|
Stran 2 od 2
Življenje je ničvredno.
Depresiven bolnik je o sebi prepričan, da je ničvreden, slab, da vse skupaj nima smisla, da mu ni pomoči, da je največja zguba, da ga nihče ne mara, da je sam kriv za svoje stanje, in v takih trenutkih pogosto misli na smrt. Njegova pozitivna čustva so otopela, prevevata ga žalost, tesnoba in obup, pogosto se jim pridruži še strah ali celo panika. Ne, v depresiji življenje ni vredno tega imena. Vem. Ker sem tudi sama pred petnajstimi leti prvič zbolela za to boleznijo. Odkar imam prave antidepresive, je vse lažje. In tudi sicer se zdravim s psihoterapijo v zasebni psihiatrični ambulan- ti dr. Borislave Lovšin, s pisanjem ter z zdravilnimi seansami gospoda Johna K. Pedersena. Kot rečeno, vsak ima svojo pot. V zadnjem času sem jih spoznala kar nekaj. Najprej Majo Cimerman. Tisto Majo, ki je preživela šestnajst let anksioznosti in eno leto depresije in je takrat, ko je bilo najhujše, sama sebi prisegla, da bo, ko pride malo k sebi, ustanovila društvo, ki bo pomagalo ljudem s temi težavami. Tako se je decembra 2004 rodilo Društvo za pomoč ljudem z anksioznimi motnjami in depresijo, skrajšano Dam. Maja Cimerman, Alenka Mavec, Emanuela Malačič, Andreja Smolič in Mateja Mlakar. Pa tudi brez Stanka Ivančiča ne bi šlo. Vsak ima svojo zgodbo, vsak svojo depresijo ( OP urednika: Stanko Ivančič ima svojo zgodbo, vendar v njej ni bilo nikoli prostora za depresijo). Vsak živi v svojem svetu, ki pa je bil, ko so se našli - in še tisoči z njimi - drugim na las podoben. Ustanovili so društvo in zdaj, po skoraj dveh letih delovanja, imajo portal s forumom, ki je do prejšnjega petka zabeležil več kot šeststo tisoč obiskov in ki mu zaupajo in z njim radi sodelujejo tudi psihiatri. Maja Cimerman je diplomirala na Filozofski fakulteti v Ljubljani, smer sociologija kulture in primerjalno jezikoslovje, zdaj dela kot bibliotekarka na Biotehnični fakulteti v LjubIjani, oddelek za lesarstvo. V službi so bili ves čas njene bolezni izjemno razumevajoči, stali so ji ob strani.
Zdaj, ko tole berete, je namreč že na šestmesečnem zdravljenju v Psihiatrični bolnišnici Begunje , kjer na Psihoterapevtskem oddelku B1 izvajajo kognitivno-vedenjsko terapijo, ki se je v kombinaciji z nekaterimi drugimi tehnikami psihoterapije izkazala kot zelo uspešna zlasti pri zdravljenju depresije in anksioznih motenj. Uspešno vodi Dam, je mama dveh otrok - punčka je še v vrtcu, sin pa hodi v četrti razred osnovne šole - in žena, pa še razumevajoča in zanesljiva prijateljica mnogih članov in članic. Prej se osem let ni upala sesti za volan. Zdaj, ko je okrog sebe zbrala dovolj enako mislečih, ki jo spodbujajo in jo razumejo, ji gre kot po maslu. Gre, če ti pomagajo.
Maja je imela z delovnim okoljem srečo. Jaz tudi. In Mateja tudi. Mateja Mlakar, poslovna sekretarka v Razvedrilnem programu RTV Slovenija. Zbolela je pred sedmimi leti. Najprej je šla k enemu psihiatru, potem k drugemu, pa k tretjemu in naposled je našla takega, ki ji je znal pomagati. To je bil dr. Gorazd Mrevlje, ki je presodil, da je njeno stanje resno, in jo je napotil v bolnišnico. Takrat je bila to edina rešitev. Bila je shujšana - v 14 dneh je izgubila 13 kilogramov - in na robu moči. Želela si je samo umreti. Potem je dobila zdravila in začela obiskovati ordinacijo dr. Andreja Marušiča. Hotela je več, hotela se je pozdraviti. Zato se je odločila tudi za zdravljenje v Begunjskem programu oddelka B1, kjer so ji, pravi sama, pomagali najti samo sebe. V tistem času je bila na delovem mestu poslovne sekretarke pri takratni odgovorni urednici Miši Molk. "V Miši sem imela izredno podporo in pomoč. Mojo bolezen je z razumevanjem sprejela kot urednica in kot človek." Tudi o sedanjem uredniku Vanji Vardjanu Mateja ne more reči drugega kot to, da ji je med šestmesečnim zdravljenjem v Begunjah kolegialno stal ob strani in jo je delovno mesto čakalo, v tistem času so ji celo zamenjali računalnik.
Mateja je srednjih let, kaže jih 25. Lepo se smeje in njene zelenkasto modre oči so globoke. Tudi zaradi bolečine in trpljenja, ki ji ju je prinesla bolezen. Odkar je bila na zdravljenju v Begunjah, ve, da ni nič samoumevno. Ravno zadnjič je jokala od sreče, da ima službo svoje stanovanje in svojo družino, ki ji je stala in ji stoji ob strani. Že ko se zjutraj zbudi in vstane iz postelje, je srečna, ker je pred njo še en dan. Včasih ni bilo tako. Včasih, še pred petimi leti, je zjutraj pogosto jokala, ko je ugotovila, da ponoči ni umrla. Vedela je, da bo dan, ki jo čaka, spet prepoln bolečine in strahu. Relax That's it. In tu je še Andrej Karoli, ki je v intervjuju za Jano govoril o tej svoji izkušnji. Morda je v depresiji še kdo. Kateri od vaših bližnjih? Depresija ni noben bavbav in morda boste lahko vi prvi ponudili roko tistemu, ki vam je blizu in ga je trenutno strah, vi pa še veste ne za to, ker si vam ne upa povedati. Če pa veste, kaj je depresija, spoštujte to svojo izkušnjo in se poskušajte iz nje česa naučiti. Drugo pa prepustite psihiatrom in psihologom in psihoterapevtom. Ali pa pojdite na internet. Ko sem šla prvič na Damov portal, je nekdo napisal: "Jst sm u kurcu ... help!" Bilo mi je všeč. Kajti natančno tako sem se takrat počutila tudi sama. Stigma Ena najhujših težav s katero se srečujemo-bolniki z duševnimi motnjami, je stigma. To je znamenje sramote, nekaj, kar označuje človeka, da je zaradi neke svoje lastnosti drugačen, slabši od drugih in zato vreden zaničevanja in izrinjenja na rob družbe; Ta pomen besede izvira iz daljnje preteklosti, ko so oblastniki sužnjem in kriminalcem vžigali v kožo znamenja, da so jih tako označili in napravili prepoznavne za druge Ijudi. Stigmo danes razumemo kot produkt družbenega označevanja in ne kot realno lastnost prizadetega posameznika. Duševne bolezni so bile stigmatizirane že zdavnaj, včasih so duševne bolnike zapirali v različne ustanove, da so jih umaknili od javnosti. Danes jih stigmatizirajo drugače, bolj subtilno, z negativnim odnosom javnosti do njih, kar jih prav tako učinkovito odrinja na rob družbe. Stigma je ena največjih ovir s katero se srečujemo duševni bolniki in tisti, ki nam želijo pomagati. Stigma dokazano vpliva na to, da družba namenja različnim programom za duševno zdravje in bolezni manjšo pozornost kot programom za telesne bolezni; strokovnjake manj zanima delo na tem področju; bolniki imajo več težav pri iskanju' službe in bivališča; bolniki in družine se socialno izolirajo; slabša je tudi skrb za telesno zdravje duševnih bolnikov. |
Tekst in foto: RENATA AŽMAN
Izvirni članek objavljen v reviji JANA 3. oktobra 2006
Članek in fotografije so last Jane in avtorice.
|
