NAROČITE NOVE KNJIGE !
|
|
|
|
|
Prva stran
|
|
Strah je pogosto ovira za iskanje pomoči |
|
|
|
Vpisal: Lost
|
|
22. 05. 2018 |
 Poleg pomanjkanja psihiatrov in kliničnih psihologov ter zelo dolgih
čakalnih vrst mladi v duševnih težavah pogosto ne dobijo pomoči, ki jo
potrebujejo, tudi zaradi sramu in strahu pred stigmatizacijo. To kažejo
izsledki raziskovalne naloge na Pedagoški fakulteti v Ljubljani.
Pred kratkim sprejeta resolucija o duševnem zdravju, ki je prvi strateški dokument na tem področju, je vsekakor korak v pravo smer, bo pa za pomoč mladim, ki se znajdejo v stiskah, v družbi treba narediti še marsikaj. To lahko sklepamo tudi iz raziskave Dostopnost organiziranih oblik podpore mladim v psihosocialnih in duševnih težavah in konteksti teh težav, ki so jo na pedagoški fakulteti izvedli med oktobrom 2017 in februarjem 2018, financiralo pa jo je ministrstvo za zdravje.
Šele ko je postalo nevzdržno
»V sedemletnem obdobju je po podatkih Nacionalnega inštituta za javno zdravje število otrok in mladostnikov s končno diagnozo duševne in vedenjske motnje naraslo za 71 odstotkov, število receptov za psihiatrična zdravila pa se je povečalo za skoraj 50 odstotkov. Porast je tako velik kot še nikoli v zgodovini, kar pa ni slovenska posebnost, podobno opažajo tudi v drugih zahodnih državah,« je statistični okvir predstavil Bojan Dekleva.
V raziskavi, pri kateri so sodelovali še Mija Marija Klemenčič Rozman, Špela Razpotnik, Matej Sande, Juš Škraban in Darja Tadič, pa so se osredotočili na uporabniško perspektivo. Zato so s pomočjo 131 intervjuvarjev opravili poglobljene pogovore s prav toliko mladimi odraslimi, ki so zdaj starejši od 20 let in so iz svoje izkušnje govorili o tem, kako so se spopadli s stiskami. Prihajajo iz vse Slovenije, iz družin z različnimi socialno-ekonomskimi statusi ter z zelo različnimi težavami, med katerimi so po številnosti izstopale depresije, anksioznost, motnje hranjenja, samopoškodovanje in samomorilne misli oziroma poskusi in stanja po raznih vrstah nasilja (spolnega, v družini, medvrstniškega).
»Večina mladih se je odločila poiskati pomoč precej pozno, ko niso več zdržali, ko jim je bila situacija neznosna ali ko se je zgodilo nekaj zelo alarmantnega. Tipično pa so se najpogosteje obrnili na osebne zdravnike, precej manj pogosto pa na šolske svetovalne službe ali center za socialno delo,« je del ugotovitev povzela Darja Tadič. Prvi podporniki in zaupniki mladih v duševnih stiskah so skoraj izključno družinski člani, najpogosteje mame, kar je v skladu s siceršnjo sliko o tovrstnih težavah, ki naj bodo »stvar družine«.
PREBERI CELOTEN ČLANEK NA DELO.SI |
|
