Zbudi se iz neprijetnega stanja in razmišlja. Spet so me zadeli! Spet na zaprtem oddelku. Že tretjič. Drugič letos. Le kaj se je dogajalo včeraj? Ne morem se zbrati. Spet so me zabili s haloperidolom. Ne morem biti na mestu. Akatizija! Nič je ne more ustaviti. Ko bi se le držali malo nazaj in se ustavili pri kakšnem miligramu manj. Očitno so spet poslali po rešilca in policijo. Upam, da nisem komu kaj storil.

»Sestra, a sem dolgo spal? Lahko pokličem domov?«

»Umiri se, noč je, drugi spijo, tvoji doma tudi. Nihče ti ne grozi, vse je urejeno. Zaspi!« Aha, preganjanega sem se počutil. Spet. Kako neki ne morem živeti brez tablet? Pa tako dobro mi je šlo. Zdaj me pa spet ne bodo spustili iz bolnice nekaj tednov, mesecev …

»Ne morem več spati! Nemir me daje. Saj veste, od haloperidola. Malo preveč ste me zabili.«

»še premalo, če bi vedel, kaj si zganjal. štirje smo te morali zagrabiti, preden smo te uspeli pomiriti.«

Pomirili? Prej bi rekel zabili! Nima smisla. Moram do cigarete, vsaj malo me bo pomirilo.

»Sestra, ne vem, kje so moje stvari, a v desnem notranjem žepu moje jakne imam cigarete in vžigalnik. Prosim, če mi jih prinesete, da eno pokadim. Potem zaspim, obljubim!«

»Nič ne bo, nov zakon o nekajenju v javnih prostorih je stopil v veljavo. Saj ste že slišali zanj, a niste?«

Dva odstotka uporabnikov pesticidov terorizirata dva milijona
Ali je prav ali ni prav, da se z zakonom omeji kajenje v javnih prostorih? V to se ne bom spuščal. Zagotovo je to napredno dejanje nacije za vse zaposlene v javnih prostorih, katerim za razliko od drugih zaposlenih do danes ni bilo omogočeno delati v nezakajenem okolju. In to je tudi edini pravi razlog. Vsi drugi razlogi, ki jih vneti borci proti kajenju dodajajo ob zagovarjanju bližajoče se spremembe, ne povečujejo verjetnosti odločitve za zakon, kakor tudi zakona nič bolj ne podkrepijo. Tu imam v mislih vse priloge glede bolj zdravega načina življenja vse večjega števila Slovencev. Te so še posebej moteče zaradi nedoslednosti samih borcev za zdrav življenjski slog. Rekel bi in trdno verjamem, da je odsotnost pesticidov v vodi in hrani prioritetno na višji ravni kot življenjski slog. Dva odstotka uporabnikov pesticidov terorizirata dva milijona (čeprav le dva, je to v tem primeru petdesetkrat več kot dva odstotka nacije) Slovencev z oporečno vodo in hrano. Medtem ko en poslanec ob zagovarjanju zakona o pesticidih opozarja na pomanjkanje hrane po svetu, drug poslanec želi vsem privržencem zakona, da bi tudi njihove družine zaužile toliko pesticidov kot vse družine, živeče na severovzhodu Slovenije. Nisem maščevalen tip človeka, a zadnji govor mi je mnogo prikladneje legel na dušo. Posiljevanje vseh Slovencev s pesticidi, kar počneta dva odstotka Slovencev, presega nevarnost pasivnega kajenja, katerega je deležno morda kakšnih deset odstotkov vseh državljanov. Vsaj tako nekako si predstavljam javnozdravstveno piramido, kjer sta neoporečna voda in hrana pomembnejši od zdravega načina prehranjevanja, gibanja in odsotnosti razvad.

Alkohol in tobak
Med razvadami pa je odsotnost pretiranih količin alkohola vsaj toliko pomembna kot nekajenje. Že pred mnogimi leti sem na istem mestu opozarjal, da je boj proti kajenju sicer neustrezno, a neprimerno bolj ognjevit kot boj proti zlorabi alkohola. Na škatlah cigaret se namerava prikazovati slike obolelih pljuč, medtem ko se na steklenicah z alkoholnimi pijačami ne bo prikazalo ne obolelih jeter ne ponesrečencev v prometnih nesrečah, kaj šele obešenih samomorilcev. Nedolžni umrli v prometnih nesrečah, ki jih povzroči alkoholiziran voznik, so vsaj zame bolj tragične žrtve kot pasivni kadilci. In tako kot nekateri popijejo le tri kozarce kvalitetnega rdečega vina na teden, nekateri na teden pokadijo le tri do štiri cigarete ali celo cigare. Obstajajo tudi zmerni kadilci, verjeli ali ne! Poleg tega je povezava med alkoholom in jetrno cirozo gotovo (ne le statistično, tudi biološko oprijemljivo) bolj zanesljiva in veljavna kot povezava med kajenjem in nekaterimi omenjanimi boleznimi. Borba, ki sloni pretežno le na določenem dejavniku tveganja (kajenje) in rada popušča mnogo močnejšemu lobiju na drugi strani (uporabnikom pesticidov in proizvajalcem alkoholnih pijač), kaže na nedoslednost borcev za zdrav način življenja. Vpitje na eni strani seveda ne opravičuje tišine na drugi strani. Morda se nedoslednim zdi, da jih prav to nekako opravičuje. In kdor mi na tem mestu odvrne, da je proizvodnja alkoholnih pijač nacionalni ponos, naj si ogleda za mesto precej kratko zgodovino (v primerjavi s Ptujem in Koprom) naše Ljubljane, ki je zares mesto postalo šele na račun obsežnega zaposlovanja ob ustanovitvi Tobačne tovarne. Lahko bi rekli, da Ljubljana danes ne bi bila glavno mesto, če ne bi obstajala proizvodnja tobaka. Medtem ko so Slovani ob naseljevanju Slovenije divje uničevali vinograde, saj je alkohol za tedaj poganske Slovane predstavljal zelo nezdrav opoj. Kot suicidolog in psihiater lahko dokažem, da je pokristjanjevanju navkljub še vedno tako. Na mnogo bolj subtilni ravni je zame dovolj že to, koliko obiskovalk moje ambulante ima zelo malo od svojih slovenskih moških, ki svoj libido že preveč časa utapljajo v zdravem načinu pitja.

Za prekinitev odvisnosti potrebuješ drugo odvisnost
Sam nisem kadilec in to niti nikoli nisem bil za razliko od prenekaterih nestrpnih nekadilcev. Svojega očeta zelo pogrešam, čeprav je bil do mojega šestega leta kadilec. In nikoli si mu ne bi drznil reči, a ne, tati, da boš tudi ti nekoč nehal kaditi!? Katerokoli razvado je imel, si jo je smel privoščiti glede na vse, kar je v svojem življenju prestal. Prijateljev ne izbiram glede na kajenje. Imam jih tudi med kadilci in njihovo navado cenim v celoti z njihovo osebnostjo, saj gre za več kot le za trenutno preobleko. Gre za del njihove osebnostne celote in jim preprosto tega ne nameravam odtegovati, če jim ne morem dati nečesa v zameno. Pa tu seveda ne mislim na žvečilke in obliže. Mnogo več kot to. Za prekinitev odvisnosti od kajenja potrebuje človek drugo odvisnost, ki je lahko ali ni družbeno bolj sprejemljiva, a brez -holizma ne bo šlo. Verjemite mi, da ne.

Tako glede novela zakona še naprej ostajam nekako stoičen bralec Dela in Dnevnika ter gledalec Odmevov in 24 ur. Stoično prepričan, da je zakon ustrezen korak v smislu izboljšanja kvalitete življenja vseh zaposlenih v javnih prostorih, kjer se je kadilo. In stoično prepričan, da ta novela zakona ni mesto, kjer bi do besede lahko prihajali narod osvobajajoči borci za zdrav življenjski slog. še posebej ne zaradi njihove nedoslednosti, ker niti z besedo ali kretnjo ne poskusijo ustaviti novele zakona glede pesticidov. Ker v nekem paralelnem svetu ne storijo enako veliko glede zlorabe alkohola v naši samozadovoljni državi. In še bolj ne zaradi njihove premočrtnosti, zaradi katere spregledajo nekatere specifične situacije.

Kaj pa v zaprtih oddelkih psihiatrične bolnišnice?
In prav onemogočanje kajenja na zaprtih oddelkih psihiatrične bolnišnice je lahko taka spregledana situacija. Zagotovo ne bi bilo prav, če bi se kajenje onemogočalo osebam, ki so v javnem prostoru proti svoji volji, denimo osebi s kronično duševno motnjo ali osebi z demenco v domu za starejše občane. Upam, da je zanje v tem zakonu poskrbljeno, saj se jim ob odvzemu pravice do svobode gibanja na račun pravice do zdravja ne sme kratiti še drugih pravic, denimo pravice do kajenja. In ker ne more več kaditi doma, bo pač moral kaditi na zaprtem oddelku, katerega mu je država določila kot začasno bivališče. Ob sprejetju zakona bo torej moralo vseh šest psihiatričnih bolnišnic v Sloveniji odpreti kadilnice znotraj svojih javnih prostorov. Žal mi je za vse borce, ki boste to dojeli kot le delno zmago, ker kadilnic in kajenja ne boste pokončali do tal. A opozoriti vas moram, da je demokratičnost odnosa do kajenja in duševnega zdravja v Evropi dosegla najvišjo stopnjo prav na škotskem, kjer so z novim zakonom o duševnem zdravju dobesedno opredelili to pravico. Če je nekdo proti svoji volji v psihiatrični bolnišnici, lahko tam tudi kadi. Težava nastopi v Sloveniji, kjer, kot kaže, zakona za duševno zdravje ne bomo videli še nekaj vlad. Afiniteta do reševanja tega problema je v obeh primerih (levem in desnem) enako neučinkovita. Polna neizpolnjenih obljub. Pravico bo pač treba zapisati v novelo zakona o kajenju, kateremu se obeta mnogo hitrejši sprejem. Slovence pač pljuča skrbijo bolj kot duševnost. Nič narobe! Stvar nacionalne prioritete pač, a vseeno ni treba pretiravati, saj se za duševnost še vedno skrbi na podlagi zakonov iz sedanji vladi precej nesimpatične SFRJ.

Za konec pa … Veliko kadilcev je med socialno manj privilegiranimi sloji in zato se ne morem upreti misli, da je boj proti kajenju na koncu koncev boj razredov, kjer višji sloj spet nima empatije do nižjega. Medtem ko si sami lahko privoščijo zaokrožen kozarec najboljšega rdečega vina iz leta 2002, mirno kramljajo, ali je pilates boljši od jogginga. Ko tako mirno kramljajo, si nekdo, ki je proti svoji volji zadržan v psihiatrični bolnišnici, ne sme po svoji volji krojiti lastne usode glede (ne)kajenja in (ne)zdravja. In tako bo pri nas ostalo, saj v Sloveniji zakon o duševnem zdravju še nekaj časa ne bo ugledal luči sveta. Pomembneje kot to, ali bomo stopili iz zakonodaje SFRJ v moderen evropski zakon in omogočili osebam s kronično duševno motnjo opolnomočenost in jim vrnili kredibilnost v družbi, je namreč to, koliko samostojnih odločitev bo odvzeto nam psihiatrom. Da nam ne bi padla krona z glave! Medtem pa se mnogo hitreje hiti z zakonom o nekajenju v javnih prostorih, češ da ga podpira tudi evropski komisar. Ta je že mnogo prej podpiral humaniziranje zakonodaje s področja duševnega zdravja, a njegov glas tedaj pod Triglavom ni in ni odmeval.

»Sestra, res ne bom zdržal brez cigarete! Naredite izjemo, prosim Vas!«

»Če želiš, lahko pokličem dežurnega psihiatra, da ti predpiše obliž …«

Avtor: dr. Andrej Marušič, nacionalni koordinator za duševno zdravje pri Svetovni zdravstveni organizaciji

Objavljeno: 10. feb. 2007, v Delovi Sobotni prilogi
Prispevek je last avtorja in časopisa Delo