|
|
|
Pomoč psihiatra: ni več sramota, lahko pa izprazni denarnico |
|
|
|
Vpisal: DAMa
|
|
13. 06. 2005 |
Prepričanje, da se po nasvet k psihiatru zatečejo samo »nori«, tudi med Slovenci izginja. Zdaj prihajajo celo ljudje, ki dobro živijo in imajo normalno službo, a so nezadovoljni in čutijo sami pri sebi, da v njihovem življenju nekaj manjka
»V življenju sem šla skozi nekaj res hudih preizkušenj. Zelo zgodaj sem izgubila moža in po tem sem bila prepričana, da me nič več ne more vreči iz tira. Po nekaj letih pa so se začele kopičiti težave v službi. Prišlo je tako daleč, da mi je šlo zjutraj, ko sem morala na delo, dobesedno na bruhanje. Doma sem odpovedala. Vedela sem, kako moram problem reševati, a mu sama preprosto nisem bila kos.
Poiskala sem strokovno pomoč,« pripoveduje 40-letna Ana. Je bila njena odločitev logična in pogumna ali predvsem čudna? Saj veste, predsodki: ko se enkrat začneš sukati okrog psihiatrov, psihologov, terapevtov, se giblješ na robu norosti, meja pa – kdo bi vedel, kdaj jo prestopiš.
Primarij Dušan Žagar, dr. med., specialist psihiatrije, ki je več kot deset let delal na oddelku za forenzično in socialno psihiatrijo na Psihiatrični kliniki v Ljubljani, zdaj pa vodi zasebno psihiatrično ordinacijo, je prepričan, da se tudi Slovenci v reševanju svojih vsakdanjih stisk vse pogosteje obračajo na strokovnjake. »Zmotno mnenje, da gre k psihiatru samo tisti – če rečem po domače – ki je hudo zmešan, se je razblinilo. Zdaj prihajajo tudi ljudje, ki dobro živijo in imajo normalno službo, a so nezadovoljni in čutijo sami pri sebi, da v njihovem življenju nekaj manjka. Pogosto si želijo zgolj tega, da bi se lahko z nekom diskretno pogovorili.« Amerika, »kjer ima vsak, ki nase nekaj da, svojega psihoterapevta«, je še vedno daleč, pa tudi problemi, s katerimi se soočajo Slovenci, so dovolj resni.
In se govori ...
Tudi Doris Adamčič Pavlovič, specialistka klinične psihologije, ki je zaposlena v psihiatrični bolnišnici Polje, enkrat na teden pa sprejema kliente v samoplačniški ordinaciji, ugotavlja, da predsodki počasi izginjajo in se zdi vse bolj normalno, da ljudje tudi v psihičnih težavah poiščejo pomoč. Kljub temu se občasno še zgodi, da kdo z nekakšnim olajšanjem reče: »Vi ste psihologinja, ne psihiatrinja – saj jaz nisem nor.«
Izkušnje Anamarije Ziherl, dr. med., specialistke psihiatrije, ki ima zasebno ambulanto v Kamniku, so drugačne; kakšnega napredka ne vidi, saj »ljudje še vedno govorijo«. Strah pred stigmatizacijo in duševno boleznijo je pogosta ovira za obisk psihiatra. K njej prihajajo pacienti z vsemi psihiatričnimi diagnozami in marsikdo med njimi mora pred tem v sebi rešiti hudo dilemo – priti ali ne priti. »Ljudje se sramujejo,« pravi.
Anina okolica je dejstvo, da se je odločila za terapijo pri psihologinji, sprejela z odobravanjem, vendar Ana priznava, da tega čisto vsem najbližjim vendarle ni povedala; morda je ne bi razumeli. Tudi Marina, ki se je v terapijo vključila v obdobju, ko sta s partnerjem poskušala rešiti zakonsko krizo, ima z odzivom bližnjih predvsem pozitivne izkušnje. Treba pa je vedeti, pravi, da je vse odvisno od tega, kako zadevo predstaviš. »Če imaš sam pri sebi občutek, da je to nekaj, česar bi se moral sramovati, potem bodo tudi drugi na zadevo gledali tako. Če pa si rečeš, da si dober, ker si sklenil stvari razčistiti, te takšnega sprejme tudi okolica.«
V zasebnih ambulantah se praviloma manj ukvarjajo s socialnimi problemi, saj so nekatere med njimi tudi samoplačniške, večji poudarek pa je na reševanju težav v komunikaciji, partnerskih odnosih in odnosih nasploh ter zmanjševanju pritiskov na delovnem mestu. Psihiatri in klinični psihologi se vse pogosteje srečujejo z reaktivnimi stresnimi stanji, veliko ljudi trpi zaradi anksioznih motenj (razne oblike strahov, fobij, paničnih napadov) in depresij. »Običajno ni naključje, da se neka motnja razvije ravno pri določenem človeku,« pravi Adamčič Pavlovičeva, ki se je usmerila predvsem na depresivne in anksiozne.
»V samoplačniške ordinacije pridejo običajno ljudje, ki imajo zahtevne službe, dober materialni status, vendar so se znašli v psihičnih težavah. Vzroki so pogosto v negativnem mišljenju, napačnih interpretacijah, ki so se nabrale v določenem stresnem življenjskem obdobju in povzročile čustvene motnje. Poskušamo jih naučiti novih strategij, novega razmišljanja. Če nekdo pade v depresijo, je, kot bi tiščal glavo v tunel – vse okrog njega je črno. Črne misli se učimo zamenjevati z ustreznejšimi. Skupaj odkrivamo in ozaveščamo pozitivne in svetle strani v njem samem in njegovem življenju. Od človekovih misli je odvisno njegovo razpoloženje in vedenje, torej, kako si dogodke razlaga. Pesimist bo vedno videl vse črno, ne glede na objektivne okoliščine, torej gre pri njem za napako oz. distorzijo v mišljenju.«
Sam svoj terapevt
Naravnanosti na pesimizem seveda ni mogoče spremeniti, a ob terapiji se človek vendarle počasi nauči, da na probleme pogleda nekoliko drugače, iz nove perspektive. Odpravljanje psihičnih težav se torej začne v glavi. Z vedenjsko-kognitivno terapijo, ki temelji reševanju problemov »tukaj in zdaj«, v sedanjosti, skuša psihologinja ljudi čimbolj aktivirati, da spoznajo sami sebe, jih naučiti pozitivnega notranjega govora in obvladovanja negativnih čustev. Tako kot njeni klienti se tudi številni drugi ljudje v vsakodnevnem življenju sprašujejo, ali bodo zmogli zadane naloge, doživljajo strah pred neuspehom, dvome o lastnih sposobnostih in se trudijo za vsako ceno vesti kontrolirano in ne pokazati svojih resničnih občutkov. Ravno pretirano potlačevanje čustev lahko v skrajni obliki pripelje do čustvenih motenj, npr. paničnih napadov. »Zgodi se ljudem, ki so sposobni, ustvarjalni, dostikrat na vodilnih mestih in ki še nikoli niso bili na bolniškem dopustu. Kar nenadoma se soočijo z motnjo in ni jim jasno, kaj jo je povzročilo,« pravi dr. Adamčič Pavlovičeva.
Prvi korak k rešitvi je razumeti težavo, terapevt in klient pa skupaj ugotavljata, kako se je lotiti. Klient dobi določene naloge, v katerih sam sebe spoznava in ugotavlja, ali zadeve delujejo ali ne. Sestavlja npr. listo zadovoljstva, na kateri zapisuje dejavnosti, ki mu zbujajo ugodje. Na začetku potrebuje pomoč, cilj tega pristopa pa je, da na koncu postane sam sebi terapevt; ko ga obidejo strahovi in dvomi, jih zna obvladati in na zadeve pogledati kar se da realno.
Psihologinja opozarja, da zdravje številnih Slovencev pogosto trpi tudi zaradi visokih standardov ali perfekcionizma, ki ga zahtevajo sami od sebe, a ni vedno nujen. »Zavedati se je treba, da človek, ki hoče biti stoodstoten vedno in pri vsem, kar dela, ustvarja nad sabo določen fizični in psihični pritisk. Včasih je dovolj, da zadevo izpelješ zgolj 80-odstotno,« pravi Adamčič Pavlovičeva in poudarja, da velik del težav izvira iz stresa in pritiskov biti čimbolj učinkovit, pri tem pa ljudje povsem zanemarjajo sebe in svoje osnovne potrebe, pozabijo jesti, ne morejo spati, opustijo reči, ki jih sproščajo. »Če pozabiš nase, je to projekt na kratek rok.«
Na kratek rok prav tako delujejo tisti, ki stiske pacientov tudi takrat, ko to ni nujno, rešujejo predvsem z medikamentoznim zdravljenjem. Bodisi ker v to verjamejo bodisi ker jim ob ostrem tempu in pritisku pacientov preprosto zmanjka časa za pogovor. »Ko sem bila prvič preko sociale pri psihiatrinji, sem bila notri morda 20 minut, kar mi v tedanji stiski ni pomenilo nič. Naročila me je spet čez mesec dni in mi predpisala antidepresive,« pravi Ana, ki je tedaj sama pri sebi ugotovila, da vendarle še ni tako na tleh, da bi morala jesti tablete, in se je izvlekla brez njih. Marina je do učinkovite terapije, ki je potekala enkrat na teden, prišla prek zvez, ker si samoplačniške ni mogla privoščiti; tarife na obisk segajo od 5 do 15 tisoč tolarjev. »Tudi zdravljenje psihe je za bogataše,« ugotavlja.
Moški v akcijo, ženske pa v jok
Psihiater Žagar je do medikamentoznega zdravljenja nekoliko zadržan, saj meni, da je to le bergla, ki človeku pomaga shoditi, nikakor pa ne sme od nje postati odvisen. Po njegovem mnenju povzročajo odvisnost od tablet zlasti anksiolitiki, npr. apaurin, leksaurin, ki jih ljudje uživajo dokaj nekritično. »To je bolj značilno za ženske, medtem ko moški svoje stiske morda še vedno raje rešujejo v kakšnem lokalu.« Razlika med spoloma se kaže tudi v odzivanju na težave. Moška depresija se namreč rahlo nagiba k agresiji, medtem ko postane ženska potrta, jokava in brezvoljna. Tudi Doris Adamčič Pavlovič potrjuje, da se spola v stresnih situacijah odzivata različno, kar je mogoče razložiti z biološkimi, hormonskimi razlikami in nenazadnje z življenjskim vzorcem (delitve vlog v praskupnosti), različne pa so tudi zdravstvene težave, ki iz tega izhajajo. V stresu se moški običajno aktivno lotijo reševanja problemov in 'gredo v akcijo' – moški je bil lovec, vedno izpostavljen. Ženske odregirajo bolj pasivno, manjka jim t. i. raziskovalne dejavnosti, značilne za moške. Pri moških so kot posledica stresa na prvem mestu kardiovaskularne bolezni, pri ženskah pa težave s ščitnico, vse bolj prodirajo v ospredje tudi depresivne motnje. Za zdravo življenje je treba poiskati ravnovesje povzročiteljem stresa, pa naj bo to rekreacija, joga ali kakšen ukraden trenutek užitkarjenja.
Zakaj človek v nekem trenutku ne more več naprej v razmerah, v katerih je zdržal dolga leta? Zakaj dva v enakih kriznih situacijah odreagirata povsem različno? Odgovor je, kot pravi Dušan Žagar, treba iskati od genetike in vzgoje naprej. Preteklost je nujno osvetliti, da človek v sedanjosti ve, zakaj stvari doživlja tako, kot jih. »Tisti, ki je bil že v najnežnejših letih prikrajšan za ljubezen, je gotovo bolj ogrožen. Trdnost, optimizem in varnost so v otroštvu in mladosti zelo pomembni. Veliko vlogo pa odigra tudi trenutno stanje. Tisti, ki imajo v življenju zaščitne dejavnike, kot je npr. dober partner, prijetna in zadovoljna družina, ali konjičke, ki jim veliko pomenijo, bodo laže premagali ovire. Tudi duhovnost daje trdnost.«
Marsikdo, ki se znajde na »psihiatričnem kavču« – po pravici povedano, v nobeni ordinaciji ga nisem videla, menda pa ga ima Anina psihologinja, a se vedno pogovarjata sede – se je o svojih težavah pogovarjal z bližnjimi, a kot pravi Marina, se tudi v najbolj dobronamernih prijateljskih nasvetih vedno skrivajo osebne frustracije, zato jih ne gre poslušati. Terapevt vzbuja zaupanje s stotinami že slišanih zgodb, tam je zgolj zato, da človeka posluša in mu, izkustveno bogat, pomaga najti izhod iz krize. Ne odloča se namesto njega, ne sugerira mu rešitev, mu pa stoji ob strani in ga usmerja v iskanju. Strah, da ne bi znal izstopiti iz kroga svetovanj in psihoterapij, ni realen, menijo vsi sogovorniki. »Je pa dober občutek, ko se po letih k tebi vrne nekdanji pacient, ne na terapijo, zgolj 'pokazat se',« pravi Ziherlova.
Brez kavča in samocenzure
K psihiatru Žagarju večinoma prihajajo ljudje v zrelih letih s težavami, ki izvirajo iz vsakodnevnih stisk v družini in na delovnem mestu. Najprej jih poskušata s pacientom sistematično urediti in ugotoviti, ali je mogoče kaj spremeniti. »Če ne moreš nič drugega, lahko spremeniš vsaj lastno gledanje npr. na smrt bližnjega in jo sprejmeš. Tudi to je v redu.« Ordinacija, skrita sredi vrveža ljubljanskih ulic, deluje pomirjujoče, po stopnicah se širi vonj kadila, v sobi nevsiljiva instrumentalna glasba in udobni naslonjači, ki iz zdravnika in pacienta naredijo enakovredna sogovornika. Dovolj za razkrivanje najintimnejših misli?
Po Žagarjevem prepričanju mora biti odnos med terapevtom in pacientom »predvsem profesionalen in topel. Zdravnik mora biti do pacienta empatičen in občutiti, kje ga čevelj žuli, dati nogo v njegov čevelj, a se zavedati, da je njegov. Če bom jokal z njim, bo imel od tega le malo koristi. In brez terapevtskega optimizma ni nič, ta je nujen.«
Optimizem in zaupanje sta najbrž ključni besedi vsake terapije. »Ko človek pride sem, ve, da lahko pove, kar hoče, in da povedano ne bo šlo nikamor. Tudi papirju ne zaupam povsem, zato podatkov, ki bi lahko škodili pacientu, velikokrat ne zapišem. Tu je lahko njegovo pripovedovanje povsem necenzurirano, kar pa pogovori drugje dostikrat niso: svojih misli ne boste prikazali vsem družinskim članom na enak način, vsaj ne vedno. Tu že nastopi samocenzura,« pravi psihiatrinja Ziherlova.
Načeloma je tisti, ki poišče pomoč, pripravljen na razgaljenje, a včasih se kljub temu zalomi. Ana in Marina imata vsaka svojo slabo izkušnjo, ko se s terapevtkama preprosto nista ujeli in sta poiskali nasvet drugje. »Slovenci so sicer pod vplivom misli o 'tistih norih Američanih, ki imajo vsak svojega terapevta', a prepričana sem, da če najdeš dobrega, ti lahko precej pomaga. Saj ti ne pove, kaj moraš narediti, a pri njem najdeš potrditev, da si se prav odločil in da hodiš v pravo smer. Ne poznam nikogar, ki bi bil tako samozavesten, da ne bi sem in tja potreboval potrditve,« pravi Marina, ki s samozavestjo nima več težav in je s terapijo naposled odkrila, kaj v resnici hoče v življenju. Streznilo jo je opozorilo, ki ga je psihiatrinja izrekla ob njunem prvem srečanju: »Samo dve alternativi imate: ali se poberete ali pa se dokončno sesujete.«
Urša Izgoršek
Objavljeno v Nedelu , nedelja, 10.02.2002
Članek je last avtorice in Nedela.
|
|
|
