|
Vdih, izdih, pesem življenja |
|
|
|
Vpisal: DAMa
|
|
27. 10. 2006 |
 Ste opazili, da bolj ko odstirate svoje bolečine, bolj občutljivi postajate? Včasih se od nekod celo priplazijo trenutki, ko se človeku zazdi, da bo znorel. Tako hudo je. A ni nič drugega kot to, da prihajamo v stik s svojo pravo naravo. Prihajamo v stik s semeni bolečin, ki tako silovito in intenzivno rastejo, kot da bi jih kdo nenehno zalival z gnojnico.
No, saj jih. In tudi dobro veste, kdo.
Skratka, ko si ne zanikamo in si več ne lažemo, je še teže. Nekaj časa. Kako to sprejeti in dovoliti svoji barki, da bi mirno plula skozi naše notranje viharje? Kako biti navzoča, dovzetna, pozorna, se soočati s situacijami in vse to početi tako, da me val bolečin ne bi odplavil in v neki situaciji ne bi pozabila nase ter dovolila, da me vodijo čustva, še manj pa razum? Torej, kako preprečiti, da moja čustvena bolečina, ki jo občutim v določeni situaciji, ne prevzame krmila v svoje roke in me ne odpelje tja, kamor zagotovo ne želim – v boleče soočenje, spopad, jezo, zamere, privoščljivost, maščevanje … ? Hkrati pa si seveda dovoliti občutiti vso pestro mavrico svojih čustev, kajti le tako si ne zanikam in s tem ne zapadem v depresijo.
Preprosto.
Tako, da se ločim od nje – od bolečine in ne od ljudi.
 Ko občutim jezo, ponavadi rečem »Jezna sem!«, to pa hkrati pomeni, da se identificiram s tem čustvom in počasi postanem svoja lastna jeza. Pomaga že, če ob občutenju jeze rečem »Jaz čutim jezo v sebi!«; tako se ločim od čustva in ga le opazujem v sebi. Nisem lastna jeza, temveč jo samo občutim. To je bistveno, osnovno. Vsako čustvo, ki ga občutim, in misel, ki se mi ob tem poraja, sta obiskovalca mojega bitja. In ne dejstvo. Če v sebi nekaj intenzivno doživljam, pomeni, da sem se popolnoma identificirala in si postala lasten problem. Zakaj ne pogledam na vse skupaj kot na lekcijo? Zakaj se preprosto ne vprašam, kaj se iz vsega tega učim? Kaj moram doumeti? Kaj moram drugače narediti, da se mi ne bo več dogajalo, kar se mi dogaja?
Se vam zdi vse to preveč preprosto, da bi delovalo? Morda preveč zapleteno? Ali pa celo smešno?
Stvarnikov namen je, da so različne metode in oblike duhovne pomoči na dosegu roke. Pravzaprav nam jih je položil kar v zibelko. Mi pa zanikamo darovano in si prizadevamo za zapletene metode, češ, le takšni strokovni prijemi so učinkoviti. Ne vidimo pa tistega, kar imamo na dosegu roke. Ne prepoznamo bistvenega. Mar veste, da imamo najpreprostejše in najboljše orodje čustvene sprostitve dobesedno pred nosom? Brez njega pravzaprav sploh ni življenja in zato vsak trenutek to počnemo. Ko nehamo, umremo.
Ja, tako je – dihanje. Dihanje nas ne oskrbi samo s kisikom, temveč je povezano tudi z našimi čustvi, in ko občutimo čustveno bolečino, je prva pomoč že ta, da globoko vdihnemo vsaj nekajkrat zapovrstjo.
Poskusite.
Lezite na hrbet, naj bo podlaga mehka. Upognite kolena in premaknite stopala dvajset ali trideset centimetrov narazen. Namestite se tako, da sprostite hrbtenico. Zamižite, povežite se z telesom in miselno preverite, ali je napeto. Zamislite si, da se staplja z vašo mehko podlago.
Zdaj se posvetite dihanju. Opazujte ga. Kako dihate? Globoko, plitvo, z zgornjim delom pljuč, s trebušno prepono? Postavite svojo dlan na tisti del telesa, kjer je trebušna prepona. Vdihnite in izdihnite ter opazujete svoje dihanje. Vdihujete samo s pljučnim delom, tako, da se vaš trebuh ob vdihu pomakne navznoter? Ali pa se ob vdihu vaš trebušni del premakne navzven? Tisti ljudje, ki so v stresu in napeti, bodo dihali tako, da bo njihov vdih kratek, površen in bo zajel samo prsni koš.
Zdaj postavite obe svoje dlani na trebušni del in počasi vdihnite, samo tako, da se trebušni del napihuje. Kot balon. Prsni del se premakne malo ali pa, bolje, sploh ne.
Nadaljujete tako, da vdihnete skozi nos, izdihnete pa lahko ali skozi nos ali usta. Pomembno je samo, da ob vdihu širite trebuh navzven, ob izdihu pa ga potisnete navznoter. Tako dihajo majhni otroci.
To počnite deset minut, enkrat ali dvakrat na dan. Če ne morete ležati, lahko tako dihate stoje, med hojo, vožnjo ali pomivanjem posode. Bodite ustvarjalci lastnega življenja, poiščite si tudi katero drugo dejavnost, med katero boste to počeli. Vodeno seveda. Čez nekaj tednov lahko vajo opravljate več časa.
Po vaji se spet povežite s svojim telesom in preverite, ali je napeto. Opazite razliko? Telo je bistveno bolj sproščeno, kaj ne?
Kaj pa čustva?
Takisto, če ne še bolje. Ponavljam, dihanje je eno od najpreprostejših in učinkovitejših orodij čustvene sprostitve, ki vam pomaga, da vas boleča čustva ne odvedejo po svoji poti. Ko se boste naslednjič znašli v situaciji, ki bo nakazovala, da vas bo odneslo, vdihnite globoko in tako dihajte, dokler situacija ne mine. Medtem pa počnite vse, za kar menite, da morate narediti, da situacija mine ali pa se preobrazi. Skratka, akcija! Ampak takšna, prosim, brez pištole.
Pa še to, Noetovo barko so gradili amaterji, Titanik pa profesionalci. Toliko o zapletenosti metod.
Avtorica: Varja Kališnik
Vir: Priloga Polet
Objavljeno: četrtek, 13.07.2006
Prispevek je last avtorice in Poleta.
Vir slike |
|
