Nihče pri zdravi pameti ne bi ostal z mano takšno, kot sem zdaj. Edini razlog, da ostaja Jeff z menoj, je ta, da me ljubi.

Je čudovit človek: šarmanten, zabaven in dinamičen. Vedno je pozoren do mene - poslal mi je rože, da bi obeležil obletnico noči, ko sva se prvič ljubila. Lani me je za rojstni dan presenetil s potovanjem v Italijo.
Nancy mi je povedala, da je Jeff uspešen odvetnik. Vedno najde čas zanjo. Kljub njenemu trenutnemu videzu si še vedno želi hoditi z njo na poslovne večerje in izlete.

Včasih sem uživala, ko sva šla ven z njegovimi strankami, ker sva se držala za roke kot zaljubljena študenta. Vse moje prijateljice mi ga zavidajo. Ena mi je rekla: »Nancy, tvoj je nekaj posebnega.« In vem, da je. A poglejte mene! Ne razumem, kaj se je zgodilo. Ves čas se počutim tako potrta. Moram se zbrati, sicer ga bom izgubila. Moškemu, kot je Jeff, ni treba vlačiti za sabo žene, kakršna sem jaz. Lahko dobi, katero hoče, tudi filmske zvezde. Srečo imam, da se je tako nalepil name.

Ko sem poslušala Nancy in opazovala njen videz, sem se vprašala: »Kaj je v tem odnosu narobe?« Tukaj se je skrivalo temeljno protislovje. Zakaj bi se sposobna in uspešna ženska, ki živi v ljubečem odnosu z možem, počutila tako zlomljeno? Kaj se ji je v štirih letih zakona zgodilo, da je nastala tako izrazita sprememba v njenem videzu in v občutku lastne vrednosti?

Vztrajala sem, da mi je povedala več o svojem odnosu z Jeffom, in počasi se je pokazala celovitejša slika. Edino, kar me resnično moti pri Jeffu, so njegovi odklopi.
»Kaj mislite z odklopi?« sem vprašala. Malce se je nasmehnila.
Tako imenujem njegovo igranje King Konga, kričanje in razgrajanje. Velikokrat mu uspe, da me utiša, tako kakor zadnjič, ko smo večerjali s prijatelji. Govoril je o neki predstavi in jaz sem nekaj pripomnila, ko se je obregnil obrne: »Zakaj ne utihneš?« Potem je rekel najinim prijateljem: »Ne menite se zanjo. Vedno pove kakšno neumnost.« Tako me je ponižal, da bi se najraje vdrla v zemljo. Po pripetljaju sem s težavo pogoltnila svoj zalogaj hrane.

Nancy je zajokala ob bolečih spominih še drugih ponižujočih dogodkov, ko jo je Jeff označil za neumno, sebično in lahkomiselno. Ko je pobesnel, je pogosto kričal nanjo, treskal z vrati in metal stvari.
Bolj ko sem jo spraševala, jasnejša je postajala slika. Pred menoj je bila ženska, ki si je obupno prizadevala, da bi ugotovila, kako ustreči možu, ki se ga je bala. Pogosto je bil jezen, znal pa je biti tudi očarljiv. Nancy je povedala, da je zvečer pogosto zaspala veliko pozneje kot Jeff, medtem ko so ji njegove krute besede odzvanjale v ušesih. Čez dan je nato doživljala napade joka brez posebnega vzroka.

Jeff je vztrajal, da Nancy preneha delati, ko sta se poročila. Zdaj se je počutila nesposobno, da bi nadaljevala svojo poklicno pot. To je opisala tako: Zdaj ne bi zbrala poguma niti za to, da bi odšla na razgovor z delodajalcem, kaj šele na službeno pot. Ne počutim se več sposobno, da bi sprejemala odločitve, ker sem izgubila zaupanje vase.

Jeff je sprejemal vse odločitve v njunem zakonu. Vztrajal je pri popolni kontroli vseh področij njunega skupnega življenja. Nadziral je vse izdatke, izbiral ljudi, s katerimi sta se družila, in celo odločal o tem, kaj mora Nancy početi, medtem ko je on v službi. Posmehoval se ji je vedno, ko je bilo njeno mnenje drugačno od njegovega, in vpil nanjo celo v javnosti, kadar koli mu kaj ni bilo po volji. Vsak odmik od poti, ki jo je določil za skupno, se je končal z grdo sceno.   

Nancy sem razložila, da naju čaka veliko dela, vendar sem ji zagotovila, da se bo potem počutila manj zmedeno. Povedala sem ji, da bova podrobno pregledali njen odnos z Jeffom. Njena samozavest, za katero misli, da je izgubljena, v resnici ni izginila, ampak je samo »založena«. Skupaj jo bova ponovno pridobili. Ko je odhajala z najinega prvega pogovora, se je počutila nekoliko bolj trdno in manj izgubljeno. Jaz pa sem začela drhteti. Njena zgodba me je močno pretresla. Vedela sem, da so zame kot terapevtko moje reakcije na pacienta zelo pomembno orodje. Čustveno se povezujem z ljudmi, s katerimi delam, kar mi pomaga hitreje razumeti, kako se počutijo. Ampak to je bilo nekaj drugega. Ko je Nancy zapustila mojo pisarno, sem se počutila zelo neprijetno. Ni bilo prvič, da je k meni prišla ženska s podobnimi težavami, niti ni bilo prvič, da sem tako močno reagirala. Nisem pa mogla še naprej zanikati prizadetosti, saj me je Nancyjina situacija preveč spominjala na mojo.

Na zunaj sem delovala samozavestno in zadovoljno, kakor ženska, ki ima resnično vse. V ordinaciji, v bolnišnici in na kliniki, kjer sem bila zaposlena, sem delala z ljudmi, ki sem jim pomagala, da bi znova našli zaupanje vase in občutek lastne moči. Ampak doma je bilo drugače. Kot Jeff je bil tudi moj mož očarljiv, telesno privlačen in romantičen. Vanj sem se noro zaljubila skoraj v istem trenutku, ko sva se spoznala. Kmalu sem spoznala, da nosi v sebi veliko jeze in da ima moč narediti me majhno, neprimerno in neuravnoteženo. Vztrajal je pri tem, da nadzira vse, kar počnem, verjamem in občutim.
Susan, ki je bila terapevtka, je lahko rekla Nancy: »Vedenje tvojega moža ne zveni kot ljubezen. V resnici je videti, kot da gre za psihološko zlorabo.« Kaj pa sem govorila sama sebi? Ta Susan se je ponoči vračala domov, izkrivljena kot presta, da bi se obvarovala pred moževim vpitjem. Ta Susan si je kar naprej dopovedovala, da je njen mož čudovit, da je razburljivo biti z njim. Če gre kaj narobe, mora to biti njena krivda.

V mesecih, ki so sledili, sem podrobno opazovala, kaj se dogaja v mojem zakonu in v odnosih mojih pacientk, za katere se je zdelo, da so se znašle v podobnih situacijah. Kaj se je v resnici dogajalo? Kakšni so bili vzorci?
Čeprav so bile po navadi ženske tiste, ki so iskale mojo pomoč, so mojo pozornost pritegnili moški. Kakor so jih partnerice opisale, so bili velikokrat očarljivi, celo ljubeči, ampak njihovo vedenje se je v trenutku lahko spremenilo v kruto, kritično in žaljivo. V njem je bilo marsikaj: od očitnega zastraševanja in groženj do prefinjenega ravnanja in prikritih napadov v obliki stalnega poniževanja in nenehne kritike. Ne glede na slog vedenja so bile posledice enake. Moški pridobi nadzor nad ženo tako, da njeno vlogo pomanjšuje. Ti moški so tudi odklanjali, da bi prevzeli kakršno koli odgovornost za to, kako se njihove partnerice zato počutijo. Namesto tega so krivili svoje žene in ljubice za vsak neprijeten dogodek.

Iz svoje prakse pri delu s pari sem vedela, da ima vsak zakon dve plati. Terapevtom se ni težko poenačiti s pacienti, ko slišijo samo eno plat zgodbe. Vsekakor oba partnerja vplivata na napetosti in konflikte, ki nastajajo v odnosu. Ampak ko sem začela srečevati nekatere partnerje svojih pacientk; sem se zavedela, da niso trpeli niti približno tako, kot so zaradi njih trpele one. Pri vseh sem opazila dramatično izgubo samospoštovanja in mnoge so imele še dodatne simptome in reakcije. Nancy je imela čir na želodcu, bila je predebela in ni več skrbela za svoj videz; druge so bile odvisne od drog in/ali alkohola, mučile so jih migrene, prebavne motnje, motnje hranjenja in spanja. Pogosto so imele težave v službi. Njihove nekoč obetajoče kariere so bile v zatonu. Prej uspešne in sposobne ženske so začele dvomiti o svojih sposobnostih in moči presoje. Presenetljivo pogosto so se spopadale z depresijami, napadi jaka in anksioznostjo. Vselej so se ti znaki začeli pojavljati v partnerstvu ali zakonu.

Ko sem se zavedela, da se srečujem z izrazitim vzorcem vedenja v partnerskih odnosih, sem o tem začela razpravljati s svojimi kolegi. Poznali so tip moških, ki sem ga opisala. Vsi so tako ravnali z ženskami, ki so bile poročene ali zaljubljene vanje ali so bile njihove hčere. Začudilo me je, da je bilo tako ravnanje znano vsem, pa ga kljub temu ni še nihče celovito prikazal.

Prebirati sem začela psihološko literaturo. Zaradi moževega pomanjkanja občutljivosti za partneričino bolečino, ki jo je povzročal, sem najprej pregledala osebnostne motnje. Ljudje z osebnostnimi motnjami imajo majhno sposobnost za občutenje krivde, kesanja ali tesnobe. Občutki so neprijetni, vendar so obvezni kazalci naših etičnih in moralnih interakcij z drugimi ljudmi.

Vedela sem, da obstajata dva glavna tipa osebnostnih motenj. Prvi tip so narcisi. To so ljudje, ki so popolnoma obsedeni sami s sabo. Partnerske odnose sklepajo v prvi vrsti zato, da bi se prepričali o svoji lastni posebnosti na tem svetu. Moški, ki spadajo v to kategorijo, pogosto prhutajo iz enega razmerja k drugemu v iskanju ljubezni in občudovanja. Imenujemo jih Petri Pani ali Don Juani, včasih tudi »ljudje, ki ne znajo ljubiti«.

Moški, ki sem jih opazovala, so bili v partnerskih odnosih drugačni. Videti je bilo, da silno ljubijo, in pogosto so vzdrževali dolgotrajno razmerje z eno partnerico. Njihova potreba se je razlikovala od potrebe narcisov v tem, da se jim je zdelo pomembneje obdržati kontrolo v svojih rokah, kot da bi jih partnerice ob čudovale.

Na drugi strani osebnostnih motenj so bolj skrajni in nevarni sociopati. To so ljudje, ki ustvarjajo pravi kaos v svojih življenjih. Uporabljajo in izkoriščajo vsakogar, ki se jim približa. Laži in prevare so njihova druga plat. Med njimi najdemo navadne kriminalce kakor tudi pomembne in uspešne moške, ki so nenehno vpleteni v poslovni kriminal. Najbolj osupljiva posebnost sociopatov je popolno pomanjkanje vesti.

Moški, ki sem ga poskušala definirati, je pogosto resnično odgovoren in pristojen v stikih z drugimi. Njegovo razdiralno vedenje ni posplošeno kakor pri sociopatih. V bistvu je zelo osredotočeno, žal skoraj izključno na njegovo partnerico.
Kot orožje uporablja svoje besede in razpoloženja. Medtem ko ni nagnjen k fizični zlorabi ženske svojega življenja, jo sistematično zatira s psihološkimi napadi, kar je na koncu čustveno prav tako pogubno kot fizično nasilje.

Spraševala sem se, ali tak moški morda v partneričini bolečini in trpljenju, ki ju povzroča, ne najde neke vrste sprijenega zadovoljstva. Ali ni tak moški sadist?