|
Pri samomoru je pogovor treba usmeriti v – zakaj živeti |
|
|
|
Vpisal: Lost
|
|
06. 09. 2020 |
 Pred nami je 10. september, svetovni dan preprečevanja samomorov. Kako (si) lahko pomagamo?
Pri nas več preventivnih programov pripravlja Vita Poštuvan, namestnica vodje Slovenskega centra za raziskovanje samomora na Univerzi na Primorskem (Inštitut Andrej Marušič), trenutno je tudi predstavnica Slovenije pri Mednarodni zvezi za preprečevanje samomora (IASP).
Še vedno si življenje vsako leto vzame več kot tristo Slovencev, kar nas glede na število prebivalcev uvršča v svetovni vrh, vendar o samomoru vemo zelo malo in nam povzroča nelagodje.
Prehitro nekoga presojamo, kar je pri samomorih še posebno občutljivo. Samomor gotovo ni lahko dejanje. Stiska mora biti res huda, da se človek odloči za tako drastično dejanje, kajti ljudje imamo prirojen strah pred smrtjo, ki nas ohranja pri življenju. Brezno samomora je resnično globoko, zato ne smemo dajati vrednostnih sodb, ali je samomor v nekem primeru dober, v kakšnem drugem pa ne.
Ampak ljudje jih zelo radi podajamo.
Če je nekdo osamljen, pije alkohol in nima stikov z družbo, ljudje radi rečejo, da je samomor skoraj logično dejanje. Toda če se ubije mlada in uspešna oseba, je odziv povsem drugačen. To vidim tudi pri pogovoru z novinarji, saj je poročanje o samomoru večkrat različno, odvisno od primera, s tem pa vplivajo na mnenje bralcev, gledalcev ali poslušalcev. Enako velja za filmsko industrijo in pretresljive zgodbe s samomori, ko lahko gledalci celo doživijo katarzo, če si življenje vzame negativen lik.
Bi moralo biti za družbo vsako človeško življenje enako vredno?
Če je nekdo kriv za prometno nesrečo s smrtnimi žrtvami, je v izredni stiski in šoku. Gotovo nosi krivdo, a to ne pomeni, da je samomor rešitev. Takšni samomori imajo širši vpliv, kot se zdi, saj redko govorimo samo o enem samomoru. Kajti če je nekdo drug kasneje v podobni stiski, se lahko spomni, da so ljudje takšne situacije reševali s samomorom in bo zato tudi sam prej pomislil nanj.
Samomor nikoli nima učinka samo na ožjo družino, temveč na vse, ki so slišali zanj. Kolegi iz Irske so preučevali skupke samomorov in ugotovili, da se v lokalnem okolju po nekem samomoru pogosto poveča število samomorov, čeprav se ljudje osebno ne poznajo. Dovolj je, da se samo razširi vest o samomoru, in že je lahko viden tragičen učinek.
PREBERI CELOTEN ČLANEK NA https://www.delo.si/sobotna-priloga/pri-samomoru-je-pogovor-treba-usmeriti-v-zakaj-ziveti-344974.html |
