dr. Maja Rus Makovec, dr. med.

Ljudje sedaj dobivajo drugačna sporočila: nič več ne velja tako, kot je bilo, spodbuja se hedonizem, osebne svoboščine, predpisuje se, kako bi ljudje morali doživljati samo srečo in ugodje. Veliko je sporočil, kaj vse lahko ljudje v življenju zagrabijo, kako se da življenje obvladati, hkrati pa jim družba pri tem nudi zelo malo resnih in premišljenih opornih točk. To pa v duševnem doživljanju sodobnega človeka povzroča razkorak. Človekove duševne potrebe namreč potekajo vzporedno. Nekatere so univerzalne in človeka spremljajo skozi vso zgodovino: soočati se mora z izgubami, staranjem, vitalnostjo, željo po življenju, prilagajanjem okolici, navezovanjem, uveljavljanjem, obžalovanjem svojih napak... Hkrati pa je sodobno življenje zelo drugačno, kot je bilo nekoč. Zato moramo za to, da bomo duševno zdravi, kombinirati novo in tisto, kar je univerzalno.

Kaj poudarjanje samosodobnih, potrošniških vrednot pomeni za človeka?

Če ljudem na primer govorimo, da je življenje dolžno, da nas osreči in se morajo počutiti dobro, kako bodo potem prenašali bolečine, s katerimi se srečujejo v življenju? Tradicionalne kulture so predvidevale - in v tem je bilo nekaj zatiralskih trenutkov - da človek mora nositi tudi bolečino. Se pravi, da napetost, bolečina, strah, negotovost ne pomenijo bolezni, ampak da ta občutja sodijo v razpon čustvovanja, kamor sodijo tudi veselje, občutek zaljubljenosti, ugodja in pomirjenosti. Duševno zdrav človek naj bi toleriral ves ta spekter doživljanj. Lahko smo silovito žalostni, ker smo nekoga izgubili, a smo še vedno duševno zdravi in to žalost lahko nosimo. Lahko pa smo bolni na ta način, da si ne dovolimo doživeti močnih čustev, da si ne dovolimo doživeti izgube, svoje nemoči, da nismo vsemogočni.

Mislim, da taka sporočila v ljudeh zelo povečujejo tesnobnost. Naša kultura vzbuja tudi zelo močan občutek narcisizma, nezdravega samospoštovanja, samovrednotenja. Ljudje, ki spoštujejo sebe, spoštujejo tudi druge. Če pa smo arogantni in smo sami sebi edina referenca, pa to ni duševno zdravo.

A vendarle so sodobnemu človeku na voljo številne knjige in informacije o duhovnosti, duhovni rasti. Se iz njih ne da ničesar naučiti?

Na eni strani smo zelo odtujeni od normalnih emocionalnih procesov, na drugi pa tako polni informacij o duševnem zdravju. S kolegi pogosto opažamo paradoks: da bolj kot so ljudje informirani o duševnem zdravju, manj včasih sebe zares poznajo. Veliko je namreč načinov, kako se izogniti bolečemu dozorevanju. Ta površnost v nabiranju podatkov o sebi lahko včasih ljudi naredi še bolj odtujene.

Kako bi torej svetovali ljudem, naj skrbijo za duševno zdravje?

Strokovnjaki vidimo rešitev za duševno zdravje med drugim v tem, da človek kreira varno negotovost. Da smo tako varno navezani na določene ljudi ali da tako zaupamo sami vase, da lahko toleriramo vse negotovosti, ki nas čakajo in ki jih ponuja sodobni način življenja. Ljudje imamo potrebo po avtonomnosti, a potrebujemo tudi navezanost na druge ljudi, tesne zveze. Tem zvezam morda v sodobnem času damo premajhno težo.

Toda raziskava o socialnih mrežah, ki so jo pred časom opravili na Fakulteti za družbene vede, kaže, da so v Sloveniji socialne mreže, predvsem družinske, izjemno močne.

Socialna mreža je lahko zelo močna, ni pa nujno, da je zelo funkcionalna. Tesne družinske vezi so nam lahko v podporo, lahko pa tudi v hudo breme. Kakovost odnosa s sočlovekom je lahko zelo različna. Lahko živimo v sožitju, lahko pa nas nekdo zavira in svojo avtonomnost žrtvujemo za to, da nekam pripadamo. Funkcionalna zveza pa zmore tolerirati določeno mero avtonomije posameznika in jo celo podpira. Ena od potez, ki jo pogosto opažam pri ljudeh in tudi družinah v Sloveniji, je, da si damo zelo malo možnosti za popravek in preobrat v življenju. To je nek vrednostni stil: če si naredil napako, si za vekomaj uničen. Preobrnit se ne moreš. To vidim kot katastrofo, saj preobrati pri ljudeh so možni. Hude napake in bolečine so priložnost za preobrat, če to tako razumemo. Tudi občutki pretiranega sramu so zelo močno izraženi v naši kulturi. Biti "brezsramen" je sicer zelo nezdravo stanje, prav tako pa je nezdravo, če se poslužujemo nevrednih rešitev. Človek, ki se pretirano sramuje svojih napak, se lahko egocentrično usmeri vase in ne more razmišljati o aktivnem popravku oziroma opravičilu. Občutek krivde nas bolj usmeri k preobratu: sporoča, da smo prevzeli odgovornost za napako, da obžalujemo in jo bomo poskusili popraviti - ne pa da bomo zadevo pometli pod preprogo. Včeraj sem na televiziji zasledila podatek, ki kaže na hudo duševno disfunkcijo: več kot 700 ljudi je v teh mesecih pobegnilo s kraja prometne nesreče, ki so jo povzročili. To se mi zdi nekaj strašnega. Pomeni, da obstaja pri nas zelo pogost vedenjski vzorec ne prevzeti odgovornosti za to, kar smo slabega naredili. Zato se mi zdi pomembno, da bi morale biti naše podporne skupine take, da ti lahko tudi odpustijo. Da te podprejo v poskusu zaživeti na novo, tudi če nisi popoln in imaš napake, ne da bežiš od odgovornosti.

Kaj bi torej vključili v promocijo duševnega zdravja?

Pomembno je, da imamo ljudje v sebi nek realističen optimizem. To pomeni, da smo ljudje vitalna bitja in da si želimo živeti polno življenje. Freud je zelo pametno rekel nekako takole: "Človek je duševno zdrav, če lahko ljubi in če lahko dela." Če samo ljubimo, a nismo sposobni nositi delovnih bremen, nekaj manjka. In če samo nosimo delovna bremena in ne znamo biti topli ali navezani na nekoga, tudi tu nekaj duševno manjka. Ta metafora se mi zdi krasna, ker kaže, kako sta pomembna oba vidika, kako tečeta vzporedno. V podporo duševnemu zdravju v slovenski kulturi bi torej svetovala: več podpore pri preobratu, upanju, realnemu optimizmu, sprejemanju odgovornosti. Človeka torej ne sramotiti, ampak ga podpreti, da bo lahko naredil preobrat. Zdi se mi tudi pomembno odpovedati se narcisizmu, občutku naše brezmejnosti, vsemogočnosti. To doživljam kot velik pritisk na ljudi, ne spodbudo. Spodbuda bi bilo sporočilo, da smo ljudje vitalna bitja, sposobni akcije, iniciative, preobratov, odpuščanja, navezanosti. Govoriti, da ljudje zmoremo vse: biti najlepši, najpametnejši, najbolj delovni, najbolj zabavni, biti najboljša mama..., to pa je narcistična potrošniška kultura. Ljudje smo duševno zdravi takrat, ko se zavedamo, kje smo šibki in kje smo močni, in ko lahko priznamo svoje šibkosti.

Besedilo: Mojca Lorenčič / Dnevnik
Izvirna novica objavljena 10. oktobra 2006 v Dnevniku
Besedilo in slika sta last avtorjev in Dnevnika.