 Razvojni strahovi so povsem običajen pojav, če pa ti postanejo nevrotični, so takšni kot posledica motnje v odnosih med starši in otrokom
Strah je neugoden občutek, ki se pojavi, kadar se srečamo z določenim zunanjim ali notranjim dražljajem. Zunanji je lahko oseba, žival, določene okoliščine, zvok, vojn, notranji pa neka določena notranja psihična vsebina, ki jo ustvarimo samo (spomnimo se strašljive osebe, duha, pošasti, dogodka, ob katerem smo se prestrašili, lahko si tak dogodek samo predstavljamo). število zunanjih in notranjih dražljajev, ki v nas lahko sprožijo strah, je nešteto: vsak človek, še bolj pa otrok, jih ima cel repertoar, ločimo se le po tem, da je nekoga strah večjega števila, drugega pa manj stvari. Nekateri objekti strahu so tako rekoč splošni: kača, bolezen, smrt, potres, tema, norost, mučenje... Ko torej razpravljamo o strahu, vedno predpostavimo, da obstaja nek objekt, ki je to stanje neugodja sprožil. Zgodi pa se tudi, da se ustrašimo tudi, kadar nas k temu ne pripravi nek jasen dražljaj. Takrat stanje neugodja imenujemo tesnoba, anksioznost, groza ali plahost.
Če na te fenomene pogledamo s pozitivne plati, lahko rečemo, da nas strah mnogokrat ščiti pred okoliščinami, ki bi bile za nas lahko nevarne, celo pogubne. In strah ni lasten samo človeku: bojijo se tudi živali, kar pomeni, da je glede na obrambni karakter tudi evolucijsko, razvojno pomemben.
Glede na objekt, dražljaj, ki jih je sprožil, pa nekateri strahovi delujejo nerealno oziroma pretirano. Navadno takšne strahove imenujemo fobije.
 Reakcije pri strahu
Prestrašena oseba se skuša zavestno in nezavedno ubraniti pred pretečim objektom oziroma se strahu rešiti: pri tem mobilizira obrambne mehanizme tako telesa kakor svoje zavesti. Srce začne biti močneje in hitreje, poviša se krvni tlak, razširijo se zenice, koža postane hladna, dlake se nasršijo, napnejo se mišice, dihanje postane globlje, usta postanejo suha, človekova pozornost se močno poveča in intenzivno se loti iskanja rešitve... Skratka oseba se pripravi na beg in/ali boj.
Tudi v stanju tesnobe, ko objekt strahu ni jasen in viden, se naše telo obnaša enako ali vsaj podobno. Otrok se pri tem obnaša kot odrasla oseba, vseeno pa – predvsem pri majhnih otrocih – na tem mestu opazimo nekatere razlike. Majhen otrok bo v strahu reagiral bolj v smeti obče zakonitosti kot odrasla oseba: bodisi bo vpil ali poskušal zbežati, ne bo pa se zoperstavil izvoru strahu, saj je otroški ego pri soočenju z resničnimi ali namišljenimi grožnjami prešibak za načrtovanje in vsako obrambo.
Pri vseh otrocih lahko najdemo takoi menovane razvojne strahove, ki so povsem normalen pojav in nastajajo, se spreminjajo in spontano zamirajo v prehajanju iz ene v drugo razvojno fazo. Strahovi te vrste najpogosteje ne zahtevajo nobene strokovne pomoči. Poznamo pa tudi tako imenovane nevrotične strahove, ki pa jih ne moremo pojmovati kot običajen izraz razvoja otroka, pač pa so posledica napak v odnosu med otrokom in starši. Ti strahovi navadno ne izzvenijo spontano in velikokrat zahtevajo strokovno pomoč.
Značilnosti posameznih razvojnih faz
Razumljivo je, da se strah kot eno primarnih zaščitnih čustev pri otroku pojavi že zelo zgodaj. Opazovanja kažejo, da prve prestrašene odzive zaznamo pri šestih do osmih mesecih otrokove starosti. Dojenček se prestrašeno odzove, če se v njegovem vidnem polju pojavi neznana oseba. V še zgodnejši razvojni fazi se dojenček s trzanjem celega telesa, včasih pa tudi z jokom odzove na nenadni močni zvok ali prav tako nenadno močno tresenje.
V prvemu letu življenja je otrokov libido (poenostavljeno po Freudu: energija želje po nečem) osredotočen na usta, zato to obdobje imenujemo oralna faza. Uspešna mama pri hranjenju otroka uspešno prepoznava njegove oralne potrebe – kdaj je lačen in kdaj sit – in s tem razvija pri njem občutka zadovoljstva in varnosti. Mama pa, ki potreb svojega otroka ne uspe dovolj dobro prepoznati, bo v njem zagotovo prebudila nezadovoljstvo in tesnobnost. Ko se otrok razvija, raste z njim tudi število možnih izvorov strahu in njegovi odzivi postajajo vse bolj kompleksni, prepleteni.
V otrokovem drugem letu življenja se njegov libido preusmeri z ust na zadnjično odprtino: otrok prehaja v takoimenovano analno fazo, ki traja približno do tretjega leta starosti. Vse bolj je pozoren na kakanje in zadrževanje blata. Navadno ga v tem obdobju začnejo starši privajati na čistočo in higieno – začnejo ga odvajati od plenic. Otrok se počasi uči preko izločanja oziroma zadrževanja blata nagrajevati ali kaznovati svoje starše, kar imenujemo analna agresija proti staršem. Ti se na takšne postopke včasih odzovejo z jezo ali prikrajševanjem pozornosti in ljubezni, kar otroka plaši, zato začne svojo analno agresivnost povezovati s strahom pred izgubo starševske ljubezni. Otrok lahko reagira s strahom celo na samo 'izgubo' svojega kakca, saj začenja v tej fazi življenja pojmovati lastno blato kot del svojega telesa.
V procesu individualizacije, ki navadno poteka med 18. in 24. mesecem, se otrok začne zavedati svoje ločenosti od matere. Ta zavest in dvom v smislu 'ločiti se ali ne' od mame v tem obdobju še dodatno razplamteva otrokove strahove pred ločitvijo.
Po dopolnjenem tretjem letu se začne otrok vse bolj osredotočati na svoje spolovilo, zato govorimo o falusni fazi. Ko spolni organ postaja vse pomembnejši, začne otroka tudi zanimati, katerega spola so druge osebe, predvsem tiste najbližje: staršev, bratov in sestra. Razkritje razlike med organi moškega in ženskega spola zaseje v otroku klico tesnobnosti in hkrati zametek kasnejših strahov po izgubi svojega organa.
Med približno tretjim in pol in petim letom in pol začne otrok kazati vse večji interes za starša nasprotnega spola in hkrati rivalstvo do starša istega spola. Pravzaprav oba starša obenem ljubi in sovraži, tistemu nasprotnega spola je pa vseeno bolj naklonjen. Govorimo o ojdipski ljubezni oziroma (po Ojdipovemu kompleksu) o ojdipski razvojni fazi. Otrokove ljubezenske fantazije, usmerjene v starša nasprotnega spola, in hkratna konkurenca staršu istega spola začenjajo ustvarjati strah pred kaznijo – tako imenovani strah pred kastracijo (kastracijski kompleks). Zaradi kompleksnosti in prepletanja dogodkov in občutij v tem obdobju se v otroku lahko začnejo porajati raznoliki strahovi oziroma fobije različnih kliničnih podob (pred živalmi, ostrimi predmeti, policisti, zdravniki, pred udarci in ranami, boleznijo...), ki pa proti koncu te faze večinoma spontano tudi preidejo, saj otrok prehaja v mnogo mirnejšo razvojno fazo s pomenljivim imenom – v latenco.
Latenca je obdobje med 6. in 11. letom, ko otrok postane zrel za šolo. Najbolj znani strah tega obdobja je strah prav pred šolo oziroma šolska fobija. Otroka je strah, da bo ostal sam v tujem šolskem okolju brez koga iz najožjega družinskega kroga, v največ primerih je to mama. Zato mora mater pogosto voditi otroka v šolo, občasno mora ostati z njim tudi pri pouku. Tudi ko se šolska fobija počasi poleže, ostaja stalna nevarnost, da se med počitnicami ali celo preko podaljšanega konca tedna znova razplamti. Včasih se prikrije in otrok bo tožil nad stalnimi glavoboli, bolečinami v trebuhu, slabostjo, vrtoglavico, padanju v nezavest, nad splošno slabostjo in podobnim. Ob teh simptomih ga starši seveda ne pošiljajo v šolo, pa tudi učiteljem se zasmili in ga iz šole predčasno pošiljajo domov. Več pa ko je otrok doma, teže se bo zanj znova vrniti v šolo. Največkrat gre za čustveno nezrelega, nesamozavestnega otroka, ki se v šolskem okolju počuti izgubljeno, saj tam od njega pričakujejo, da deluje samostojno in se neprestano dokazuje tako pred učiteljem kakor pred drugimi otroki v razredu. Razpletanje šolske fobije je največkrat dolgotrajen proces in najbolje je čim prej poiskati strokovno pomoč.
V naslednjem obdobju, ki traja med 12. in 20 letom življenja, označujemo pa ga s pojmom puberteta ali adolescenca, se vsi mogoči strahovi in tesnobe znova razplamtijo, spremljajo pa jih motnje vedenja, kar vse skupaj rezultira v zapleteno klinično sliko, ki jo popularno imenujemo adolescentna kriza. Navedimo samo nekaj težav: ločitvena tesnoba zaradi odhoda od staršev, splošna nejevolja, občutek neuspešnosti, strahovi zaradi hitrih sprememb zunanjega videza, strahovi pred boleznijo, pred revščino, pred neuspehi, debelostjo, seksualnostjo, pred nosečnostjo, občutek manjvrednosti... Na veliko srečo je večina teh strahov in kriz prehodnega, razvojnega značaja in v veliki večini primerov se razrešijo sami, brez potrebe po strokovni pomoči. Ne glede na dejstvo, da nič ne bo zares pomagalo pospešiti obrata na bolje, skušajte pri svojemu najstniku spoštovati njegovo individualnost in potrebo po zasebnosti, namesto ukazovanja se skušajte z njim pogovarjati in pregovarjati, dajte mu vedeti, naj bo odgovoren in naj razmišlja s svojo glavo ter se zaveda posledic svojih dejanj. Morda bo najbolje, če se boste namesto svojemu najstniku bolj posvetili svojemu zakonskemu partnerju, pa bo otrok ob takšnem vašem obnašanju še lažje stopil v svet odraslih.
In še o strahovih...
Omeniti je treba še eno vrsto strahov: tiste, vezane na stres in travmatična doživetja. Otrok, ki je zgodaj doživel zastrašujočo izkušnjo (na primer prometno nesrečo, nenadno smrt ljubljene osebe, ločitev zakona staršev, zdravljenje v bolnišnici, zlorabo...) bo verjetno doživljal strah pred spanjem. Ne bo mogel zaspati sam, želel bo, da z njim leže eden od staršev ali naj mu pustijo vsaj prižgano svetilko. Med spanjem bo otrok v sanjah znova podoživel travmatično izkušnjo, kar se bo staršem morda zdelo zastrašujoče in ga bodo želeli v dobri nameri na silo prebuditi. Morda bo začel znova lulati v posteljo. Nasvet: pustite otroka spati, pa naj sanja še tako grde sanje in se še tako premetava. Objemite ga, pobožajte ga, šepnite mi v uho kaj nežnega in pomirjujočega – to bo na sanje gotovo delovalo pozitivno, otrok se bo umiril in prespal noč. Zjutraj se poskusite pogovoriti z njim o tistem, kar je sanjal, predlagajte mu, naj vam grozne sanje nariše, morda samo tisti detajl, ki ga najbolj plaši. Predšolski otrok bo poskusil razrešiti travmo skozi repetitivne igrice in verjetno lahko samo koristi, če se vanje vključi še eden od staršev. Otrok se bo tudi verjetno poskušal izogniti okolju, situacijam in osebam, ki ga spominjajo na strašljivo izkušnjo. Ne silite ga v ta okolja, saj je za prebolevanje travmatične izkušnje potreben čas, pogosto pa tudi veliko terapevtskega dela.
Strah pred samostojnim odhodom v posteljo (ki je vrsta 'ločitvenega' strahu) lahko zmanjšamo, če pustimo prižgano nočno svetilko, pustimo nekoliko odprta vrata ali otroku pustimo, da sam izbere igračke in jih vzame s seboj v posteljo. Igračke (ali ena sama ali kak drug predmet) imajo v tem primeru vlogo prehodnega objekta, ki simbolno zamenjuje mater. Pred spanjem lahko otroku povemo povest, za katero vemo, da ga pomirja, lahko se tudi pogovorimo o njegovih strahovih, mu predlagamo naj jih nariše, potem pa risbico bodisi pospravi na varno mesto ali pa jo kar uniči.
Majhni otroci tudi pogosto nemirno spijo ter se ponoči prebujajo, kar velja za veliko otrok, tudi za tiste, ki nimajo travmatičnih izkušenj. Tudi v tem primeru govorimo o razvojnem fenomenu, ki otroku prinaša temačne sanje (srečuje se z negativnimi dražljaji v obliki čarovnice, volka, pošasti, klovna... ki ga napadajo, ga skušajo ugrabiti in odnesti), med katerimi se močno prestraši in prebudi. Navadno po takšnem morastem prebujenju izrazi željo, da bi ostanek noči preživel v postelji pri starših.
Mnogokrat pozabljamo, da lahko dnevne, še posebej pa nočne strahove porodi in vzdržuje gledanje filmov in igranje računalniških igric, v katerih se pojavljata nasilje in grozovitost.
Avtor: mag. Nenad Jakušič, dr. med., spec. psihiater
Objavljeno v reviji Vaše zdravlje , št.43 (8/05)
Prispevek je last avtorja in revije.
Prevedel: Tone Vrhovnik Straka Vir slike |
