Opredeljevanje psihosomatskih motenj s simptomi, ki se kažejo v vedenju, prinaša tveganje, da podobne simptome pripišemo dvema podobnima duševnima motnjama, zato nam samo prepoznavanje simptomov ne pomaga pri opredeliti motnje. Z razumevanjem bolezni in mehanizmov, ki delujejo v njenem ozadju, pa se bistveno izboljšajo tudi možnosti za učinkovito zdravljenje.

Ugotavljanje depresije s kazalniki v možganih

Pomemben preboj na tem področju predstavlja študija, objavljena pred dobrim letom, v kateri so raziskovalci slikali možgane ljudi z depresivnimi motnjami v stanju mirovanja. Možgane so pri tem razdelili v 256 regij in jih slikali, pri tem pa so na vzorcu več kot 200 ljudi z depresivnimi motnjami prepoznali klasifikatorje, na podlagi katerih so uspešno razvrstili 86 odstotkov bolnikov v eno izmed štirih podkategorij depresivne motnje.

Pri tem so upoštevali tudi načine, kako različni predeli možganov komunicirajo med sabo, končni učinek razvrstitve v štiri podkategorije pa se je izkazal tudi pri zdravljenju s transkranialno magnetno stimulacijo. Pacienti v dveh podkategorijah depresivne motnje so se na zdravljenje odzvali zelo dobro z vidika blaženja simptomov, v drugih dveh kategorijah pa so bili učinki zdravljenja nekoliko slabši. So pa s to metodo depresivno motnjo ugotovili tudi pri 10 odstotkih bolnikov, diagnoziranih za shizofrenijo, in 39 odstotkih bolnikov z anksiozno motnjo.

Zdravljenje z neinvazivnimi posegi v možgane

Repovš je ob tem poudaril, da ima tak pristop seveda tudi svoja tveganja in omejitve, predvsem je odprto vprašanje, ali se bodo raziskovalci v prihodnje lahko osredotočili na najbolj relevantne vidike delovanja možganov in izluščili bistvene informacije, pridobljene s to metodo. Kljub temu je Repovš dodal, da so sanje nevroznanosti, da bi lahko čim bolj pomagali posameznikom pri zdravem staranju.

Sanje bodo osrednja tema letošnjega tedna možganov, v okviru te teme pa so predavatelji spregovorili tudi o sanjah, ki jih ima nevroznanost za prihodnost: od prepoznavanja delovanja možganov, ki je v ozadju različnih psihosomatskih motenj, do zdravljenja s pomočjo neinvazivnih metod stimuliranja možganov, ki jih je predstavljal psihiater Jurij Bon. Sta pa metodi transkarnialne magnetne stimulacije in stimuliranja z električnim tokom še v povoju, zato je še treba izkoristiti prednosti vsake v specifičnih okoliščinah in tako uspešno prispevati k njunemu razvoju.

Vrnitev psihedelikov

Druga metoda zdravljenja depresije, ki se ponovno vrača na delovne mize raziskovalcev, pa so psihedeliki. Ti so bili v ospredju raziskav že v šestdesetih letih prejšnjega stoletja, a so zaradi razširjanja zlorab oblasti tudi psihedelike uvrstile med prepovedane droge, s tem pa je upadlo tudi raziskovanje na tem področju. Usluge pa raziskavam niso naredili niti primeri raziskovalcev, kot je bil Timothy Leary, za katerega se je izkazalo, da je ob prevelikem navdušenju nad psihedeliki prirejal podatke in opustil raziskovalne standarde, je poudaril psihiater Marko Vrbnjak.

Psihedeliki delujejo na možganom lastne nevrotransmiterje, zlasti na serotonin, izkušnje ljudi pa predstavljajo močno emocionalno doživetje, opisujejo pa tudi občutke izstopa iz lastnega telesa. Ponovno raziskovanje na področju psihedelikov je spodbudilo to, da je v procesu med 20 in 30 odstotki pacientov s terapevtsko resistentno depresijo, pri katerih zdravljenje ni učinkovito, so pa ti pacienti pokazali pozitivne odzive na psilocibin.

Brez ponavljanja preteklih napak

Psilocibin zmanjša prekrvavljenost amigdale in v centrih možganov, ki se medsebojno povezujejo v času mirovanja, možgani pa vzpostavijo nove načine komunikacije med posameznimi deli. Na področju proučevanja učinkov psihedelikov je sicer še veliko neodkritega, je poudaril Vrbnjak, pri tem pa izpostavil, da se bo že v kratkem pojavilo zdravilo za depresijo v obliki pršila, ki bo vsebovalo sicer prepovedano substanco ketamin. To zdravilo naj bi sicer omejilo halucinogene učinke ketamina, kljub temu pa so raziskave pokazale, da so tudi zelo majhni odmerki ketamina učinkoviti za zdravljenje depresije.

Vrbnjak je ob tem poudaril, da je na področju zdravljenja s psihedeliki bistvenega pomena, da se ne ponavljajo napake preteklosti, ko so se opuščali raziskovalni standardi. Prihodnost pa je tudi odvisna od kakovostne diagnostike, na podlagi katere bi lahko presojali učinkovitost zdravljenja s psihedeliki. Psihedeliki pa skrivajo tudi pasti pri nekritičnem jemanju, saj se lahko pacientom s psihotičnimi motnjami stanje poslabša.

PREBERI CELOTEN PRISPEVEK NA RTVSLO.SI  >>>>