Preizkušeno in potrjeno je njeno protidepresivno delovanje, pravi
dr. Samo Kreft, ljudski zdravilci pa jo uporabljajo še drugače.
»To so listi jesenskega podleska, a bomo potrdili še v laboratoriju,« pravi predstojnik katedre za farmacevtsko biologijo na fakulteti za farmacijo prof. dr. Samo Kreft. Področje njegove znanosti je široko, od zdravil naravnega izvora do inzulina, ki ga proizvajajo bakterije s človeškim genom, nam pa potrpežljivo odgovarja na vprašanja, kaj se dogaja z vršički na soncu in zakaj imamo radi arniko. Menili smo, da je nabiranje zdravilnih rastlin v Sloveniji tako razširjeno, da moramo pri farmacevtski znanosti preveriti, ali je res vse, v kar verjamemo, pa tudi, ali si z njimi lahko škodimo. Strupeni jesenski podlesek je nekdo pojedel namesto čemaža. Imel je srečo, tako da je sam prinesel liste rastline, ki zdaj ležijo na mizi pred sogovornikom.
Ali smo Slovenci zelo naklonjeni zdravilnim rastlinam, morda bolj kot drugi narodi?
Res smo jim zelo naklonjeni, podobno kot narodi v naši bližini, ne bi
rekel, da izstopamo. Po vsej srednji Evropi, tudi v Avstriji, Franciji
in Nemčiji je zaupanje v zdravilne rastline kar veliko. Še pred 100
leti je bilo ne samo kmečko ampak tudi mestno prebivalstvo pri
zdravljenju odvisno skoraj izključno od zdravilnih rastlin, tudi pri
uradni medicini, ne le pri ljudskih zdravilcih. Srednjeevropska
zeliščarska tradicija je bila že pred več stoletji v stiku z uradno
zahodno medicino, ki je že takrat prevzela zdravljenje z nekaterimi
rastlinami – sploh s tistimi, ki so bile zaradi močnih učinkov za
ljudsko medicino že kar prenevarne, med njimi naprstec in volčja
češnja. Pri infekcijskih boleznih, kakršni sta kuga in tuberkuloza, pa
si z rastlinami ni bilo mogoče pomagati, ne ljudski zdravilci ne
sodobne raziskave v rastlinah niso našli učinkovine, ki bi delovala
podobno kot antibiotiki. PREBERI CELOTEN ČLANEK NA DELO.SI |