 Krivo je okolje, družinske razmere, zdravstveni sistem.
London - V zadnjih treh desetletjih se je v Veliki Britaniji podvojilo število otrok, ki trpijo za duševnimi motnjami. Po podatkih tamkajšnjega zdravniškega združenja je prizadetih milijon fantov in deklet, mlajših od 16 let, ali skoraj vsak deseti. Douglas Moreton je bil eden med njimi. Star je bil 15 let, ko si je vzel življenje. Ob svetovnem dnevu duševnega zdravja sta njegova starša za časopis The Independent On Sunday spregovorila o svoji neizmerni bolečini in o tem, kako njunemu sinu nihče ni znal ustrezno pomagati.
Drugega julija 2000 je bila nedelja. Okoli 21. ure si je Douglas pripravil sendvič, ga pojedel in odšel v svojo sobo v družinski hiši v mestu Ilford.
Staršev ni bilo doma, starejši brat Iain je v dnevni sobi gledal nogometno tekmo na televiziji, mlajši, dvanajstletni Fraser, pa se je pripravljal, da gre spat. Douglas je v sobi nekaj časa sedel za računalnikom in brskal po internetu ter poklical prijatelja. Nato je vzel rjuho, en konec namestil na vrata, drugega pa si je zavezal okoli vratu.
Njegov oče Dave se je zaradi prometnih zastojev iz službe vozil dlje, kot se ponavadi. Ob 20. uri bi moral biti že doma. še vedno se sprašuje, ali bi se stvari razpletle drugače, če bi prišel prej. On ga je našel. Dave , njegova žena Trish in Douglasovi štirje bratje si šest let po tragediji vsak pri sebi še zmeraj očitajo, da bi lahko kaj naredili.
 Douglas je jemal zdravila proti depresiji. Odmerek so mu povečali nedolgo pred smrtjo. Ali je to vplivalo? Nekateri strokovnjaki so prepričani, da zdravniki najstnikom preveč velikodušno in brez oklevanja predpisujejo antidepresive, in to v velikih odmerkih. Pri britanskem Nacionalnem inštitutu za klinično odličnost menijo, da bi jih smeli dajati zgolj v najtežjih primerih, in še to le ob psihoterapiji. Vendar so leta 2004 v Veliki Britaniji otrokom izdali 85 tisoč receptov za sredstva, ki bi jih smeli dobivati samo odrasli.
Stephen Coates, otroški psiholog iz Newcastla, trdi, da se je število adolescentov, ki se zatekajo po pomoč k različnim službam, pristojnim za duševno zdravje, v zadnjih desetih letih izredno povečalo. Nasilje v družini in nadlegovanje oziroma izživljanje vrstnikov sta po njegovih izkušnjah med pomembnimi vzroki za to, treba pa je upoštevati še nekaj dejavnikov. " Najstnikove potrebe po družbeni sprejetosti ter po čustveni in psihični osamosvojitvi niso nič novega. Okolje pa se je vseeno spremenilo – zaradi pomena, ki ga imata zunanja podoba in način oblačenja za družbeni uspeh, je odraščanje še bolj zapleteno, kot je bilo nekoč. " Zdravila bi se smelo uporabljati kvečjemu kot dopolnilo tako imenovanim pogovorniterapijam. "V zadnjih letih so mnogi lajšali epizode depresije pri mladostnikih s tabletami, ne da bi analizirali okolje, način življenja in druge dejavnike, ki bi utegnili vplivati na spremembe razpoloženja," je dejal Coates.
"Več kot šeststo ljudi se je prišlo na pogrebu poslovit od Douglasa. Njegovi sošolci so pripovedovali anekdote o njem, smejali smo se, še veliko bolj pa jokali. V šoli je bil zelo priljubljen, a sam o sebi tega ne bi nikoli verjel," je povedala Trish Moreton, ki skupaj z možem verjame, da je kajenje marihuane še poslabšalo sinovo depresijo. Douglas je bil prijazen, duhovit in ustvarjalen mladenič. Leta 1999 je postalo očitno, da je z njim nekaj narobe. "Začel je hujšati in ves čas spal. V maničnem obdobju pa je bil glasen, aktiven, telovadil je po stanovanju. Kmalu zatem je spet samo sedel na kavču," se spominja Dave, ki je prepričan, da je Douglas začel kaditi marihuano, da bi odrinil svoje misli in čustva. "Vendar mu je sredstvo, ki ga je uporabljal, da bi pobegnil skrbem, škodovalo. Droga je samo še povečala temo. Takrat, ko je marihuano užival s prijatelji, se je resda sprostil, a se je depresija potem samo še poglobila," sta prepričana nesrečna starša.
Potem ko se je porezal, se samopoškodoval in doživel nekaj napadov panike, ga je osebni zdravnik napotil k strokovnjaku v lokalno psihiatrično enoto. Tam so rekli, da njegov primer ni nujen. Po pritožbi njegovega zdravnika so privolili v to, da ga naročijo za "urgentni" pregled – čez tri mesece. Zanj je bilo to očitno prepozno. Samomor je naredil dva dni pred datumom, ki so mu ga določili za pogovor s psihiatrom. "Spraševal me je, ali se mu meša. Odgovorila sem mu, da ne, ampak da potrebuje pomoč. In da mu jo bomo zagotovili, samo malo naj še zdrži. Zdravstveni sistem pa je odpovedal," meni enainpetdesetletna mama.
Avtorica: Barbara Hočevar
Objavljeno v Delu, v Pon 16.10.2006
Vir: Spletno Delo
Foto: Dokumentacija Dela
|
