NEW YORK – Kot motivatorka in izvršna trenerka, Caroline Adams Miller zelo dobro pozna uporabo miselnih vaj za doseganje ciljev. Lansko leto pa jo je močno presenetila vaja, ki jo je sama preizkusila.
Vsak večer je morala pomisliti na tri dobre stvari, ki so se ji zgodile tistega dne in analizirati, zakaj so se zgodile. To naj bi povečalo njeno splošno zadovoljstvo.
“Mislila sem, da je preveč preprosto, da bi bilo učinkovito,” pravi Millerjeva, 44 let iz Bethsede. “Hodila sem na Harvard. Navajena sem na zapletene stvari.”

Millerjeva je vajo prejela za domačo nalogo pri magisterskem študiju. Kot kronični zaskrbljenec pa se je zavedala, da bi ji morebitni pozitivni učinki vaje lahko koristili.
Dobila jih je.

“Spremenila se je kvaliteta mojih sanj, vedno z lahkoto zaspim in počutim se srečnejša,” pravi.

Rezultati so lahko različni. Vendar je ta vaja ena izmed mnogih, ki so že predhodno mnogo obetale v nedavnih raziskavah o tem, kako lahko ljudje povečajo svojo srečo – ne le za dan ali dva, temveč dolgoročno. Gre za obširno delo, ki izziva dolgo prisoten skepticizem glede zmožnosti povečevanja osebne sreče.

Nasvetov o tem, kako postati srečen, zagotovo ne manjka, kar lahko vidimo v vsaki knjigarni. Martin Seligman z Univerze v Pensilvaniji je s kolegi zbral več kot 100 specifičnih priporočil, ki se raztezajo vse od Bude pa do samo-izpopolnitvene industrije 90ih let.

Težava je v tem, da večine knjig na policah ne podpirajo natančne raziskave, pravi Sonja Lyubomirsky, psihologinja z Univerze v Kaliforniji, Riverside, ki take raziskave pravkar sama opravlja. (O tem tudi piše svojo knjigo).

Pravi, da je bilo dejansko zelo malo raziskav o tem, kako ljudje postanejo srečnejši.

Zakaj? Največji razlog zato je po mnenju Sonje Lyobomirsky ta, da je mnogo raziskovalcev tako delo smatralo za brezplodno.

Desetletja je bilo obče sprejeto mnenje, da ljudje obtičijo z neko osnovno nastavitvijo svojega okvira sreče. Po tej razlagi naj bi dobri ali slabi dogodki v življenju, kot so poroka, povišica, ločitev ali invalidnost, preprosto zbledeli s časom.

Po tej teoriji se nanje navadimo, tako kot sčasoma ne posvečamo več pozornosti smradu za kavčem v dnevni sobi. Tako privajanje naj bi torej vsak premišljen poskus za povečanje okvira osebne sreče, obsodilo na poraz.

Dva raziskovalca sta leta 1996 zapisala, “Morda je trud, da bi postali srečnejši prav tako brezupen kot trud, da bi zrasli v višino.”

Nedavne dolgoročne študije pa so pokazale, da je okvir sreče mnogo bolj prilagodljiv, kot pravi prejšnja priljubljena teorija, vsaj v svoji ekstremni obliki. “Izhodišče še ni usoda,” prvi psiholog Ed Diener z Univerze v Illinoisu.

Neka nova raziskava, ki prikazuje spremembe v osebni sreči, je 17 let spremljala tisoče Nemcev. Pokazala je, da se je približno četrtina močno spremenila glede na osnovni nivo zadovoljstva v življenju. (Gre za priljubljeno merilo sreče; nekatere raziskave, denimo, zbirajo podatke, kako se osebe počutijo čez dan.) Skoraj desetina nemških udeležencev je spremenila ocene zadovoljstva za tri ali več točk na lestvici od 0 do 10.

Druge raziskave kažejo vpliv posebnih dogodkov v življenju, čeprav  rezultati seveda kažejo le povprečje in ne morejo napovedati, kaj se bo zgodilo določenim posameznikom. Rezultati kažejo dolgoročna poslabšanja v povezavi z dogodki, kot so resna invalidnost, ločitev, ovdovelost in odpoved v službi.

Dvig razpoloženja zaradi poroke pa se očitno porazgubi po približno dveh letih, pravi psiholog Richard E. Lucas iz Michiganske Univerze.

Kaj pa radosti ob rojstvu otrok? Starši se teh let spominjajo z nežnostjo, raziskave pa kažejo, da vzgoja otrok močno načne zakonsko zadovoljstvo, v svoji najnovejši knjigi “Stumbling on Happiness” pravi Harvardski psiholog Daniel Gilbert. Starši pridobijo na zadovoljstvu, ko otroci zapustijo dom, še pravi.

“Kljub pisanju priljubljenih medijev,” piše, “je edini poznani simptom `sindroma praznega gnezda` povečano smehljanje.”

Gilbert pravi, da se ljudje precej motijo v napovedih o tem, kaj naj bi jih osrečilo. Kljub temu Lucas pravi, da je “večina ljudi večino časa srečnih.” To pomeni, da skupina ljudi, ki uživa relativno dobro zdravje in prihodke, svojo srečo ocenjuje okrog 7.5 na lestvici od 0 do 10, še pravi.

 A mnogo ljudi  si še zmeraj želi, da bi bili srečnejši. Kaj lahko storijo? Tukaj nastopijo raziskave, ki jih izvajajo Lyubomirsky, Seligman in drugi.

Vaja pomislite-na-tri-dobre-stvari, ki jo je Millerjeva sprva označila za tako enostavno, je ena izmed vaj, ki jih testira Seligmanova skupina na Univerzi v Pensilvaniji.