NAROČITE NOVE KNJIGE !
|
|
|
|
Prva stran  Članki in novice Intervju z Doris Adamčič Pavlovčič, psihoterapevtko
|
|
Intervju z Doris Adamčič Pavlovčič, psihoterapevtko |
|
|
|
Vpisal: DAMa
|
|
02. 06. 2005 |
 Kar se človek nauči, se lahko tudi oduči
Veliko se govori o depresiji; zdi se, da ne znamo biti več samo žalostni ali slabe volje, ampak že vsako nejevoljo imenujemo depresija; se vam zdi to pretirano?
Vse več se govori o depresiji, vse več pa tudi o našem telesnem in duševnem zdravju. Informiranost je potrebna in koristna, vedno pa obstajajo pretiravanja. Pogosto slišimo, da je depresivnost realno in objektivno odzivanje na današnje dogajanje v svetu. Ali gre za pravilno uporabo pojma ali gre lahko, kot pravite, samo za slabo voljo? Pretirano razmišljanje o stvareh, na katere nimamo vpliva, lahko človeka dejansko pahne v kronično slabo razpoloženje. Težav je že tako preveč, marsikatero pa si ustvarimo sami. Napačne interpretacije, miselna izkrivljanja (denimo vse mi gre narobe, ničesar nisem naredil, konec me bo, nenehno sem v depresiji, ničesar se ne morem prav lotiti itd.) so stalnica našega življenja, ne zavedamo pa se, da nas vodijo v slabo razpoloženje. Beremo o pozitivnem mišljenju, a si ga razlagamo sicer kot nekaj dobrega, vendar nedosegljivega in tujega.
Nakopičena negativna razmišljanja, napačne zaznave in doživljanja so sestavni del razpoloženjskih motenj. Pri njihovem zdravljenju je med najučinkovitejšimi metodami vedenjsko kognitivna terapija. Da o depresijah več govorimo, obstajajo razlogi. Po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije bodo do leta 2020 postale drugi največji svetovni zdravstveni problem, takoj za boleznimi srca in ožilja. Kažejo tudi, da pestijo 75 odstotkov psihiatrične populacije. Poznamo več oblik in stopenj depresij. Na njihov nastanek vpliva več razlogov: biološki (motnje v funkcioniranju kemičnih prenašalcev, dedni), psihološki in socialni. Zdravljenje vključuje medikamentno terapijo, psihoterapijo ali kombinacijo obeh, odvisno od vrste in globine motnje.
 S kakšnimi težavami prihajajo Ijudje k vam kot psihoterapevtki?
Od reševanja konkretnih življenjskih problemov, učenja obvladovanja stresa, do »dela na sebi«. Največ se ukvarjam s kognitivno terapijo anksioznih in depresivnih motenj. Med anksioznimi motnjami, to so strahovi in tesnobe, so najpogostejši socialne fobije, panični napadi, različne fobije (agorafobija), obsesivno-kompulzivne motnje, posttravmatske stresne motnje. V splošni populaciji je največ socialne anksioznosti, to je strahu pred kritičnim, negativnim mnenjem drugih, pred nastopi, obremenjenosti s tem, kaj si bodo Ijudje mislili, kaj bodo rekli, strahu, da bi izpadel neumen, neroden, čuden. študije navajajo, da je Ijudi s to težavo v ZDA 17 milijonov. Čustvena stanja strahu podpirajo iracionalne razlage, miselna izkrivljenja, ki postanejo predmet obravnave v kognitivni terapiji. Glavna teza vedenjsko kognitivne terapije je, da mišljenje vpliva na človekovo vedenje in čustvovanje. S spremembo mišljenja vplivamo na spremembo razpoloženja in vedenja.
Ali je socialna anksioznost, kamor spada tudi strah pred tem, da bi se osmešili ga kje polomil in podobno, povezana s pomanjkanjem samozavesti?
Občutljivost za lastno vrednost in spoštovanje v socialnih odnosih je običajna in se začne razvijati že zgodaj v otroški dobi že pri četrtem oz. petem letu starosti, ko postaja otroku pomembno, kako ga vidi in presoja ne samo družina, ampak tudi okolica, prijatelji. Strah ga je kritike, norčevanja, posmeha, da bi bil drugačen, nenavaden, čuden. Kolikor uspešnejši in spretnejši je v socialnih stikih, toliko bolj lahko postaja samozavesten, in narobe: neuspeh med vrstniki znižuje njegovo samozavest. Na gotovost v socialnih stikih vpliva več stvari, med drugim kako ima posameznik razvite socialne veščine, koliko se izogiba stikom, njegova občutljivost, sramežljivost, osebnostne lastnosti (introvertiranost). še posebno pomembno obdobje socializacije je adolescenca, ko je najpomembnejša vrednostna sodba vrstnikov. Tudi v poznejših obdobjih življenja Ijudje izražajo strah pred kritiko, češ kaj si bodo mislili drugi, kaj bodo rekli. Lahko se vprašamo, kje je meja med normalno socializacijo in motnjo. Kdaj govorimo o socialni fobiji kot motnji? Takrat, ko so strahovi pred kritično oceno, negativnim vrednotenjem tako veliki, da se začne človek izogibati takšnim okoliščinam in je ovirano njegovo vsakdanje funkcioniranje, beži pred službenimi in družabnimi obveznostmi, ne sprejme napredovanja in podobno. Kot rečeno, strahovi vplivajo na zniževanje samozavesti, spopadanje s strahovi pa ravno nasprotno: zvišuje samozavest. Med lastnostmi Ijudi s socialno anksioznostjo pogosto najdemo hkrati pretirano občutljivost in pretirano samokritičnost.
Kdaj se človek zave, da potrebuje pomoč, in poišče psihoterapevta?
Ponavadi takrat, ko si ne more več pomagati sam, ko vidi, da se je spremenil, da ni več kos vsakodnevnim obremenitvam, ko je njegovo normalno delovanje hudo ovirano. Depresija se, na primer, kaže v motnjah vitalnih življenjskih funkcij, človek ne more spati, nima apetita, hujša, je brez volje, brez idej, utrujen, težko se zbere, v njem ni nič optimizma. Sledijo občutki manjvrednosti, krivde, brezizhodnosti. Sebe, svet in prihodnost vidi negativno, obremenjujoče in brezperspektivno, pri čemer trpita on in njegova okolica. Tisti, ki že imajo izkušnjo z depresijo in se jim takšno stanje ponovi, prepoznajo simptome in lahko takoj poiščejo pomoč. Vedo, da je bolje in lažje, če se zdravljenje začne čim prej, motnja je lažje obvladljiva. Ljudje, ki imajo anksiozne motnje, pridejo na terapijo takrat, ko vidijo, da je kakovost njihovega življenja krepko načeta, ko jih različni strahovi in tesnobe že močno ovirajo in bremenijo.
Kakšno je vaše prvo srečanje z bolnikom? Vam več pove besedno ali nebesedno izražanje?
Pacient pride s svojo »pritožbo«. Poslušam njegovo zgodbo, kakšne so težave, koliko časa trajajo, in si ustvarjam sliko in koncept za delo. Pomembni sta verbalna in neverbalna govorica, usklajenost obeh. Ljudje se manj zavedamo neverbalne, pristnejša je, manj pod našo kontrolo. Baje obsega 65 odstotkov komunikacije, sem štejemo tudi ton glasu. Zanimivo je, kako bolnik imenuje svoje težave, čemu jih pripisuje, psihološkim ali organskim vzrokom. Predvsem pri paničnih motnjah so pacienti včasih začudeni, da so se znašli pri psihoterapevtu. Ko jih zdravnik somatsko pregleda in je vse v redu, jih napoti k nam. Kar nekaj časa je treba, da pri sebi najdejo povezavo med psihičnim in telesnim. Takšnih presenečenj pa je vse manj, saj je vse več informacij, ki ozaveščajo Ijudi, da čustva vplivajo na telo, da niso nekje zunaj nas in da je fiziološka komponenta, ki jo čutimo, sestavni del čustev.
Čustva imajo izjemno vlogo, pa vendar jim je bilo v preteklosti namenjene le malo pozornosti.
Človek je čustveno in razumsko bitje. Imamo star pregovor zdrav duh v zdravem telesu; duša in telo sta eno. Ločevanje razuma od čustev lahko pelje v težave. Stališča do čustev so bila v naši vzgoji pogosto negativna, pojmovana kot odsev šibkosti, nemoči, lastna ženskam, moški kot močnejši naj jih ne bi izražali. Postopoma se spreminjajo, govori se o čustveni inteligenci, najvišji obliki človekovega delovanja kot sintezi na najvišji možganski ravni. Tudi najboljše poslovne odločitve vključujejo občutke, čustva. Samo mišljenje brez čustev je trda, hendikepirana kategorija. Prav tako pa ne morejo biti kar razpuščena, brez nadzora. Če človek doživlja izgubo kontrole, nastopi huda notranja stiska, kar je očitno denimo pri napadih panike, strahovih. Prepogosto poskuša čustva zanikati, potlačiti, kar pa je za zdravje in odnose škodljivo. Kot primer naj navedem neustrezno žalovanje: človeku, ki se ob smrt bližnjega upira žalovanju in se vede, kot da se ni nič zgodilo, se lahko zgodi, da se začno čustva oglašati s telesnimi težavami, psihosomatiko. Potlačevanje močnih čustev, torej tudi jeze in žalosti, se dolgoročno ne obnese. Ko je človek žalosten, je normalno, da zajoka, da razkrije svojo bolečino. Čim večkrat bo spregovoril, si priznal stisko, odprl rano, prej se bo izčistila. Nakopičena čustva, predvsem jeze, strahu, žalosti, lahko v stresnih trenutkih nekontrolirano privrejo na dan. Učenje obvladovanja je pomembna naloga vedenjsko kognitivne terapije. Neobvladana čustva človeka uničujejo, obvladovana oz. uravnovešena pa ga plemenitijo in bogatijo.
Ljudje pogosto rečemo, da smo preveč čustveni in da je to naša napaka. Verjetno mislimo na bojazen, da se ne bi mogli obvladovati.
Ljudi je strah, da ne bi mogli nadzorovati svojih čustev. Ob njihovi aktivaciji se sprožijo kemični prenašalci, torej adrenalin in kortizol, kar čutimo v telesu kot intenzivne občutke. Ljudje se bojijo, da jih ne bodo mogli obvladati. S prepoznavanjem in ozaveščanjem telesnih občutkov različnih čustvenih stanj se učijo tudi obvladovanja. Občutki strahu so skrajno neprijetni, pri anksioznih motnjah pa so še napačno interpretirani: pacient misli, da se mu bo zmešalo, da bo umrl, izgubil zavest. Iracionalne misli preverjamo v kognitivni terapiji, testiramo, iščemo racionalne odgovore. Pogosto si Ijudje razlagajo svoje težave kot odsev šibkosti, pretirane čustvenosti, kot sem že rekla. Pa vendar dajo čustva kakovost našemu življenju, ga naredijo bogatejšega, žlahtnejšega.
Ali se čustvenost z leti povečuje?
V starosti je lahko čustvovanje bolj labilno zaradi popuščanja kognitivnih funkcij in s tem slabšega nadzora čustev. Pomembno je, da se Ijudje tedaj ne zapustijo, da ostajajo čim dlje umsko in socialno dejavni. Zadnje je mogoče še pomembnejše.
Stres povzroči mnogo bolezni, pogosto je omenjen kot vzrok za depresije. Kdaj se človek nanj odzove z depresijo?
Stres je svetovna epidemija, ki ogroža celotno družbo, škodi zdravju posameznika, povzroča izgube v gospodarstvu. Nastaja kot posledica nenehnih sprememb v našem okoIju. Stres je odziv telesa na pritiske. Sprožijo ga lahko različni dogodki ali čustva. Nekateri pritiski minejo hitro, drugi, predvsem čustveni, ne popustijo in nas glodajo dan za dnem. Kakšen bo odziv telesa, je odvisno od našega dojemanja položaja, naše presoje, kako si stvari razložimo v glavi. Po kognitivni teoriji je stres neskladje med dojemanjem zahtev in sposobnostjo za njihovo obvladovanje. To razmerje vpliva, ali bo prijazen ali škodljiv, na katero stran se bo nagnila tehtnica. V človekovi naravi je že od nekdaj težnja po prilagoditvi. Na zmanjševanje zahtev lahko vpliva večja organiziranost v življenju, določanje prednostnih nalog, postavljanje realnih ciljev, izogibanje perfekcionizmu, učenje, da se potegnemo zase. Na povečevanje sposobnosti vplivajo učenje sproščanja, pozitivno mišljenje, smisel za humor, jasno izražanje potreb, želja, skrb za telesno zdravje, torej zdrava prehrana, telovadba, spanje. Težavno pri stresu je, da se ga pogosto ne zavedamo ali pa ne znamo predvideti posledic. Najbolj zahrbtno je, ker se postopoma nabira, opazimo ga šele, ko je prepozno, ko pregorimo. Skrb zase pogosto prevzamemo šele takrat, ko nas prisili bolezen. V splošne ambulante pride od 60 do 80 odstotkov bolnikov zaradi stresa oz. gre za psihološke vzroke bolezni. Pri moških so najpogostejše bolezni srca in ožilja, pri ženskah težave s ščitnico. Ljudje se različno odzivajo nanj: nekateri z želodčnimi težavami, glavoboli, alergijami, drugi z anksioznimi motnjami, depresijo. Za razvoj motnje običajno obstajajo dispozicije.
Lahko kaj več poveste o vedenjsko kognitivni terapiji? Kako razlaga čustvene motnje?
Najprej morda, kaj pomeni izraz kognitivno. Kognitivni procesi so spoznavni procesi, torej naše zaznave, predstave, dojemanje, sklepanje, s katerimi si razlagamo svoj notranji in zunanji svet. Kognitivna terapija je nastala leta 1960 v ZDA na modelu depresije. Njen utemeljitelj A. Beck je postavil tezo, da za čustveno motnjo stojijo negativna razmišljanja, ki jo vzdržujejo. Kakor človek gleda, razume, interpretira določene dogodke in okoliščine, tako se počuti in tako se vede. Osnovni princip je, da mišljenje vpliva na čustvovanje in vedenje. Dokazano je, da lahko mišljenje objektivno opazujemo in ga spreminjamo ter tako direktno vplivamo na spremembo čustvovanja in vedenja. Kognitivne tehnike vključujejo mentalno predelavo, restrukturiranje negativnih misli, ki so vedno povezane z določenim čustvenim nabojem. Iščemo izkrivljene, iracionalne misli, jih ozavestimo in poskušamo spremeniti z racionalnimi razlagami. Lahko se lotevamo misli, ki so bolj na površini zavesti, ali globljih, bolj osnovnih shem. Sheme so mentalne strukture, ki se oblikujejo od otroštva in vsebujejo naša stališča, verovanja, prepričanja. V njih je naše stališče do Ijubezni, zaupanja in podobno. Ponavadi se globalnih stališč niti ne zavedamo, vendar se aktivirajo ob konkretnih dogodkih in določajo naše vedenje, čustvovanje. Pogosto bolj prepoznamo svoje občutke in čustvene reakcije, ki nosijo s seboj močan energetski naboj. Na primer: sodelavka v službi ima drugačno mnenje o nečem kot človek z osnovnim stališčem, da ga morajo imeti vsi Ijudje radi in se v vsem strinjati z njim. Hudo bo prizadet. Kaj bo zanj pomenil tak dogodek? Mislil si bo, da se z njim ne strinja, ker ga ne mara. To bo vzel osebno. V terapiji bi z racionalnimi argumenti prišli do racionalnega stališča, da imamo Ijudje pravico do različnih mnenj, a da to nima zveze z naklonjenostjo ali Ijubeznijo.
Ali so lahko ti vzorci močnejši od realnosti?
Ti vzorci so realnost za posameznika, doživlja jih kot absolutne resnice. Ljudje, ki imajo veliko iracionalnih stališč, imajo tudi več konfliktov in težav v medosebnih odnosih. K iracionalnim stališčem spada npr. potreba po tem, da bi bil svet popolnoma pravičen, da bi imeli vse pod nadzorom, da bi bilo vse predvidljivo, da se ne da nič narediti itd. Ellis, avtor racionalno-emocionalne terapije (RET), je opredelil trinajst najbolj tipičnih iracionalnih stališč, ki jih ima veliko Ijudi. Že starogrški filozof Epiktet je dejal, da ni toliko pomembno, kaj se nam v resnici dogaja, ampak kako si mi to razlagamo. V interpretacijah sveta ima vsak svoja očala, svoj način gledanja, ki izvira iz njegove osebne zgodovine, iz njegovih izkušenj. Kognitivna terapija se ukvarja ravno s korekcijo miselnih napak in stališč, ki se sistematično, logično nabirajo in v stresnem momentu aktivirajo. Kot primer naj navedem otroka, ki mu je zgodaj umrla mama in si ob tej izkušnji v glavi ustvaril prepričanje: kogar imaš rad, te prej ali slej zapusti. Ta bazična misel se lahko aktivira, ko se človek zaljubi. Boji se, da bo spet zapuščen. Da bi to preprečil, se začne vesti pretirano uslužno, v vsem se podredi partnerju, samo da bi ga imel rad. Izgubi svoj jaz, partner pa ga zato nima raje niti ga ne spoštuje bolj, pogosto ga celo zapusti.
Kako lahko pomagate takšnemu človeku?
Ljudje se običajno vedemo in razmišljamo na že ustaljen, sebi lasten in tipičen način. Tudi naš odnos do sebe je tak, kot smo se ga naučili v preteklosti. Vedenjsko kognitivna terapija pravi, da se lahko človek tistega, kar se je naučil, po istih zakonitostih učenja oduči. Torej se lahko oduči tudi disfunkcionalnega vedenja in mišljenja. Da bi lahko vedenje spremenili, ga moramo najprej ozavestiti in opazovati. Človek nosi v glavi mnogo misli, nekatere izreče na glas, druge, najbolj osebne, intimne ostajajo v nas; skozi notranji govor gredo naše najbolj pristne informacije o sebi in svetu. Pri tem se vključijo avtomatske misli, kot so: Ne bo mi uspelo! Nesposoben sem! Pogosto se jih ne zavedamo, prepoznamo pa čustvi, ki jim sledita - žalost, napetost. S povečano pozornostjo se jih lahko naučimo prepoznavati. Za anksiozne in depresivne Ijudi je značilna selektivna pozornost, usmerjena samo na negativne stvari, ki jih v okolju vedno najdejo in imajo trdne argumente za svoje negativne hipoteze. Znan in tipičen je primer polpraznega kozarca. Tako se znajdejo v začaranem krogu: negativne misli, čustva, vedenje, s katerim se motnja utrjuje. S terapijo poskušamo presekati ta krog. S tehniko Sokratovih vprašanj, z argumenti za in proti, testiramo, vrednotimo negativne misli.
Vedenjsko kognitivna terapija je glede na psihoanalizo, ki je dolgo vladala med terapevtskimi pristopi, precej drugačna.
Z odprtostjo naše družbe se je »odprlo« tudi v psihoterapiji, povečala se je dostopnost do različnih znanj in vrst terapij, To je dobro in koristno. Nov čas prinaša spremembe, odkritja na vseh področjih od gospodarstva do znanosti. Nove razmere terjajo prilagoditve. Tudi terapije se morajo prilagajati našemu načinu življenja in novonastalim problemom. Vse več informacij posredujejo mediji in Ijudje spoznavajo različne pristope. Pri nas obiščejo Ijudje psihoterapevta zaradi stisk, ki jim onemogočajo vsakdanje funkcioniranje. V tujini jih pripelje tudi želja po osebnostni rasti, samospoznanju in ne nazadnje prestiž. Ljudje, ki pridejo k nam, iščejo čimprejšnjo in čim krajšo pomoč. Omenjena terapija to omogoča. Nekateri enačijo vedenjsko kognitivno terapijo z vedenjsko terapijo, kar je le del nje. Drugi ji pripisujejo površnost, plitkost, ker je precej enostavna, usmerjena le v posamezen problem in se ne ukvarja z vzroki v preteklosti. Obravnava problem v sedanjem življenju, pri čemer se loteva mišljenja in globljih stališč, ki so nastala v preteklosti. Je jasno strukturirana in ena od redkih znanstveno preverjenih metod, ki daje dobre in dokaj hitre rezultate. Menim, da bi lahko posamezne tehnike uporabili tudi v somatski medicini. Tudi tam je pomembno, da bolnik razume svojo bolezen, da ve, kaj jo ohranja in kako jo najbolje obvladuje.
Koliko seans potrebujete za uspešno premagovanje težav?
Odvisno od posameznika in vrste motnje, čeprav kar hitro dosežemo rezultate. Metoda je osredotočena na jasno definirano težavo, ki ga najbolj ovira v vsakdanjem življenju. Lahko pa se problemsko področje spremeni, če bolnik predlaga še reševanje kakšne druge stiske.
Pri terapiji gre za aktiven odnos tako terapevta kot bolnika. Koliko mora zadnji sam narediti?
Od njega zahteva redno aktivnost, saj lahko le tako učinkovito napreduje. Terapevt in pacient sta v delovnem odnosu, kjer skupaj iščeta najboljše možne rešitve. Namen tega je, da se z učenjem, terapevtovo edukacijo in preverjanjem v praksi nauči prilagodljivejših oblik vedenja in predvsem mišljenia Z različnimi tehnikami preverja verodostojnost in resničnost lastnih pogledov. S ponavljanjem utrjuje naučeno znanje. Dobro vemo, kako trdožive so stare navade in koliko truda, vztrajnosti je treba, da jih spremenimo. Zato so koristne domače naloge. Pacient mora biti vsak dan aktiven, le tako se bo naučil sam reševati svoje probleme in postal sam sebi terapevt.
Pomemben del terapije je sproščanje. Izdali ste brošuro in zgoščenko Globina samodotika, v kateri z glasbeno kuliso Lada Jakše vodite postopno mišično sproščanje in vizualizacijo.
Obstaja veliko različnih tehnik sproščanja: joga, meditacija, vizualizacija, avtogeni trening itd. Na zgoščenki sta predstavljeni dve: vodena vizualizacija pomladnega gozda in postopno mišično sproščanje. Za zadnje sem se odločila, ker od izvajalca zahteva manj sposobnosti za sugestijo kot npr. pri avtogenemu treningu in se ga človek laže nauči. Tako je dostopnejše širšemu krogu Ijudi. Gre za zategovanje posameznih skupin mišic in potem popuščanje, kar sproži občutek olajšanja, toplote, sproščenosti. Sproščanje je usmerjeno na stimulacijo parasimpatičnega živčnega sistema, ki pomirja telo. Človek spozna, kako lahko obvlada telesne simptome in notranjo tesnobo. S fizične ravni se občutek sproščenosti postopoma prenese na miselno. Če smo v telesu sproščeni, so običajno sproščene tudi misli in nasprotno. Ob strahu so naše misli zmedene, dezorganizirane ali pa nastane miselni blok, kar povzroči vznemirjenost v telesu. Znova se pokaže velika povezava med glavo in telesom. Učinek sproščanja se generalizira in znižuje stopnjo anksioznosti. Sproščanje je namenjeno Ijudem v stresu. Znižuje stopnjo anksioznosti, utrujenosti, nespečnosti, izboljšuje koncentracijo, lajša bolečine. Pomaga Ijudem z visokim krvnim pritiskom, migreno, tenzijskim glavobolom, razdražljivim prebavnim sistemom, astmo.
Doris Adamčič Pavlovič, specialistka klinične psihologije in psihoterapevtka, zaposlena v ljubljanski psihiatrični kliniki, se že vrsto let ukvarja s psihoterapijo. Med prvimi pri nas je uvedla vedenjsko kognitivno terapijo, ki je v svetu priznana in uveljavljena kot ena od najbolj uporabnih in učinkovitih terapij sodobnega časa. Med specializacijo iz klinične psihologije je imela priložnost preživeti študijsko leto v ZDA, kar je pomembno vplivalo na njeno strokovno usmeritev. Ukvarja se predvsem z zdravljenjem depresivnih in anksioznih stanj. Za pomoč pri sproščanju je izdala brošuro Globina samodotika.
Spraševala: Lidija Jež
Članek je bil objavljen v reviji ONA, v četrtek, 27. maja 2003.
Članek je last revije ONA in avtorice.
|
|
|
