Stres je za telo nekaj podobnega, kot je uvedba izrednih razmer in vojaške mobilizacije v državi. Gre za stereotipen, vnaprej pripravljen protokol, ki ga je treba sprožiti ob kakršnikoli nevarnosti, pa naj gre za potres, vdor tuje armade, invazijo marsovcev ali kontrarevolucijo. Razumljivo je, da take vrste stereotipen protokol ni vedno in v celoti smiseln, včasih je glede na konkretno nevarnost celo izrazito neumen in škodljiv. Vendar je evolucija pokazala, da jo v izrednih razmerah bolje odnesejo tisti, ki so pripravljeni naglo, čeprav ne posebej pametno ukrepati. Mnogo slabše pa se godi drugim, ki se jim zdi najprej nujno o vsem razmisliti, kontemplirati, filozofirati, projicirati – njihovi sklepi so sicer teoretsko boljši, kljub temu pa tovrstni ljudje v povprečju prej ostanejo brez glave kot tisti, ki se brezglavo in ne povsem utemeljeno razbežijo že ob prvem medvedovem renčanju.

Stres je za organizem nekakšna stereotipna, vnaprej pripravljena uvedba izredenega stanja, ki jo sproži ogrožajoča poškodba, bolezen, pretiran napor, stradanje, mraz ali kakšna druga nevarnost, vključno z renčanjem divjega medveda. Gre torej za koristno reakcijo, ki pomaga preživeti.

Stres predvsem zavre mnoge normalne dejavnosti organizma (prebavljanje hrane, spolne reakcije, socialno občutljivost), da bi vso razpoložljivo energijo usmerili v nekaj osnovnih mehanizmov, potrebnih za preživetje – bojevanje, bežanje, celjenje obsežnih ran in poškodb. Zato delovanje organizma v stresu ni optimalno, ampak izrazito enostransko, podobno kot ni optimalno delovanje države   v vojnih razmerah, saj vodijo v predvidljivo pomanjkanje delavcev, učiteljev, obrtnikov, proizvodnje, zdravstvenih storitev, kulturnih dobrin in vsega, kar ni namenjeno povečevanju vojaške moči.

Stresni mehanizem sprožijo možgani kot odziv na signale, ki jih razpoznajo kot grožnjo za organizem. Možgani organizirajo stresno stanje predvsem tako, da prek vegetativnega (nehotnega) živčevja vplivajo na delovanje notranjih organov (srca in ožilja, prebavil), po drugi strani pa del možganov – hipotalamus – vpliva na delovanje osrednje žleze našega telesa, žleze, ki je v možganih – hipofize. Hipofiza spremeni izločanje hormonov, ti pa nato vplivajo na druge endokrine žleze v telesu (npr. na nadledvične žleze, ščitnico). Končna posledica so spremenjene koncentracije številnih hormonov, kar vpliva na delovanje telesnih tkiv in organov. Vse skupaj zato, da bi telo lažje preneslo ogrožajočo nevarnost.

Stres je torej koristna reakcija, vendar organizem plača določeno ceno v obliki enostranske, neoptimalne presnove. Zdrav organizem ima toliko rezerve, da si lahko občasno privošči stres brez dolgoročnih posledic. Podobno kot si družba   brez posebne škode lahko privošči kakšen dan vojaške mobilizacije ali manevrov. Če pa se vojaška mobilizacija vleče tedne, mesece, leta, postane družbena cena takega stanja neznosna.

Vedenjski znaki, da doživljamo stres:

•  tesnoba, nemir, napetost, zaskrbljenost
•  potrtost, občutek nemoči in obupa, depresija 
• razdražljivost, jeza, napadalnost, nepotrpežljivost 
• nezadovoljstvo, pretirana občutljivost, pomanjkanje samospoštovanja,   nezanimanje za okolje
• nedokončanje nalog, lotevanje vedno novih nalog 
• težave z zbranostjo, pozornostjo, neodločnost  
• pozabljivost
• občutek preobremenjenosti, utrujenosti 
• neučinkovitost, neuspešnost
• nespečnost
• razbijanje srca
• motnje v prehranjevanju
• splošna mišična napetost
• glavobol
• pretirano uživanje alkohola, nikotina, kofeina, analgetikov, pomirjeval in drugih zdravil 
• motnje v spolnosti
• težave v odnosih z ljudmi
• težave v komunikaciji
  

 
Podobna logika velja za stres in naše telo. Če v gozdu zagledamo jeznega medveda, je povsem smiselno vključiti največjo stopnjo alarma, dvigniti krvni tlak do skrajnosti, usmeriti vso razpoložljivo kri v mišice in se ne meniti za to, ali bo ostalo dovolj energije za prebavo, ljubezen ali prijazno čustvovanje. Za primer medveda v gozdu je torej stres povsem v redu, huje pa je, če vsako jutro zagledamo preoblečenega divjaškega medveda v svojem šefu, ali pa ga že na poti v službo vidimo v vsakem avtomobilistu, ki nas skuša prehiteti. En medved na mesec je povsem v redu, po trideset medvedov na dan pa je odločno preveč. Pri toliko medvedih sploh ni mogoče več govoriti o normalni telesni presnovi, prebavi, čustvovanju, spolnosti, socialni občutljivosti. Človek je nenehno v vojnem stanju, presnova je skrčena v okvire vojnega gospodarstva, in tudi razmišljanje ne more biti zelo daleč od tega.

Ne bom razpredal o tem, kako zmanjšati število medvedov v življenju; celo ustrezni strokovnjaki ne morejo kar na splošno reči, ali se je medvedom bolje preventivno izogibati ali jih preventivno streljati ali pa samega sebe prepričati, da sploh ne gre za prave medvede, ampak zgolj za norčave pustne šeme v kožuhih in krempljih. To z medvedi mora razrešiti vsak človek zase. Ali pa mu tudi ni treba – v moderni, kompetitivni družbeni stvarnosti so navsezadnje menda uspešnejši tisti, ki gledajo življenje skozi stresna, vojaška očala in ne razsipajo energije za čustvovanje, socialno občutljivost, ljubezen in podobne solzavosti. Vsak ima pravico postati James Bond, če hoče. Vsak ima demokratično pravico, da za svoj socialni uspeh žrtvuje svoje telesno in duševno zdravje, če se mu to zdi vredno in potrebno.

Zanimivo je, da imunski sistem pri stresu ne le splošni davek zaradi vojnih razmer v telesu in z njimi povezane neracionalne presnove, ki je posledica neuravnovešenega, enostranskega živčno-hormonskega stanja. Ena od osnovnih reakcij pri stresu je namreč tudi neposredna hormonska blokada imunskega sistema. To je na prvi pogled presenetljivo; pričakovali bi, da organizem v nevarnosti celo okrepi svoj imunski sistem. Zakaj je prav nasprotno? Verjetno zato, ker je bila značilna stresna okoliščina v davni človekovi preteklosti povezana z velikimi poškodbami, ranitvami in obsežnimi okužbami telesnih tkiv. "Normalen" imunski odziv na tovrstne okužbe bi bil tako silovit, da bi imunske reakcije že same po sebi pokončale organizem. Obsežno vnetje, ki ga sprožijo imunske celice, namreč hitro povzroči splošno otekanje telesa, krvavitve, pomanjkanje krvi, šok in smrt. Zato se je v evoluciji izkazalo, da je v stresni protokol smiselno vključiti tudi zaviranje imunskega sistema. Ob vsakem medvedu, ki ga srečamo, hormoni v našem telesu začasno zavrejo imunski sistem. Zato stres začasno zmanjša našo odpornost.
 
Dejavniki proti stresu:

• zdrava in uravnotežena prehrana
• redna telesna dejavnost, ki nam je v veselje
• sprostitev in mirno dihanje
• poznavanje stresa ter svojih odzivanj na stresno situacijo
• odprt in pozitiven odnos do sebe, ljudi in sveta
• sprijaznjenost z okoliščinami, ki jih ne moremo spremeniti
• sposobnost za načrtovanje časa
• sposobnost reči "ne", ko česa ne zmoremo ali ne obvladamo
• zaupanje v ljudi
  

Človek, ki je nenehno v stresu, postane neodporen proti nalezljivim boleznim, hkrati pa bolezni pri njem potekajo v hujši obliki. Leta 1993 so Avstralci poročali o svoji antarktični odpravi. Po devetih mesecih nedvomno stresnega bivanja (napor, mraz, izolacija) so imeli člani imeli za več kot polovico slabše imunske funkcije, v skladu s tem so nadpovprečno zbolevali za virusnimi okužbami, zlasti zaradi prehladnih virusov in herpesvirusov. Podobno je študija vojakov ZN na Haitiju ugotovila izjemno povečano število nalezljivih obolenj, protistresna terapija pa je obolevnost znatno zmanjšala. Stres med drugim zelo okvari črevesno sluznico, zato črevesne bakterije lažje prehajajo v kri in povzročajo hude, smrtno nevarne okužbe, zlasti pri dojenčkih, starostnikih in kroničnih bolnikih. Posebej neugodna je kombinacija različnih stresov hkrati, npr. stradanja in telesnih naporov ali bolezni in pomanjkljive prehrane. Zato je pomembno, da človeku v izrazitem stresu skušamo odstraniti vse ostale, čeprav navidez manj pomembne strese. Nedavna obsežna študija ameriških kirurgov je pokazala, da lahko strokovno izbrana in pripravljena prehrana zelo zmanjša pogostnost okužb po velikih operacijah.   Človek v stresu namreč slabo prebavlja in presnavlja hrano, zato lahko kljub zadostnim obrokom normalne hrane njegovo telo strada.