 Kot da bi od jutra do večera vlekli za sabo težke kamne
Imate težave pri navezovanju stikov z Ijudmi? Vam je v družbi pogosto nelagodno zaradi skrbi, da bi se osramotili? Vam je tako neprijetno, če vsi strmijo v vas, da vas zalije vročica, se vam poveča srčni utrip in začnejo tresti roke, iz sebe pa ne spravite glasu? Se takšnim okoliščinam najraje izogibate? Če je tako, potem sploh niste osamljeni! Precej Ijudi trpi za podobnimi težavami, strokovno označenimi kot socialne fobije.
Leon Zupančič, osemindvajsetletnik iz Ljubljane, se od srednje šole ubada s hromečim strahom, ki ga popade med ljudmi. »Začelo se je nekje pri petnajstih letih, ob prehodu iz osnovne šole v srednjo. Pri stikih z vrstniki pa tudi starejšimi sem se počutil ogroženega. Vsi so se mi zdeli izjemno sproščeni, jaz pa sem bil zelo prestrašen. Občutil sem tesnobo, mišice so se mi napele in bil sem trd od strahu.
Na srečo sem se sčasoma znašel v skupini Ijudi, kjer sem bil prepričan, da me nihče ne ogroža. Vendar mi je bilo grozno že ob misli na spraševanje: da bi moral sredi razreda vstati in kaj povedati, drugi pa bi me gledali. Zdi se mi tudi, da sem postavil učiteljem le malo vprašanj, medtem ko so se sošolci kar naprej oglašali. Neobvezne dejavnosti sem opustil. Enostavno nisem zdržal pritiska. Večino časa sem bil napet, sprostil sem se šele, ko sem prišel domov, a še takrat sem se začel živcirati za naslednji dan. Povsem prestrašila me je že misel nanj. Bil sem popolnoma izčrpan, saj mi je jemalo precej energije. Spraševal sem se, zakaj se mi to dogaja, in obtoževal samega sebe. Pred stresom sem se vse pogosteje zatekal h knjigam in za računalnik, tako da sem bolj kot ne ves prosti čas bral ali igral igre - tako sem seveda imel še manj stika z Ijudmi. Vse bolj sem se zapiral vase, težave pa jemal za nekaj samoumevnega, nekaj, česar se ne da spremeniti. Kljub vsemu mi je uspelo končati šolo, ko pa sem začel hoditi na fakulteto, zaradi obsežnih študijskih obveznosti nisem več mogel nadzirati vsega skupaj. Poleg tega sem imel še druge zdravstvene težave in takrat sem se odločil, da moram problem rešiti, pa naj stane, kolikor hoče. To, da sem postal suženj svojih strahov, me je tako oviralo, kot da bi za sabo od jutra do večera vlekel težke kamne.«
So krivci možganski prenašalci ali geni?
 Mnogo nas trpi zaradi nerazložljivih strahov in skoraj vsakdo je pravzaprav obseden s čim. A v nasprotju z zdravo, tako rekoč običajno tesnobo, vezano na konkretno stvar, so stalni in neutemeljeni strahovi pred okoliščinami, ki na splošno niso nevarne, le posameznik jih prepoznava kot takšne, bolezenski oziroma nevrotični. Obsedenosti se kažejo v več oblikah, psihologi pa razlikujejo med tremi vrstami notranjih duševnih stisk. Za paničnimi napadi strahu trpijo posamezniki brez vidnega vzroka, pri specifičnih fobijah, ki so tudi najpogostejše, pa je Ijudi strah nekaterih živali, višine, grmenja, zaprtih prostorov, letenja in podobno. Takšne težave ima približno vsak deseti. Duševno motnjo z značilno intenzivno tesnobnostjo in pretirano zasičenostjo z negativnimi mislimi zaradi družabnih srečanj označujemo za socialno fobijo. »Zakaj nastane, še ni povsem raziskano, verjetno se razvija postopno, z leti. Danes menimo, da je posledica različnih mehanizmov. Po eni strani naj bi bili vzroki biološki, denimo neravnovesje v možganskih prenašalcih serotoninu in dopaminu. Po drugi strani pa so mogoči razlogi razvoja motnje učenje oziroma izkušnje iz družine - če se starši izogibajo socialnim stikom, je zelo verjetno, da se jim bodo tudi otroci! Podobno naj bi bilo pri Ijudeh, ki nimajo dovolj močno razvitih socialnih veščin - strah v socialnih situacijah naj bi bil posledica težav z obvladovanjem takšnih okoliščin. Natančni vzroki nastanka socialne fobije niso znani, zato tudi o dednosti ni povsem jasnega odgovora. Vendar pa je, ko govorimo o morebitnih bioloških vzrokih njenega nastanka, nekaj dokazov, da bi šlo lahko tudi za genetski vzrok motnje,« pove psihiatrinja Irma Kuhar, dr. med., vodja enote za adolescenčno psihiatrijo na kliniki za mentalno zdravje v Ljubljani.
O sebi vse najslabše!
Raziskave kažejo, da od treh do trinajstih odstotkov žensk in moških - motnja prizadeva oba spola enako pogosto! - trpi zaradi neoprijemljive tesnobe, včasih kar groze pred družbo, kjer bi bili lahko izpostavljeni opazovanju oziroma presoji drugih in njihovi kritiki. Najdemo jo pri ljudeh ne glede na inteligenco, izobrazbo ali poklic – tako, denimo pri učencu, ki se boji družbe sošolcev, kot pri učitelju, ki ga je strah razgovora s starši. »Fobija se praviloma pokaže dokaj zgodaj, najpogosteje v adolescenci. Druženje in uspeh v družbi sta zelo pomembna za mladostnike, hkrati pa so tedaj zelo negotovi. Težave se z nabiranjem izkušenj postopno zmanjšujejo,« razmišlja Irma Kuhar. Nekateri odzivi kot posledica različnih obrambnih mehanizmov, ki jih posameznik uporablja, da bi odgnal tesnobo in boleče izkušnje, pa se lahko razvijejo v bolezenske. Precej Ijudi je v določenih okoliščinah sramežljivih, celo negotovih, zato ne preseneča, da socialno fobijo pogosto zamenjamo s pretirano sramežljivostjo. »Pravo socialno fobijo spremlja izogibanje situacijam, ki povzročajo strah, težave so dolgotrajnejše in zaradi njih je prizadeto vsakodnevno funkcioniranje posameznika. Lahko gre za strah pred nastopanjem, predstavitvijo, pogovorom z nadrejenim, nakupovanjem, prehranjevanjem in pisanjem v javnosti, pogovorom po telefonu in podobno. Najbolj jih skrbi predvsem, kaj si bodo drugi mislili o njih!« poudarja Irma Kuhar.
Namišljena nevarnost
Središčni fenomen fobije je tesnoba, opozorilni znak preteče nevarnosti, ki jo večinoma spremljajo fizični občutki: tresenje, potenje, zardevanje, pospešeno bitje srca, hitro dihanje, siljenje na vodo, cmok v grlu, slabost, suha usta in grlo, tiščanje v prsih. Včasih lahko že samo misel na nevarnost sproži opisane simptome. Poleg trenutnega neugodja imajo neprijetni občutki seveda tudi dolgoročne posledice, in sicer tako v vedenju in mišljenju kakor tudi značaju Ijudi, saj spodbujajo občutke manjvrednosti, plašnosti in krivde. Odrasli se praviloma sicer zavedajo, da je strah neutemeljen, vendar nelagodne občutke počasi racionalizirajo. Pri tem je usodno, da se zakoličijo v vedenje, za katero sta značilna beg in izogibanje. Domnevni nevarnosti se tako sploh ne izpostavljajo več, namesto tega se začnejo odzivati rahločutno, stalno nekaj strahoma pričakujejo, bojijo se vnovičnega napada panike in si ga ravno zato nakopljejo. Posledica so težave v medsebojnih odnosih, šolskih dosežkih in poklicni učinkovitosti! »Verjetno je večini Ijudi popolnoma vseeno, kaj si drugi mislijo o njih, ampak jaz sem želel biti sprejet. Socialna fobija je zelo izčrpavajoča - po eni strani se zavedaš, da je strah pred Ijudmi pretiran in nerazumen, vendar si ga po drugi plati nezmožen premagati. Poleg tega se težave stopnjujejo, če motnja ni zdravljena. Med posledicami so lahko popolna socialna izolacija, tesnobnost in depresija, zaradi česar Ijudje tudi tvegajo razvoj alkoholizma ali drugih zasvojenosti, saj se pod vplivom psihoaktivnih snovi lažje spopadajo s čustvi. No, jaz sem po letih nemoči le zbral pogum, da se otresem neutemeljenih strahov ali dosežem vsaj, da jih bom lažje prenašal. To mi je bilo življenjsko pomembno, zato sem poiskal pomoč,« razloži Leon.
Učinkovito lahko pomaga strokovnjak
Ljudje so fobije sposobni prikrivati tudi desetletja in jih ne zmorejo prepoznati kot bolezen, zato je pomembno, da tudi bližnji, ki opazijo nenavadno vedenje, razumejo, da gre za resnične težave, ki ne bodo minile same od sebe. Kajti, kakorkoli že strahovi nastanejo, če se osamosvojijo v samodejno odzivanje, lahko silovito omejijo življenjski prostor. »Težko je določiti, kdaj poiskati pomoč. Vsekakor je odvisno od posameznika - od tega, koliko ga težave obremenjujejo oziroma bolje rečeno omejujejo v vsakdanjem življenju. Socialne fobije je mogoče uspešno zdraviti, in sicer s psihoterapijo, zdravili ali kombinacijo obeh,« pojasni Irma Kuhar. Od različnih psihoterapij je za zdravljenje teh motenj zelo učinkovita kognitivno vedenjska terapija. To je vrsta zdravljenja, ki je usmerjena predvsem v tri področja, in sicer obvladovanje misli, ki sprožajo občutke strahu, pridobivanje socialnih veščin in pomoč pri tem, da se prizadeti nehajo izogibati problematičnim okoliščinam. Tu so še zdravila, ki možgane pomirijo, preden se jih loti neznanska panika, in so lahko učinkovit pripomoček ob terapiji. Po besedah Irme Kuhar najpogosteje uporabljajo antidepresive. Pacient jih jemlje od tri do štiri tedne, preden se pokaže učinek. »Pogosto uporabljeni antidepresivi lahko, tako kot druga zdravila, povzročajo nekatere stranske učinke, denimo slabost, siljenje na bruhanje, glavobol in podobno. Opisani stranski učinki so redki in se največkrat pojavijo ob začetku zdravljenja, pozneje pa izzvenijo. V začetnem obdobju lahko zato včasih ob antidepresivih predpišemo tudi pomirjevala. Bolniki jih smejo uporabljati le krajši čas, sicer se lahko razvije zasvojenost.«
Osvobojen trdovratne socialne fobije
»Na terapijo sem hodil več let, sprva na kognitivno vedenjsko in pozneje še v terapevtsko skupino. Tam so me najprej naučili, kako se sprostiti. šlo je predvsem za dihanje s trebuhom. Namreč, ko je človek pod stresom, diha hitreje in plitveje. Potem sva se s psihoterapevtko usmerila na to, kakšne misli me prevevajo, ko denimo stojim v trgovini in kupujem kruh. šlo je za občutek, da me vsi gledajo in me slabo ocenjujejo. Ko sem prišel na vrsto, se mi je začel tresti glas. Prodajalec me ni dobro slišal, prav tako je opazil, da sem napet in da nekaj ni v redu, njegov odziv pa je bil drugačen kot pri drugih kupcih. Sam sem to opazil! Vedel sem, da bi bilo vse v redu, če bi govoril bolj sproščeno. A bolj ko sem se ukvarjal s tem, bolj napet sem postajal in posledica je bila očitnejša. Nato sva si s psihoterapevtko prizadevala, da bi negativne misli nadomestila s pozitivnejšimi, vendar kljub vsemu še realnimi. Moje mnenje, da nisem nič vreden oziroma da so mi vsi Ijudje nenaklonjeni, sva usmerila v to, da mogoče ni tako, ampak jaz napačno interpretiram njihove besede, kretnje ali izraze na obrazih. Ko sem šel z drugačno zavestjo med Ijudi - večinoma so mnogo dobrohotnejši, kot sem mislil, poleg tega se vse nikakor ne suče okoli mene! - je negotovost počasi popuščala,« Leon Zupančič pripoveduje o trnovi in dolgotrajni poti iz začaranega kroga, ki ga je presekal. »Pri zdravilih sem imel posebno razporeditev. Najmilejša prosto dostopna stvar je metin čaj, v lekarnah pa se brez recepta dobijo baldrijanove kapljice in še malo močnejši persen (zeliščno zdravilo, ki vsebuje baldrijan, meliso in poprovo meto). Od zdravil sem jemal helex, baje pa zdaj veliko predpisujejo xanax. Menim, da tablete pomagajo pri zdravljenju strahov - čeprav sem jih v zgodnejših letih zavračal, imam zdaj drugačno mnenje! - vendar je pri socialnih fobijah gotovo potrebna še učinkovita psihoterapija.«
V pomoč internet
Leonu je uspelo pridobiti pomembna spoznanja o napačnem in pravilnem ravnanju, ki zadevajo medčloveške odnose. »Bolezen mi je tudi koristila, saj sem v premagovanje vložil precej časa in energije. Ne morem reči, da sem strahu popolnoma rešen, a priznam, da zdaj veliko lažje živim in pridobivam občutek lastne vrednosti. Zdi se mi, da so psihične težave nasploh vse pogostejše. Internet je tu gotovo kar pomemben; če si kdo namreč ne upa iz hiše, lahko na njem najde kar nekaj informacij o svojem stanju. Na spletnih klepetalnicah je lahko vsak anonimen, komunicira z drugimi in se kadarkoli umakne, če se čuti preveč ogroženega. Po drugi strani pa najbrž ravno družba, v kateri se vse dogaja prehitro, osebnih stikov pa je vse manj (mladina sedi pred računalniki in je zatopljena v igrice, kjer je komunikacija med igralci minimalna, namesto na banko gremo na bankomat in tako naprej), daje potuho posameznikom, saj se jim ni treba za-zreti vase in spoprijeti s svojimi strahovi.«
Avtorica članka: Klavdija Miko
Članek je bil objavljen v prilogi Dela ONA, v torek, 18. marca 2005.
Članek je last Delove priloge ONA in avtorice.
|
