Kakšen je občutek, če si zmagovalec Gonga?

Zelo sem vesel, saj so me izbrali ljudje. Ko sem izvedel, da bom zmagal, sem bil malo »žleht« in sem šel računat, koliko dobička bodo z menoj imeli v Delu in na Telekomu. Zame je glasovalo več kot 6.000 ljudi in če so morali za vsak glas odšteti sto tolarjev, to pomeni več kot 600.000 tolarjev prihodka. A to je bilo bolj za hec, nagrada mi seveda veliko pomeni.

Pa ste jo kaj proslavili?
Ne, to naj proslavljajo drugi. S fanti iz pisarne in najbližjimi doma bomo šele nazdravili. Če bo kdo dal za rundo, bo pa še boljše.

Zakaj pa ne vi?
A za kazen? Človek nekaj dobi, pa mora iti še v stroške? Ne zdi se mi fer, raje dam za rundo iz veselja, ne zato, ker moram.

Po dolgem času ste premagali Jureta Seška. Vam to kaj pomeni?
Nikoli se nisem obremenjeval s tem, kdo je pred mano, kdo je za. mano. Ljudje glasujejo. V zadnjih letih so glasovali zanj, letos pa so zame. In to je to.

Pa znajo na radiu ceniti vaše dosežke?
Ne vem, bom videl. Za zdaj ni bilo nobenih ekstremov in ekscesov. Ali zaradi prvega gonga ali zaradi viktorjev. Vedno pa sem dobil kakšne priboljške. Toda zdaj ne pričakujem nič. Je pa od vodilnih na radiu odvisno, kako bodo znali tržiti mojo nagrado.

Pa boste imeli zaradi gonga kakšno ugodnost?
Več dopusta zagotovo ne, saj je to urejeno s kolektivno pogodbo, niti ne novega fikusa za v pisarno. Sem pa doslej vedno dobil kakšen priboljšek v obliki dodatka pri plači, česar sem bil zelo vesel, saj ga nikoli nisem zahteval.

In za kaj ga boste porabili tokrat (če ga boste seveda dobili)?
Hipoteka, hipoteka, hipoteka, kredit za kuhinjo, kredit za avto pa še kaj. Živim življenje povprečnega Slovenca. Brezplačna šola me je za zdaj stala vsaj 35.000 tolarjev, pa nisem Zari kupil nič za jesti in obleči.

Človeku si upate povedati vse, ste brez dlake na jeziku. Koliko pa ste pripravljeni povedati o svoji zasebnosti, koliko se brzdate, ste pri tem spontani?
Bolj sem v dvomih, koliko so ljudje pripravljeni poslušati o posameznikovi zasebnosti, če o njej govori sam, vendar ne tako, da to razkrije časopisom. Seveda je mamljivo, da bi stvari, ki se zgodijo doma, razkril v eter, vendar za to potrebuješ soglasje vseh družinskih članov. Na račun prepoznavnosti ne bi šel nikoli razkrivat svoje zasebnosti, za to nimam soglasja svoje žene in otrok. Prej ali slej pa se bo to zgodilo tudi pri nas in bo tudi na radiu osebnoizpovedna nota. To pa mora biti narejeno zelo premišljeno. V takšnih pogovorih se lahko razkrijejo podrobnosti, ki zadevajo zelo ozek krog ljudi in niso za v javnost.

Koliko ste radijski voditelji popularni popularni v primerjavi s televizijskimi, saj vam manjka ena dimenzija - vidna podoba?
Tu ne gre za primerjanje popularnosti, temveč je logika v tem, da imajo mediji, ki živijo od medijev, rajši tiste, ki so že prepoznavni. Tu gre le za količino pojavljanja. Človek postane popularen, ker ga mediji razglasijo za takšnega. Meni pa je ljubše, da si ljudje ustvarijo sliko o nekom na podlagi njegovega dela, ne pa na temelju pojavljanja v časopisih.

Kakšen je recept za uspešnega radijskega voditelja?
Ga ni, ljudje te vzamejo za svojega ali pa ne.

Kako pa se odzovete, kadar se kdo v etru ne strinja z vami?
Kadar sem v živo, sem v živo. Tukaj ni debate. Ko povem telefonsko številko, lahko vsak pokliče in mi pove, kaj si misli, in me pošlje tja, kamor sonce ne posije. S tem je treba računati, kar pa ne pomeni, da mi je vseeno, če se to zgodi. Zdaj imam že veliko izkušenj.

Kako pa se brzdate, da spontano ne poveste kakšne kletvice ali grde besede?
Ljudje, ki delajo na radiu, na splošno ne preklinjajo. In tudi sam sem tak. Kadar sem v etru, še posebej pazim na jezik. Če čutim, da bi zaklel, zakolnem. A fino - tristo kosmatih, denimo. Zanimivo je, da takšna beseda bolj zaleže in boli od vulgarizma. S temi na prvi pogled smešnimi kletvicami na radiu dosežem veliko. Kadar hočem koga poslati v tri p..., pa rečem, pojdi v kozji rog. Zaleže. Človek ve, kam si ga namenil, pa si to lepo povedal.

Kakšni so vaši vsakdanji strahovi?
Socialni. Razmišljam, kaj bi se zgodilo, če bi izgubil službo, če bi mi zgorelo stanovanje ... Kadar poslušam poročila, mi odzvanja v ušesih, koliko ljudi so spet odpustili, koliko jih je odveč v tej tovarni, koliko jih ne potrebujejo v oni. Sicer pa, kač se ne bojim, dokler so na televiziji, pajkov tudi ne, morda le še zobozdravnika.

Kaj pa zdravje?
Seveda, kadar človeka kaj doleti, se ustraši za zdravje. Ljudje smo tako narejeni, da razen svetlih izjem začnemo skrbeti za zdravje šele, ko se kaj zgodi. Tudi jaz nisem izjema.

Kaj se je lotilo vas?
Lani spomladi se me je lotilo življenje. Nenadoma je bilo vsega preveč in sem se moral umakniti in to prebroditi. Stres, depresija, bil sem samo še »zmetan skupaj«, preprosto sem moral izklopiti. Ljudje za to uporabljajo izraze, kot so živčni zlom, da se ti je »utrgalo«, da si znorel. A je bilo tako, da sem se moral znova postaviti.

Pa je bilo težko?
Seveda in še vedno je. Sicer mi niso predpisali zdravil, vse pa je bilo treba začeti početi na novo.

Kako ste živeli prej?
Telo ni več sledilo in ubogalo ritma. Ni mi nerodno priznati tega. Problem je v tem - tako sem premišljal pozneje - ko si želiš avto porsche, ga na cesti vidiš le redko, ko pa ga kupiš, se pelješ po cesti in je vsak tretji avto porsche. Ugotovil sem, da ima veliko ljudi takšne težave, a na žalost veliko ljudi ne pride k zdravniku po pomoč. Ljudje se bojijo povedati. Da imajo težave. Imel sem srečo, da imam okrog sebe ljudi, ki me razumejo in me podpirajo.

Kakšno je bilo okrevanje?
En mesec nisem delal. Moral sem k psihiatru, to pa je tako, kot da greš k duhovniku. Povedati sem mu moral vse. Obstajajo obrazci, na podlagi katerih določijo, kaj je narobe s teboj. Meni se je nabralo veliko stvari in je bila diagnoza klinična depresija. Imel sem dril, avtogeni in fizični trening, na srečo brez zdravil. Deset kilometrov teka na dan zaleže toliko kot dve škatli tablet. Začel sem teči, zdaj sem tako fizično pripravljen, kot sem bil po šestih mesecih vojske. Na šmarno goro pridem kot za šalo.

Kako ste vedeli, da gre za klinično depresijo?
Saj nisem vedel. Dogajalo se mi je, da sem zjutraj odprl oči in imel v glavi toliko stvari za početi, da bi moral delati vsaj osemnajst ur nepretrgoma skupaj, pa se nisem mogel dvigniti iz postelje. Kolikor se to sliši nelogično, glava je bila dobra, bolečina pa fizična.

Ali je vaša bolezen ozdravljiva?
To lahko traja vse življenje. Ni razkošja, da bi se lahko sprostil in pozabil na bolezen. Vseskozi je treba delati in se držati navodil zdravnika, pa lahko živiš povsem normalno, brez zdravil.

Ste oče dveh otrok. Koliko vas lahko ovijata okrog prsta?
Kolikor imata dolge. Pri meni se potrjujejo besede, da bi za otroke naredil vse. Kar ni vedno dobro, saj ko otroci pridejo iz varne družine v kruti svet vrtca ali šole, se pokaže dejstvo, da vsega le ni mogoče dobiti. Zato sva s Suzano enotna pri vzgajanju. Imava sicer zelo visoko mejo tolerance, a meje je treba postaviti.

Koliko pomagate pri skrbi za otroka?
Počnem vse, previjam, hranim, kopam, uspavam. Z obema otrokoma sem od prve sekunde življenja. Bil sem tudi pri obeh porodih, pri Zari je bilo še posebej stresno, saj je Suzana rojevala tako dolgo, kot da bo na svet prišla 14. divizija, pri Luki pa je bilo hitro vsega konec, ker je rodila s carskim rezom.

Kdaj je očetovstvo najlepše?
Ko oba zaspita.

Besedilo: ANDREJA COMINO / JANA
Izvirni članek objavljen v Jani 12. septembra 2006
Besedilo in fotografija je last avtorjev in revije Jana .