"Prvo dejanje, ki ga je Franco Basaglia storil v Gorici, je bilo, da ni odobril fizičnega omejevanja pacientov. Rekel je, da ne podpiše. Ni hotel podpisati, kar so tamkajšnje medicinske sestre in zdravnik odločili že kar v naprej. Rekel je: "Tega ne bom podpisal! To je proti mojim načelom!" To je bilo njegovo prvo dejanje, s katerim je prekinil dotedanjo prakso bolnišnice. Nato je začel z reformo. V umobolnico je skušal vrniti življenje in paciente drugega za drugim prikazati kot ljudi."

Zadnje leto se tudi v Sloveniji vse glasneje govori o nujnih spremembah v sistemu zdravljenja duševnih bolezni. Ključna beseda je deinstitucionalizacija. Dober zgled je blizu – pri naših italijanskih sosedih. Tam je reformo psihiatrije že v šestdesetih letih prejšnjega stoletja začel psihiater Basaglia.

O Basaglievem delu in njegovih uspešnih pristopih pri obravnavi ljudi z duševnimi boleznimi sta v oddaji Glasovi svetov na 3. programu Radia Slovenija – programu Ars govorila profesor socialnega dela in aktivist na področju deinstitucionalizacije Vito Flaker in Basagliev sodelavec in učenec psihiater Roberto Mezzina.

"Doktor Basaglia je bil moj mentor. Po vsej Italiji je iskal sodelavce. Bil sem eden od zdravnikov mlajše generacije, ki jih je želel vključiti v ta svoj poskus. Pomembno mu je bilo, da se mu pridružijo ljudje odprtega uma; taki, ki niso obremenjeni s pristopi tedanje tradicionalne psihiatrije. Zato je okrog sebe zbral mlade zdravnike; mlade psihiatre – kljub vsemu namreč ni zanikal pomena ustrezne izobrazbe. Hotel je, da imamo njegovi sodelavci dobro izobrazbo, hkrati pa je od nas pričakoval odprtost za spremembe in preobrazbe," je pojasnil Mezzina.

Franco Basaglia je v Gorico leta 1961 in nato v Trst leta 1971 prišel iz Padove, kjer je po koncu študija medicine delal v tamkajšnji bolnišnici in predaval ter raziskoval na tamkajšnji univerzi.

Njegovih prvih znanstvenih študij na univerzi v Padovi niso odobravali in mu zato predlagali vodenje psihiatrične bolnišnice v Gorici. Tako je leta 1961 postal direktor velike psihiatrične bolnišnice v Gorici, tik ob meji s takratno Jugoslavijo. Ko je prestopil prag ustanove, ki je bila po njegovem brez življenja, je bil popolnoma šokiran. Vse, v kar je verjel in kar je vedel, se je znašlo na preizkušnji. Umobolnica v Gorici je bila kraj, kjer pacientov niso imeli za človeška bitja. Bili so fizično omejeni; ko so bili zunaj, so jih na primer včasih privezali k drevesom. Zdravili so jih z elektrošoki, zapirali in tako naprej. Uporaba prisilnega jopiča je bila takrat zelo razširjena; ne le v Italiji.

Prvo dejanje, ki ga je Franco Basaglia storil v Gorici, je bilo, da ni odobril fizičnega omejevanja pacientov. Rekel je, da ne podpiše. Ni hotel podpisati, kar so tamkajšnje medicinske sestre in zdravnik odločili že kar v naprej. Nato je začel z reformo. V umobolnico je skušal vrniti življenje in paciente drugega za drugim prikazati kot ljudi. Začel je z najtežjimi bolniki, ki jih je zdravil sam. Nato je odprl vrata oddelkov, uvedel je sestanke in zborovanja, s katerimi je dosegel slišnost pacientov.

Doživel je tudi odpor. Psihiatrija v Gorici je bila v tistem času zelo zaprta – italijanski zakon je bil grozljiv, saj ni dopuščal niti najmanjše možnosti, da bi pacienta kdaj koli lahko izpustili, odpustili iz bolnišnice. Vsak je bil podvržen tako imenovanemu sprejemu ali hospitalizaciji za nedoločen čas. Odpuščen je bil lahko samo na odgovornost družine ali direktorja bolnišnice. Sistem je bil zelo tog, grozljiv.

Preberi si celoten članek na https://www.rtvslo.si/zdravje/psihiater-franco-basaglia-je-pionir-sprememb-pri-oskrbi-ljudi-s-psihiatricnimi-tezavami/737352