»To so listi jesenskega podleska, a bomo potrdili še v laboratoriju,« pravi predstojnik katedre za farmacevtsko biologijo na fakulteti za farmacijo prof. dr. Samo Kreft. Področje njegove znanosti je široko, od zdravil naravnega izvora do inzulina, ki ga proizvajajo bakterije s človeškim genom, nam pa potrpežljivo odgovarja na vprašanja, kaj se dogaja z vršički na soncu in zakaj imamo radi arniko. Menili smo, da je nabiranje zdravilnih rastlin v Sloveniji tako razširjeno, da moramo pri farmacevtski znanosti preveriti, ali je res vse, v kar verjamemo, pa tudi, ali si z njimi lahko škodimo. Strupeni jesenski podlesek je nekdo pojedel namesto čemaža. Imel je srečo, tako da je sam prinesel liste rastline, ki zdaj ležijo na mizi pred sogovornikom.

Ali smo Slovenci zelo naklonjeni zdravilnim rastlinam, morda bolj kot drugi narodi?

Res smo jim zelo naklonjeni, podobno kot narodi v naši bližini, ne bi rekel, da izstopamo. Po vsej srednji Evropi, tudi v Avstriji, Franciji in Nemčiji je zaupanje v zdravilne rastline kar veliko. Še pred 100 leti je bilo ne samo kmečko ampak tudi mestno prebivalstvo pri zdravljenju odvisno skoraj izključno od zdravilnih rastlin, tudi pri uradni medicini, ne le pri ljudskih zdravilcih. Srednjeevropska zeliščarska tradicija je bila že pred več stoletji v stiku z uradno zahodno medicino, ki je že takrat prevzela zdravljenje z nekaterimi rastlinami – sploh s tistimi, ki so bile zaradi močnih učinkov za ljudsko medicino že kar prenevarne, med njimi naprstec in volčja češnja. Pri infekcijskih boleznih, kakršni sta kuga in tuberkuloza, pa si z rastlinami ni bilo mogoče pomagati, ne ljudski zdravilci ne sodobne raziskave v rastlinah niso našli učinkovine, ki bi delovala podobno kot antibiotiki.

PREBERI CELOTEN ČLANEK NA DELO.SI