč drugih. A moj mož ni bil pripravljen na spremembe niti v svojem vedenju, niti v najinem odnosu. Končno sem prišla do bolečega spoznanja, da ne morem ostati v zakonu z njim, ne da bi se popolnoma odrekla sebi.

Zelo dolgo sem žalovala zaradi izgube zakonske zveze, a hkrati se je z menoj dogajalo tudi nekaj drugega. V sebi sem odkrila veliko ustvarjalnosti in moči, do česar se prej nisem mogla dokopati. Kmalu je moje profesionalno življenje doživelo dramatičen vzpon. Moja knjiga je bila izdana, posel je cvetel. Dobila sem svojo nacionalno radijsko oddajo, ki je potekala v živo. Vse več sem imela dela, tako na radiu kakor v ordinaciji. Z enako vrsto psihične zlorabe, kot sem jo doživljala v svojem zakonu, sem se začela ukvarjati tudi poklicno. Klicale so me ženske, ki so v takšnih zvezah preživele od nekaj mesecev do pol stoletja.

Pogosto sem jim, kakor hitro so opisale samo nekaj dogodkov, postavila naslednja vprašanja o njihovih odnosih:

• Ali si vaš partner jemlje pravico, da nadzira vaše življenje in vedenje?
• Ali ste se odpovedali pomembnim dejavnostim ali ljudem, da bi mu ugodili?
• Ali razveljavlja vaše mnenje, občutke, vaše znanje?
• Ali vpije, grozi ali se umakne v jezno molčanje, ko ga ne zadovoljite? 
• Ali »hodite po jajcih«, ponavljajoč, kaj boste rekli, da ne bi povzročili eksplozije?
• Ali vas zbega, ko se brez opozorila iz očarljivega moža spremeni v besnega?
• Ali se pogosto počutite zmedeni, razburjeni ali nezadostni, ko ste z njim?
• Ali je hudo ljubosumen in posestniški?
• Ali vas krivi za vse, kar gre narobe v zakonu?
  

Če so mi odgovorile z »da« na večino mojih vprašanj, sem vedela, da so v odnosu z ženomrzcem. Ko sem jim razložila, kaj se v njihovem življenju dogaja, sem kar prek telefona lahko začutila olajšanje v njihovem glasu.
Prepričana sem bila, da sem odkrila pomembnejšo psihično motnjo, zato sem se odločila, da preverim svoje prepričanje v televizijski oddaji A.M. Los Angeles. Najprej sem razložila taktike in vedenje tipičnega ženomrzca.
Po končani oddaji je nekaj žensk, ki so delale v studiu, planilo k meni. Videti je bilo, da so že vse imele osebno izkušnjo s takšnim tipom moškega. Naslednji dan so mi iz televizijske hiše sporočili, da so malokdaj prejeli toliko telefonskih klicev kot v moji oddaji.

Kmalu sem se pojavila v naslednji TV-oddaji, v Bostonu. Tokrat je trajala vso uro in gledalci so se vključili v še večjem številu. Ko so začela prihajati pisma iz vse države, sem vedela, da sem zadela v črno. Iz njih je bilo razvidno, da žene čutijo potrebo izvedeti več o ženomrzcih. Želele so vedeti, kje lahko najdejo knjigo o tej problematiki.

Globoko me je ganilo, ko so mi pisale o svojih življenjih. Potrebovale so zagotovilo, da to, kar občutijo v svojih zvezah, ni »noro«. Morale so spoznati, da niso same, da obstajajo ljudje, ki jih razumejo in o njih ne mislijo slabo kakor njihovi partnerji.

Njihovi odzivi so me še bolj okrepili v prepričanju, da se lahko uničujočega samoobtoževanja osvobodijo le, če prepoznajo, razjasnijo in razumejo, kaj se pravzaprav v takšnih odnosih dogaja. Postalo mi je jasno, da moram napisati to knjigo - ne samo, da bi ženskam pomagala razumeti njihov položaj, temveč tudi zato, da bi jim pokazala, kaj lahko spremenijo.
Preden lahko spremenimo odnos, moramo razumeti dogajanje v njem. A tudi to ni dovolj. Razumevanje je samo možganska vadba. Da bi spremenili svoje življenje in odnos, morate drugače razmišljati in se drugače vesti.


Objavljeno v Delovi prilogi ONA, dne 13. 2. 2007, v rubriki Rdeča črta

Tekst je vzet iz predgovora knjige Moški, ki sovražijo ženske, in ženske, ki jih ljubijo - Ko ljubezen boli in ne veste, zakaj. Susan Forward, založba Tangram, 2006.

Vir slike