 Mednarodna konferenca o motnjah hranjenja, ki jo vsaki dve leti pripravijo vLondonu, je srečanje strokovnjakov z vsega sveta, ki se terapevtsko in raziskovalno ukvarjajo z motnjami hranjenja, to »epidemijo s konca 20. in začetka 21. stoletja«. Ne izogibajo se niti njenim kulturološkim razsežnostim. Pred šestimi leti, na četrti konferenci, smo udeleženci razpravljali o uspešnosti in primernosti različnih terapij. To je bil čas, ko si je kognitivna vedenjska terapija (v nadaljevanju KVT) dokončno utirala pot med tako imenovane velike psihoterapije. Takrat sem poslušal kar nekaj zanesenih predavateljev, ki so obljubljali rešitev večine težav ljudi z različnimi duševnimi motnjami.
Letos, na sedmi konferenci, o KVT skorajda ni bilo več govora in se je razpravljalo predvsem o psihodinamski in analitični ter sistemski obravnavi bolnikov z motnjami hranjenja in njihovih družin.
K sreči kot zdravnik vem, kako je v praksi, ko novo zdravilo ali terapevtska metoda zbudita veliko pričakovanja na obeh straneh, pri zdravnikih in bolnikih, potem pa se njuna prava vrednost in učinkovitost sčasoma pokaže v realni luči in dobi svoje mesto v medicini.
Sam sem takrat (leta 1999) kot psihodinamsko usmerjen psihiater in psihoterapevt znova ugotovil, da pri svojem delu uporabljam posamezne tehnike in »orodje« iz instrumentarija KVT, da pa nikoli ne bom postal kognitivni terapevt, ker mi je bližji psihodinamski in analitični pogled na dinamiko in strukturo človekove duševnosti. Ostal sem torej predstavnik in zagovornik psihoanalitičnih metod zdravljenja in s tem očitno tudi »šarlatan«, »blefer« in eden tistih, ki zgolj »bluzijo«.
 Rednim bralcem Sobotne priloge ne bo težko ugotoviti, kam meri moj zadnji stavek. Intervju z dr. Andrejem Marušičem v tej prilogi 15. oktobra 2005 je za mesec dni prekinil tok mojega razmišljanja in pisanja o posebnostih zdravniškega poklica in odnosu med zdravnikom in bolnikom. Ne zato ker bi me jezilo ali zabavalo, da sem bil tako nevede še sam uvrščen med »bleferje« in »bluzerje«, ampak zato ker se Marušičeve trditve dotikajo vsebin, o katerih sem na istem mestu že pisal in nameravam pisati tudi v prihodnje.
Z Andrejem Marušičem se sicer poznava in se kljub nekaterim razlikam v pogledih na stroko celo dobro osebno razumeva. Zato vem, da rad preseneča, vznemirja in provocira, vem pa tudi, da se je treba zavedati teže besed in ocen, ki jih v določenih vlogah sporočamo javnosti. Ta teža je brez dvoma vezana na to, ali določeno stališče izraža nekdo kot posameznik in strokovnjak na svojem področju ali kot predstavnik stroke in institucije, ki jo v določenem trenutku predstavlja in vodi. Trditve, da ima samo kognitivna vedenjska terapija prepoznane in pozitivne terapevtske učinke v paleti kar nekaj dokazano znanstveno utemeljenih in terapevtsko preverjenih psihoterapevtskih metod; da je bil Freud predvsem dober piarovec in da njegova analitična teorija temelji zlasti na dobrem opisu trinajstih do štirinajstih »histeričark«; kdo da je šarlatan, blefer in bluzer v psihoterapiji; da tudi pacienti »bluzijo«, ko govorijo o svojih težavah; da si je smiselno vzeti za pacienta v psihiatriji toliko časa, kolikor let ima pacient, in podobne so me blago rečeno presenetile. Lahko jih sprejmem zgolj kot stališče in mnenje nekoga, ne pa kot nekaj, kar bi verodostojno izražalo današnji položaj v medicinski stroki in seveda tudi v psihiatriji, ki ji tako ali tako poskušajo dati oznako, da je premalo znanstveno racionalna ter preveč subjektivna in nedorečena. Vsaka od teh trditev bi klicala po samostojnem komentarju ali kolumni, nobena pa ne bi vzdržala resne in temeljite strokovne presoje, ki upošteva in dopušča demokratičen, enakopraven in neizključujoč dialog.
Tokrat si bom dovolil zgolj nekaj komentarjev o vsebinah, izrečenih v omenjenem intervjuju, o katerih sem že in še bom nekaj pisal.
Da se kost razlikuje od živcev in kako, je jasno tudi laiku. Zato je to lahko le dobra, všečna in morebiti duhovita metafora, če jo hočemo uporabiti za razumevanje duševnih težav in motenj zgolj v okviru medicinskega modela in z njo opozoriti, zakaj je psihiatrija še vedno del medicine. In nič več kot to. Precej teže je sprejeti trditev oziroma izpostavljeno dilemo, »zakaj bi psihiater več časa izgubljal z razglabljanjem o preteklosti bolnika kot ortoped«. Če zanemarimo izkušnje in razočaranje nekaterih bolnikov, ki so pričakovali, da bodo deležni nekoliko več osebne pozornosti in pogovora pri psihiatru, a se to ni zgodilo, bi zastavil vprašanje drugače. Kaj je narobe s tem, če ortoped (kot prispodoba drugih somatskih zdravnikov) »izgubi« več časa v pogovoru z bolnikom in se tako bolje seznani z njim in zgodovino njegove bolezni? Najbrž nič, predvsem pa ne gre »za izgubo časa«, če si ga vzamemo za pogovor z bolnikom in mu ga damo na voljo.
Trditev, da tako kot zlomljena kost potrebuje mavec, tudi »živčni zlom« potrebuje »svoj mavec«, je od vseh zapisanih še najbolj sprejemljiva kot metafora, čeprav je v tem času že pridobila populističen prizvok. Če ga odmislimo, je treba spomniti, da vse, kar si pod živčnim zlomom predstavljamo v skladu z današnjim pojmovanjem psihiatrije, ne potrebuje samo mavca v obliki psihofarmaka (zdravila), temveč tudi v obliki pogovora in, če je potrebno, še ustrezne – ne vedno in samo KVT – psihoterapevtske pomoči.
To, da Marušič ne verjame »v sindrom izgorevanja« ali tako imenovani poklicni stres pri tistih, ki pomagamo ljudem (zdravstveno osebje, pa ne le zdravniki, socialni delavci, psihoterapevti, pravniki in celo policisti), je spet njegova pravica, a da odreka pravico tistim, ki poznajo del teh občutij pri takem delu, in ji celo prida slabšalno oznako, je že popolnoma druga zgodba.
Psihiatri se ne samo na konferencah po svetu, temveč tudi ob rednem delu in supervizijah res veliko pogovarjamo o kontratransferju (prepoznavanju lastnih čustvenih vsebin pri delu s pacientom, ki jih lahko vnašamo v odnos z njim) in o tem, da ne bi osebnih stališč, svojih vrednot in težav ali celo zdravega razuma vnašali v terapevtski odnos s ciljem, da ostane delaven in profesionalen, zato pa nič manj human in spoštljiv do bolnika kot osebe. Ne pogovarjamo se o tem, ali naj se nam pacient smili ali ne, ali naj z njim sočustvujemo ali ne, ker bi bilo to vse kaj drugega kot terapija in do bolnika podcenjujoče. Posamezniki vendar ne prihajajo k nam po usmiljenje in sočutje, temveč po profesionalno pomoč, kar pa ne izključuje empatije, spoštovanja do drugega in posluha zanj kot človeka z bolezenskimi težavami. V tem tiči bistvo zgodbe »o sindromu izgorevanja«, ki ni zgolj trendovski pojav, marveč resničnost marsikaterega posameznika in celo institucije, pri katerih prav tako prepoznavamo sindrom kolektivnega izgorevanja. Sam bi po tridesetih letih dela z bolniki tudi lahko kaj povedal o tem, pa brez zadrege ali strahu, da bi zbudil dvom glede stališča in mnenja o tem, za kakšnega zdravnika me imajo ljudje.
Povabilo novinarki, da naj se udeleži pogovora s samomorilno osebo – seveda bodo pri tem upoštevana etična pravila, bolnik pa bo prej zaprošen za dovoljenje – se prvi hip zdi dokaz širine in strokovnega poguma v smislu odstiranja tenčice skrivnostnosti z zdravniškega poklica in zagotavljanja njegove večje transparentnosti. Vendar samo prvi hip, kajti sledi plaz vprašanj in etičnih dilem. Od tega, zakaj nekoga povabiti, da kot opazovalec spremlja terapevtski pristop (npr. ko se bodoči strokovnjak uči tehnike in metode zdravljenja, ker jo bo nekoč uporabljal za pomoč drugim, ali zato, da vidi mojstrstvo tistega, ki to tehniko izvaja), do tega, kakšna je poklicna usmeritev opazovalca, in vprašanja intimnosti v terapevtskem odnosu, kar včasih v delu z bolniki razumemo vse preveč na široko. Zaupati nekaj intimnega zdravniku vendar ne pomeni samo, da nam bolnik pove nekaj zelo osebnega ali nekaj, česar ni povedal še nikomur, ne pomeni samo razkrivanja intimnih delov telesa, intimno je vse tisto, kar kot tako človek prepozna in mu daje osebni in individualni pomen. Je tudi vprašanje človekovega dostojanstva, ki ga bolniku seveda moramo dopustiti in je v bolezni pogosto močno načeto, med zdravljenjem (zlasti psihiatričnim) pa bi ga morali bolniku celo pomagati znova vzpostaviti. Zato je celo razgaljeno koleno lahko vprašanje intime in osebnega dostojanstva, ne pa kulturoloških in religioznih obrazcev. Pozabljamo, da v medicini poznamo tako imenovane »častne« in »nečastne« bolezni, ki jih kot takšne prepoznavata posameznik in družba, da »trendovskih« bolezni v sedanjih porabniških časih sploh ne omenjamo.
Za konec še nekaj o kognitivni vedenjski terapiji. Združenje psihoterapevtov Slovenije je pred štirimi leti tudi pri nas uvrstilo KVT med tako imenovane relevantne, strokovno in znanstveno utemeljene psihoterapevtske tehnike. Prav tako v Sloveniji že vrsto let poteka sistematično in pedagoško izoblikovano izobraževanje terapevtov, ki bodo to metodo znali (nekateri jo že znajo) ustrezno uporabljati, jo ponuditi ljudem in za tako pomoč izbrati prave indikacije. Kdo pa jo lahko »izvaja« glede na osnovni poklicni profil in ali so res lahko to nekdanji bolniki in njihovi družinski člani, je zame že drugo vprašanje. Omenjeno združenje je že večkrat opozorilo nanj. Morebiti je pri tem delu – se pravi v KVT – res mogoče uporabljati tudi računalnik, toda ali je potem to še vedno psihoterapija? Definicija psihoterapije nam pove, da gre za terapevtsko metodo, ki uporablja psihološka sredstva kot pomoč za odpravljanje duševnih težav. Psihološko sredstvo pa pomeni tudi in predvsem strukturiran medosebni odnos, upošteva pomen uporabljene besede in še vrsto stvari, o katerih smo že pisali in so vključene v strukturirano metodo neke terapevtske tehnike in metode. KVT je zgolj ena od njih.
Na omenjeni konferenci v Londonu leta 1999 smo ob koncu tretjega dne poslušali predavanje kanadskega psihologa, ki je govoril o bleščeči prihodnosti KVT, ko bo mogoče prek računalniškega zaslona, brez navzočnosti terapevta, seveda pa s terapevtskimi nalogami hkrati »zdraviti« od tri do pet bolnikov z različnimi duševnimi težavami. Vse to je povezoval z »večjo stroškovno učinkovitostjo«, saj bi odsotnost terapevta pocenila terapijo. škotski kolega se je sklonil k meni in z značilnim britanskim cinizmom prišepnil: »Naj ga vprašam, ali je televizijski zaslon moškega ali ženskega spola?«
Avtor: Gorazd V. Mrevlje
Objavljeno: V Sobotni prilogi Dela , v soboto 10. 12. 2005
Članek je last avtorja in Dela, je odgovor na intervju z dr. Andrejem Marušičem, ki je bil objavljen v Soboti prilogi Dela v soboto, 15.10.2005
Vir slike --> |
