Zakaj samodiagnosticiranje ADHD z vprašalniki v revijah, ob pomoči spleta in spletnih vplivnežev ni niti priporočljivo niti zanesljivo? Katere so najpogostejše pasti lažno pozitivnih ali lažno negativnih diagnoz? Kakšne so možnosti podpore, pomoči in zdravljenja ADHD? Klinična psihologinja Tara Klun je na vprašanja odgovorila v oddaji Ultrazvok (oddaji lahko prisluhnete na povezavi spodaj).

Kako pojasnjujete, da danes toliko odraslih sumi, da imajo ADHD, ko pa je prevalenca motnje dosti nižja?

Raziskava, ki je bila izvedena oktobra 2024 med tisoč odraslimi v Združenih državah, je pokazala, da 25 odstotkov odraslih sumi, da bi lahko imeli nediagnosticiran ADHD. K temu precej prispevajo družbena omrežja. Če rečemo, da je prevalenca ADHD pri odraslih 3,1 odstotka – to pomeni, da imajo približno trije izmed stotih odraslih ADHD –, je to precej manj oseb, kot jih to sumi.

Pri številnih samonapotitvah, ki jih obravnavamo v klinično-psiholoških ambulantah, se izkaže, da diagnoze ADHD v odraslosti ne potrdimo in da lahko težave, ki jih pacienti opisujejo, bolje razložimo z drugimi duševnimi motnjami, kot so na primer različne razpoloženjske, anksiozne ali osebnostne motnje.

Poudariti pa moram, da včasih tudi po zelo temeljiti diagnostiki ne moremo z gotovostjo opredeliti, ali ima odrasla oseba ADHD ali ne. Za to motnjo ni nekih jasnih kazalcev na preizkusih, simptomi se prekrivajo z drugimi stanji, ljudje pa svoje težave zelo različno kompenziramo. V nekaterih primerih, zlasti kadar so prisotne tudi psihoaktivne substance (na primer alkohol, droge), enoznačnega odgovora preprosto ni. Takrat je najbolj pošteno pri tem tudi ostati, saj bi s prehitrimi ali napačnimi diagnozami lahko pacientu naredili več škode kot koristi. Prav skrb za blaginjo pacienta je tako pri ocenjevanju kot tudi kliničnem delu naš glavni motiv.

Preberi in poslušaj celoten prispevek  >>  https://www.rtvslo.si/zdravje/pozabljivost-hiperaktivnost-impulzivnost-ali-to-ze-pomeni-da-imate-adhd/774696