|
 Slaba samopodoba, negotovost vase, občasno večkratno prižiganje in ugašanje luči, neprestano preverjanje, ali je ključ v ključavnici... vse to brezsmiselno početje, prepleteno s slabo voljo, v najhujših trenutkih še z depresijo, je Simona pripeljalo do odločitve, da bo nekaj naredil za svoje zdravje.
Slaba samopodoba, negotovost vase, občasno večkratno prižiganje in ugašanje luči, neprestano preverjanje, ali je ključ v ključavnici... vse to brezsmiselno početje, prepleteno s slabo voljo, v najhujših trenutkih še z depresijo, je Simona pripeljalo do odločitve, da bo nekaj naredil za svoje zdravje.
Sogovornik se že od najstniških let ubada s trdovratno duševno motnjo, imenovano obsesivno-kompulzivna motnja (OKM). Zato se je odpravil na intenzivno šestmesečno zdravljenje v psihiatrično kliniko Begunje.
Odločitev ni bila lahka. Simona je skrbelo, kako bodo reagirali sodelavci v službi, ko jim bo sporočil, da ga pol leta ne bo na delovnem mestu. In to zaradi duševnih težav. Kaj reči sorodnikom, sosedom, kolegom? Jim povedati resnico ali se raje zlagati, da gre službeno v tujino? Simon je izbral resnico. Izkazalo se je, da je bila njegova skrb odveč. Tako v službi kot ostali bližnji so pokazali veliko razumevanja. A njega je čakala trnova pot ukvarjanja s samim seboj. Zdravljenje duševnih bolezni ni strah in trepet | | "S programom terapije in tudi z odnosom terapevtov do pacientov sem bil izredno zadovoljen. V zdravstvu namreč marsikdaj dobimo občutek, da smo za zdravnike samo gole številke. Kar pa na oddelku B1 begunjske klinike zagotovo ne drži. S svojo zgodbo bi rad vzpodbudil ljudi z duševnimi težavami, da bi se lažje oziroma čim prej odločili za zdravljenje, ki ni noben bavbav, kot si žal mnogi še vedno predstavljajo," poudarja Simon |
Povratna zanka ďż˝
 Bolnika je strah, da se bo okužil, zato si umiva roke tudi po več ur na da.
"Imam težavo, da petkrat ugasnem luč, ker nisem prepričan, ali sem jo resnično. Sicer mi je jasno, da sem jo ugasnil, vendar je v meni nemir, neki črv, kaj, če je nisem, in jo zato prižigam in ugašam. V taki situaciji, ko izvajam prej opisani ritual, sem skregan sam s seboj. Razum mi pravi, da sem ugasnil, dvom v meni pa pravi, da naj preverim," opisuje trdovratno motnjo Simon. Velika večina ljudi z duševnimi motnjami se obtožuje zaradi svojih simptomov. "Namesto da bi po dejanju postal miren, si naprtim še občutek krivde, nekakšno povratno zanko, da sem nesposoben, strah me je, ali me je pri tem kdo videl in si misli, da se mi je zmešalo."
S pomočjo kognitivno-vedenjske terapije je Simon v pol leta zdravljenja na psihoterapevtskem oddelku B1 begunjske psihiatrične klinike bistveno izboljšal svoje počutje. Kot pripoveduje, se je omenjene povratne zanke pričel zavedati in jo sedaj lažje prepozna. Posledica je, da mu rituali ne zbijajo več samozavesti. "Kar se tiče OKM in ponavljajočih se dejanj, nisem dosegel kakšnih posebnih napredkov. Spoznal sem, da je ta bolezen resnično trdovratna, močno zasidrana v meni in je ni mogoče zlahka premagati. Zelo pa sem napredoval pri samozavesti, cenjenju samega sebe. Postal sem veliko bolj trdna osebnost. Žal - ampak bolje sedaj kot nikoli - sem šele sedaj zgradil neke zdrave temelje osebnosti, ki bi jih bil moral že v otroštvu."
Kvalitetnejši odnos z domačimi ďż˝
Simonova pozitivna samopodoba je pomagala tudi v njegovem partnerskem odnosu in v odnosu do hčerke. Žena je bila močnejši člen v njegovem zakonu in v glavnem so obveljale njene želje. Sedaj pa je on pričel zagovarjati svoje mnenje in pravi, da ima po petnajstih letih najbolj kvaliteten odnos.
Simon je tudi oče štirinajstletne hčerke, s katero se ni pretirano pogovarjal o svoji duševni motnji. Opazil je namreč, da ji je vsakič postalo nerodno. Njun načeti pogovor ni niti stekel, saj ga je prekinila, češ da njegova bolezen ni nič hudega in da je vse v redu. "Hči sicer opazi moja dejanja in me tudi pomiri, a se z mojo boleznijo ne preobremenjuje. V njej ne vidi katastrofe. Mogoče tudi zato, ker moje vedenje tudi nima očitnih znakov v družbi. Predvidevam, da bo z leti, ko bo starejša in bolj zrela, več priložnosti za temeljit pogovor."
Kjer dobiš kramp in lopato v roke
Nenapisani moto begunjske terapije med bolniki se glasi: "Tu dobiš kramp in lopato, s katerima delaš potem sam naprej." Pacienti "orodje" prejmejo v skupini petnajstih ljudi, kjer se jih večina ubada z anksioznimi motnjami.
"Zelo so mi koristili medsebojni pogovori, ko smo spregovorili o svojih križih in težavah. Marsikdo se je tako sploh prvič komu zaupal, saj se v domačem okolju ni upal. Stigma duševne bolezni je pri nas še vedno prevelika. V Begunjah sem prejemal same dobre odzive, odobravanje, čustvovanje, empatijo. Med nami ni bilo nobenega začudenja, nerazumevanja... Poleg skupinskih debat in individualnih pogovorov s terapevti zdravljenje vključuje še mišično-dihalne sprostitvene tehnike, rekreacijo, gibalne terapije, likovno terapijo, kjer smo na osnovi glasbe risali, izvajali smo terapijo z izpostavljanjem, kot je na primer vožnja z gondolo... Priznati pa je treba, da odneseš od zdravljenja, kolikor vložiš vase," zaključuje Simon.
Utopično je meniti, da lahko neke vzorce, ki jih ponavljaš več let svojega življenja, v pol leta zbrišeš in vzpostaviš nove. Zato imajo pacienti gorenjske bolnišnice po večmesečnem zdravljenju individualne kontrole s terapevti in se srečujejo z ljudmi, s katerimi so stkali trdne in neprecenljive prijateljske vezi.
Nova slikanica za otroke | Nacionalno združenje za kakovost življenja je prevedlo in izdala belgijsko slikanico Očka nikdar ni utrujen!, namenjeno otrokom, starim od štiri do šest let, katerih starši imajo duševno motnjo. Slikanica - skozi zgodbico glavne junakinje zajčice Kepice - otrokom opisuje, kaj se dogaja z očetom, ki se nahaja v duševni stiski.
Psihiater in psiholog Andrej Marušič svetuje, da se starši o vseh boleznih in motnjah pogovarjajo z otrokom že od začetka, tako da se otrok lahko razvija ob informaciji. "Sprva je zanj še pretežka, da bi jo razumel, a ker je ves čas navzoča, se nanjo sproti prilagaja in jo tudi vse bolj razume, dojema. Informacija tako nikoli ne bo pomenila nenadnega šoka, nenadne novosti, na katero se bo treba na novo prilagoditi. Otroku denimo ne povemo pri štirih letih, da obstaja televizor, in mu ga tedaj prvič pokažemo, pač pa živimo s tem tehničnim pripomočkom ves čas in mu ga pojasnimo tedaj, ko ga je pač sposoben tudi razumeti." Glede dednosti OKM pa še dodaja, da kot za večino bolezni in motenj, ki se razvijejo zaradi mnogoštevilnih dejavnikov (dednih in okoljskih, bioloških, psiholoških in socialnih), velja tudi za obsesivno-kompulzivno motnjo, da obstaja določena mera dedne obremenjenosti. "To pomeni, da je verjetnost nekoliko večja, da se bo motnja razvila, če jo ima že kdo v družini. A to niti slučajno ne pomeni, da bo otrok starša z OKM imel OKM, kakor tudi ne pomeni, da otrok starša brez OKM ne bo nikoli imel OKM. Gre za vpliv veliko dejavnikov tveganja, med katerimi so družinski (in med njimi genetski) le eni izmed vseh in nikakor ne edini!" |
besedilo: Tina Recek
fotografija: Tit Košir
Izvirni članek objavljen v prilogi Bonbon (priloga Primorskih Novic in Večera)
Članek in fotografija so last priloge Bonbon in avtorjev. |
