V 12. sezoni podkasta Številke se ukvarjamo z željami. Tokrat dražljaj predstavlja poklic, pri katerem je izražena lastnost poslušanja želja: psihoterapevt (ki seveda posluša še marsikaj več). V drugi epizodi gostimo klinično psihologinjo Aleksandro Jeličić, ki je predstavila svoj poklic, razdirala stereotipe o psihoterapiji, med drugim pa govorila tudi o empatiji, pomenu šolskih ustanov, umetni inteligenci in še marsičem. Vabljeni k poslušanju celotnega pogovora in/ali branju krajšega povzetka.

Kakšen odnos imate do številk, statistike, matematike in podobnih pojmov?
Nisem ravno človek številk, statistike in matematike. Recimo, da sem bolj desnohemisferna oseba, kar pomeni, da so mi bližje umetnost, fantazije, predstave in tako naprej. Psihologija je znanstvena veda in za vsako znanstveno vedo so potrebne številke. Številke pa nam dajo tudi občutek varnosti, neko predvidljivost in zanesljivost. Psihologi radi merimo osebnostne lastnosti in te morajo biti objektivne, preverljive in tudi zanesljive. Vse to nam dajo številke, tako so brez dvoma del tudi mojega poklica.

Živimo v družbi, marsikomu se včasih zdi, da se ljudi prepogosto gleda in obravnava kot številke, kot posameznika v neki množici, kjer izgubi lastno identiteto, lastne želje, pa tudi težave.
To je verjetno odvisno od perspektive. Mogoče se to zgodi na makroravni, ko gledamo z vidika merjenja populacije, takrat smo res številke. Ko pa gremo bolj na individualne odnose in bližje kot smo odnosu 'ena na ena', potem si ne želimo biti številka, ampak si zelo želimo biti prepoznani v očeh drugega. Če takrat dobimo občutek, da smo številka, smo zelo razočarani. To je razlika, ki je vezana na individualni odnos.

Po izobrazbi ste klinična psihologinja, delujete tudi kot psihoterapevtka. K(d)aj se je zgodilo, kakšna žarnica se vam je prižgala, da ste stopili na to poti? Kako se tega spominjate?
Ne vem, ali je bila čisto ena žarnica, v času gimnazije se mi je izoblikovala želja oziroma zanimanje za psihologijo. Vedno so me zanimala vprašanja, kaj stoji za tem vedenjem, psihologija, človekovo ozadje ali neka dinamika, ki ni takoj vidna na prvi pogled. Vedno me je zanimalo, kaj ljudi žene in v čem se razlikujemo. Verjetno je bil predmet psihologije tisti, ki me je v gimnaziji okupiral in izoblikoval željo, da bi študirala psihologijo. Psihoanalitična misel mi je bila zelo blizu, potem pa se je vse skupaj oblikovalo tako, da sem šla na študij psihologije, pozneje na specializacijo in doktorski študij.

Celoten članek si lahko preberete tukaj >>>