dr. Jurij Bon
Psihiatrična bolnišnica Begunje

Ljudi, ki zbolijo za različnimi duševnimi motnjami, spremlja stigma že vso človeško zgodovino. Odnos družbe do njih je bil skozi obdobja različen, vedno pa bolj ali manj odklonilen. V moderni družbi je stigmatizacija vseh drugačnih ljudi, ne le duševnih bolnikov, v vsakdanjem pogovoru čedalje bolj nesprejemljiva, vendar se seli na bolj prikrite ravni in verjetno celo narašča. V zadnjih desetletjih lahko v svetu opažamo porast števila gibanj in društev bolnikov, ki se skušajo z združevanjem bolj odločno upreti stigmatizaciji in poskrbeti za upoštevanje svojih pravic in sprejemanje njihovih posebnosti v družbi.

Vzporedno s tem so vedno bolj aktivne tudi zdravstvene, socialne in nevladne organizacije, ki izvajajo različne programe destigmatizacije. Nekatere države imajo zdaj na področju duševnega zdravja sprejete nacionalne programe destigmatizacije in aktivno spodbujajo prizadete posameznike, da pristopijo k prizadevanjem za spremembo svojega položaja.

V prispevku bom stigmo, ki spremlja bolnike, skušal prikazati iz njihove lastne perspektive, kar mi omogočajo pričevanja bolnikov, ki so bila zbrana v omenjenih tujih nacionalnih programih.

Kaj je stigma? Beseda sama danes pomeni znamenje sramote. Torej nekaj, kar označuje človeka, da je zaradi določene svoje lastnosti drugačen, slabši od drugih in zato vreden zaničevanja in izrinjanja iz centra družbenega dogajanja. Pomen besede izvira iz daljnje preteklosti, ko so oblastniki sužnjem in kriminalcem v kožo vžigali znamenja, da so jih tako označili in napravili prepoznavne drugim ljudem. V srednjem veku je stigma pomenila tudi telesne posebnosti, znamenja tistih žensk, ki so jih obtožili čarovništva.

Stigmo danes razumemo kot produkt družbenega označevanja in ne kot realno lastnost prizadetega posameznika. Predstavlja eno največjih ovir, s katero se srečujejo duševni bolniki in tisti, ki jim želijo pomagati. Spremljajo jo občutki krivde in sramu, ali pa popolno zanikanje težav, zaradi katerih ljudje težko iščejo pomoč, ali pa sploh težko sprejmejo razlago, da so njihovi simptomi in težave posledica duševne motnje.

Stigma v povezavi z duševno motnjo je glede na raziskave največja ovira pri poskusih izboljševanja kakovosti življenja bolnikov in njihovih družin. Stigma dokazano vpliva na to, da družba daje različnim programom za duševno zdravje manjšo prioriteto kot programom za telesne bolezni. Strokovnjake manj zanima delo na tem področju. Bolniki imajo več težav pri iskanju službe in bivališča, oni in njihove družine se pogosteje socialno izolirajo. Slabša je tudi skrb za telesno zdravje duševnih bolnikov.

Stigmatizacija duševnih motenj ima dolgo zgodovino, vendar se stigma v zadnjih dvesto letih v razvitih državah stopnjuje. Razlog za to je urbanizacija in industrializacija družbe, ki od posameznika zahteva čedalje večjo stopnjo izobrazbe, kvalifikacij in prilagajanja v vseh zaposlitvenih sektorjih. Po drugi strani pa opažajo, da je stigmatizacija duševnih motenj prisotna tudi v drugih okoljih, na primer v podeželskih in v državah v razvoju. Prisotna je torej univerzalno in se še krepi.

Duševne motnje so bile v zgodovini različno stigmatizirane. V antiki so duševne bolnike v družbi še deloma dojemali kot svete, kot sposobne zaznavati in posredovati neke bolj temeljne, religiozne, običajnim ljudem težje dostopne resnice. Srednji vek jih je začel nato izrazito stigmatizirati. V obdobju razsvetljenstva, ki je sledilo srednjemu veku, so poskusi razlage vedenja posameznikov kot posledice duševne motnje v bistvu pomenili nekaj pozitivnega, ker so na primer pomagali razbremeniti ženske obtožb, da so čarovnice. Pomagali so tudi razložiti primere samomorov, ki jih je družba takrat obravnavala kot zločine. Duševne motnje pa so kmalu tudi same po sebi postale stigmatizirane, ker so pomenile odsotnost logičnega razuma, ki je v tistem času postal ena najbolj cenjenih vrednot. Takrat nekje se je začela institucionalizacija duševnih bolnikov, s katero je v kasnejših obdobjih povezan tudi razvoj psihiatrije. Psihiatrija je s svojim znanstvenim pristopom veliko pripomogla k obravnavi duševnih motenj, naredila pa je tudi določeno škodo. S tem v zvezi je pomembno omeniti psihiatrično diagnozo, ki je danes eden večjih virov nezadovoljstva in kritik, ki jih različna gibanja in organizacije namenjajo psihiatriji.

Diagnoza je temelj obravnave v medicini. Ko jo enkrat pravilno postavimo, je izredno dragocena, ker zdravnikom pomaga pri napovedovanju poteka bolezni in pri izbiri najbolj ustreznega zdravljenja. Je pa na žalost tudi eden od dejavnikov stigmatizacije bolnika in psihiatrizacije ekstremov človeškega vedenja. Njen negativni pomen lahko jasno opazimo v novejših trendih obravnave duševnih bolnikov. Bolniki sami in nemedicinske službe, ki jim pomagajo, se danes izogibajo tako diagnozam, kot tudi sami uporabi izraza bolnik in ga nadomeščajo z izrazi, kot so »uporabnik«, »klient« ali »oseba s težavami v duševnem zdravju«.

Vzroki za stigmatizacijo so sicer kompleksni. Izvirajo iz kulturno pogojenih odnosov do duševnih motenj in iz različnih predpostavk o njihovih vzrokih. Vedenje bolnikov je velikokrat lahko bizarno in nepredvidljivo, občasno celo nasilno. Lahko so preokupirani z raznimi nenavadnimi prepričanji ali pa imajo motnje zaznav, kot so glasovi. Njihova čustva so lahko neskladna s situacijo. še bolj pomembno je, da so njihovi odzivi in pričakovanja v socialnih situacijah lahko čudni, tuji, zato se ostali ljudje ne zmorejo več identificirati z njimi ali razumeti, zakaj se vedejo na tak način. Ta nesposobnost vživljanja v občutke duševnega bolnika je tista bistvena osnova, ki sproži stigmatizacijo, dodatno pa jo pospeši tudi občutek tesnobe, ki ga ljudje doživljamo ob takih situacijah. Za našo samozavest je odločilno, da se dojemamo kot racionalne osebe, ki se samostojno odločajo in usmerjajo v življenju. Ko vidimo, da lahko človek svojo racionalnost tudi izgubi, tako kot se to zgodi pri duševni motnji, se v nas vzbudi strah, ker se zavedamo, da se lahko podobno zgodi tudi nam.

Poleg strahu se običajno pojavita tudi zaničevanje in omalovaževanje bolnika. Taka reakcija je dokaj normalna, ker psihološko zmanjšuje grožnjo izgube razuma, na katero nas opominja bolnik. Zato je v vsaki človeški kulturi prisotna jasna tendenca, da se postavi mejo med nami in njimi, med bolnimi in zdravimi. Če namreč dopustimo možnost, da duševna motnja nejasno prehaja v zdravje, to pomeni, da tudi sami lahko nekoč prestopimo to mejo. Vzpostavljanje meje je odgovorno tudi za to, da večinoma verjamemo, da je duševna bolezen doživljenjska in neozdravljiva, čeprav so pri posameznih bolnikih lahko prisotna dolga večletna obdobja brez težav. Stereotipi o duševnih motnjah so v vsaki kulturi zelo trdovratni in se jih ne da preprosto spremeniti z racionalnimi argumenti. Pri njihovem spreminjanju še najbolj pomagajo lastne izkušnje in odnos z bolnikom. To je tudi eno najpomembnejših spoznanj v prizadevanjih za destigmatizacijo duševnih motenj – ni dovolj, da skušamo racionalno razložiti dejstva o duševnih motnjah, ljudi se morajo te vsebine tudi čustveno dotakniti.

V nadaljevanju si bomo ogledali rezultate angleške raziskave, ki je skušala opredeliti stopnje stigmatizacije različnih duševnih motenj. Morda bo pred prikazom rezultatov koristno, če skušate najprej sami odgovoriti na vprašalnik, ki so ga uporabljali v raziskavi.