NAROČITE NOVE KNJIGE !

 NAROČITE KNJIGE !

Napovednik dogodkov

Trenutno na seznamu ni načrtovanih prihajajočih dogodkov.
Poglej koledar dogodkov

Prva stran
Moja zgodba Natisni E-pošta
Vpisal: Hister Caprae   
22. 06. 2005
Feniks Prve motnje anksioznosti sem začutila pred približno 14 leti. Začela sem se izogibati avtobusov, velikih trgovin, trgov, žičnic. Sčasoma pa sem zožila svoj življenjski prostor na dom in službo in nekaj najbližjih prijateljev. Vse to so mi »preprečili« simptomi, ki so prišli na dan v teh situacijah: potne roke, močno razbijanje srca, težko dihanje in potreba po begu iz situacije, saj bi se lahko od vsega »hudega« zgrudila. Z vsem tem vedenjem sem si pridobila oz. privzgojila strah pred strahom.Seveda sem iskala pomoč, a razen kratkega pogovora, tablet in saj bo dobro, nisem dobila. Uspela sem priti do čudovitega psihoterapevta, od katerega sem se veliko naučila in še danes pogrešam pogovore z njim, a konkretnih problemov nisem rešila.

Mislim, da nisem znala ali pa hotela sodelovati. Moja tesnoba se je vedno bolj stopnjevala. Gledala sem mame, kako vodijo svoje otroke na sprehod, jaz pa nisem mogla. Namesto da bi se npr. veselila dopusta, sem se ga bala, saj sem šla v tuje okolje, ki ga nisem poznala. Namesto da bi se veselila zaključne prireditve svojih otrok v vrtcu in šoli, sem trpela in iskala upravičene razloge, da sem se izognila. Za veliko stvari , povsem običajnih, sem bila prikrajšana. Veliko breme moje bolezni je nosil moj mož, ki mi je in mi stoji ob strani. Čeprav mogoče ni natančno razumel kaj se dogaja, je nesebično prenašal moje nerazumljive strahove in izogibanja.

Image  Vsi ti pritiski so se stopnjevali, občutki krivde, da morajo drugi namesto mene v trgovino, po otroke, na sestanke, pa nenehna prikrivanja in izogibanja, so me počasi, a vztrajno uničevali. Tako sem nekega dne, jeseni 2003, v službi pri delu naenkrat doživela panični napad, ki ga seveda nisem prepoznala kot panični napad. Obiskala sem splošno zdravnico, ki me je poslala na preiskave, a rezultati so pokazali, da sem zdrava. Stanje se je začelo slabšati, huda utrujenost, tiščanje v prsih, nespečnost, strah pred norostjo. Svetovala mi je obisk psihiatra, dobila sem seznam, na koga vse se lahko obrnem in pričela sem klicati. Eni so bili zasedeni že za več mesecev, drugi bi me sprejeli po novem letu. Skratka, takojšne strokovne brezplačne pomoči ni bilo. Na srečo sem se lahko zatekla po tolažbo k možu in svoji prijateljici, ki sta mi bila res v veliko pomoč. A to je bilo premalo. Bila pa sem že tako slaba, da tudi otrok nisem bila sposobna obleči.

Obupana sem se usedla za računalnik in po internetnih straneh iskala privatnega psihiatra. Poklicala sem prvo številko, ki sem jo našla. Dobila sem ordinacijo dr. Marjete Blinc, ki me je bila pripravljena sprejeti takoj naslednji dan, v soboto, ob 9 uri zjutraj. Po temeljitem pogovoru in razlagi mojega stanja sva se odločili, da je najbolje, da pričnem jemati antidepresive in da grem na bolniški dopust. Dala mi je svojo številko mobilnika, da jo lahko pokličem, kadarkoli jo potrebujem. Ko so zdravila počasi pregnala najhujše depresivne občutke in ko sem bila pripravljena videti tudi že kakšno svetlo točko, sva s psihiatrinjo pričeli reševati probleme, povezane z anksioznostjo. Dobivala sem naloge, pisala dnevnik, skupaj sva se veselili mojih uspehov. Vključila me je v skupino za sproščanje pri prof. Adamčičevi in tam sem se naučila, kako se sproščati v kritičnih situacijah. Sama sem iskala članke, knjige na temo depresija, anksioznost, dobila sem veselje, da spoznam to mojo bolezen, sprejela sem jo in ji dovolim, da je tu, v meni.

Takrat, ko sem mislila, da mi ni rešitve, sem si prisegla, da če se rešim iz depresije, da ustanovim društvo za pomoč ljudem s temi problemi. Našla sem še nekaj sotrpinov in smo začeli. Sedaj imamo svojo internetno stran, kjer imamo zelo obiskan forum, veliko člankov s področja naših problemov in internetne povezave do tujih strani s podobno tematiko. Tako se lahko ljudje sami seznanijo s svojimi problemi. Lahko iščejo tolažbo, pogovor, odgovarjajo jim ljudje, ki imajo ali so imeli iste probleme in jih zato razumejo. Meni je društvo in vse omenjeno pomagalo, končno živim!

Ajam 

 

 
< Nazaj
skupine
Švicarski prispevek
Podprto z donacijo Švice v okviru Švicarskega prispevka razširjeni Evropski uniji.
SOS Telefoni

ŽIV ŽIV

Podarite 0,5% dohodnine

Podarite
Dobrodelnost vas nič ne stane. Izpolnite obrazec

Pomembne povezave




DAM na Facebooku

Sledi nam na FACEBOOKU
© 2005 - 2022 Nebojse.SI - e-glasilol Društva DAM
Društvo za pomoč osebam z depresijo in anksioznimi motnjami