NAROČITE NOVE KNJIGE !

 NAROČITE KNJIGE !

Napovednik dogodkov

Trenutno na seznamu ni načrtovanih prihajajočih dogodkov.
Poglej koledar dogodkov

Prva stran
PREDLOG RESOLUCIJE O NACIONALNEM programu DUŠEVNEGA ZDRAVJA 2018 - 2028 Natisni E-pošta
Vpisal: Lost   
08. 03. 2018
 30. seja Odbora za zdravstvo -  Odbor za zdravstvo obravnava predloge zakonov, druge akte in problematiko, ki se nanaša: PREDLOG RESOLUCIJE O NACIONALNEM programu DUŠEVNEGA ZDRAVJA 2018 - 2028

Predlog resolucije o nacionalnem programu duševnega zdravja 2018-2028, RENPDZ 18-28, EPA/2572-VII.

 POGLEJ PRISPEVEK NA RTVSLO.SI  >>>>


 

REPUBLIKA SLOVENIJA
DRŽAVNI ZBOR

ODBOR ZA ZDRAVSTVO
30. seja

(8. marec 2018)


Sejo je vodil Branko Zorman, podpredsednik Odbora za zdravstvo.
Seja se je pričela ob 12.03.

1. TRAK: (MB)

PODPREDSEDNIK BRANKO ZORMAN: Spoštovane kolegice poslanke in kolegi poslanci, vsi vabljeni in prisotni na današnji seji Odbora za zdravstvo, prav lepo pozdravljeni. Pričenjam 30. redno sejo Odbora Državnega zbora Republike Slovenije za zdravstvo, ki je bila sklicana na podlagi 47. člena Poslovnika Državnega zbora Republike Slovenije. Obveščam vas, da so zadržani in, da se seje ne morejo udeležiti naslednji člani odbora, poslanec Tomaž Gantar ter poslanec Miha Kordiš. Na seji kot nadomestni člani odbora s pooblastili sodelujejo poslanka Jasna Murgel namesto poslanca Ivana Preloga.
Prehajamo na določitev dnevnega reda seje odbora. S sklicem seje dne 22. februarja 2018 ste prejeli predlog dnevnega reda seje odbora. Pod prvo točko, Predlog resolucije o nacionalnem programu duševnega zdravja 2018-2028, RENPDZ 18-28, EPA/2572-VII. In pod točko dva razno. Ker do 12. ure včerajšnjega dne ni bilo predlogov za razširitev dnevnega reda oziroma za umik katere od predlaganih točk, je določen takšen dnevni red seje kot je bil predlagan s sklicem.

Prehajamo na 1. TOČKO DNEVNEGA REDA SEJE ODBORA, TO JE PREDLOG RESOLUCIJE O NACIONALNEM PROGRAMU

2. TRAK: (KO) - 12.05

(nadaljevanje) DUŠEVNEGA ZDRAVJA 2018 - 2028, ki jo je Državnemu zboru v obravnavo in sprejem predložila Vlada Republike Slovenije in je objavljen na spletnih straneh Državnega zbora.
Kot gradivo objavljeno na spletni strani Državnega zbora ste prejeli gradiva, ki so objavljena na, torej, kot rečeno, na spletni strani. Dodatno še potem tudi gradivo društva logopedov Slovenije z dne 7. 3.
K točki so bili vabljeni vsi, ki so vidni iz sklica ter še naknadno dodatno vabljeni, kar nekaj vas je bilo potem seveda še dodatno vabljenih, zato že zdaj napovedujem, da boste pri stališčih vsi vabljeni, seveda, razen Vlade, Državnega sveta in Zakonodajno-pravne službe omejeni pri svojih stališčih na 3 minute in bi prosil, da ste skoncentrirani pri svojih izvajanjih.
V poslovniško določenem roku so bili vloženi amandmaji poslanskih skupin koalicije, SMC, Desus in SD in Poslanske skupine Nove Slovenije.
Uvodna obrazložitev.
Obravnava predloga resolucije o nacionalnem programu bo na odboru potekala na način, kot ga je Državni zbor uveljavil ob obravnavi aktov, ki jih sprejema, in to je v enofaznem postopku. Torej, po analogiji zakonodajnega postopka s pripravo dopolnjenega predloga akta, v primeru sprejetja amandmajev na matičnem delovnem telesu.
Zdaj pa besedo dajem predlagatelju predloga resolucije za dopolnilno obrazložitev, Ministrstvo za zdravje, v njenem imenu državni sekretarki Jožici Maučec Zakotnik.

JOŽICA MAUČEC ZAKOTNIK: Hvala lepa, gospod predsedujoči. Lepo pozdravljam vse poslanke in poslance, vse vabljene na to pomembno sejo Odbora za zdravstvo.
Danes je to zelo pomemben dan zame, sem prepričana tudi za vse nas, in še bolj prepričana za vse Slovence in Slovenke oziroma za celotno Slovenijo. Namreč po več desetletjih, prvič danes na tem mestu obravnavamo nacionalni strateški dokument, ki bo dolgoročno začrtal smer razvoja in skrbi za duševno zdravje v Republiki Sloveniji. Zadnjih 10 let od zakona o duševnem zdravju, ki je dejansko to resolucijo opredelil, se je zelo veliko strokovnjakov, zelo veliko zainteresiranih prizadevalo in sodelovalo in pripravilo tudi več osnutkov te resolucije, ki so bili po svoji naravi dobri, odlični, vendar iz različnih razlogov pravzaprav niso prišli do tega mesta. Tako, da vsi ti predlogi predhodnih resolucij so pravzaprav tudi izhodišče, so bili izhodišče za sedanji predlog resolucije, ki ga obravnavamo danes in so bili zelo dragoceno gradivo, ki smo ga dejansko zelo vključevali v osnutek sedanje resolucije. Resolucija za naslednje 10-letno obdobje vključuje in upošteva tudi vse druge pomembne mednarodne dokumente Svetovne zdravstvene organizacije, Evropske unij, pravice invalidov, otrok, Združenih narodov in tako smo danes dobili pred sebe oziroma v obravnavo strateški dokument, ki bo pomembno vplival na organizirano skrb za duševno zdravje Slovencev in Slovenk. Resolucija podpira tudi ključne strateške dokumente Republike Slovenije med drugimi tudi resolucijo o nacionalnem planu zdravstvenega varstva, skupaj z družbo zdravja, resolucijo o nacionalnem programu socialnega varstva za obdobje 13 do 20, zakon o rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov, strategijo razvoja Slovenije do 2030 in strategijo dolgožive družbe. Zakaj je potrebno imeti dolgoročno strategijo in program na področju duševnega zdravja. Dobro duševno zdravje prebivalstva predstavlja narodno blaginjo in omogoča ter krepi kakovost življenja in razvojni potencial vsakega posameznika in celotne družbe. Kljub temu in kljub tem dejstvom je bila organizirana nacionalna skrb za duševno zdravje zanemarjena

3. TRAK (VI) 12.10

(nadaljevanje) več desetletij. Neenakosti v duševnem zdravju so velike in niso le posledice razlik v občutljivosti posameznikov, temveč tudi posledica političnih odločitev in socialnih razlik. Duševne motnje povzročajo trpljenje posameznikom in družinam. Ker zaradi svoje pogostosti vsaj 20 % ljudi v Sloveniji letno na tak ali drugačen način občuti težave z duševnim zdravjem in to ovira družbeni napredek. Na duševno zdravje pomembno vplivajo družbena neenakost, brezposelnost, revščina, socialna izključenost ter dostop do kakovostnih, pravočasnih in prilagojenih obravnav. Osebe z duševnimi motnjami in njihovi bližnji so poleg bremena bolezni pogosto deležni diskriminacije, izključenosti in kršenja temeljnih pravic. Stigma na področju duševnega zdravja negativno vpliva tudi na dostopnost oziroma potek zdravstvene obravnave. Osebe z duševnimi motnjami umirajo nedopustno 20 let prej, kot osebe, ki nimajo teh motenj. Zato je skrb za dobro duševno zdravje populacije in vsakega posameznika dolžnost vsake aktualne vlade in politike in morebiti dolgoročna politična in strokovna kontinuiteta. Slabo duševno zdravje pa ne vpliva le na slabšo kvaliteto življenja posameznika in njihovih bližnjih, temveč obremenjuje tudi zdravstvene, gospodarske, izobraževalne, policijske, pravosodne in druge družbene podsisteme. Odsotnost dela zaradi duševnih motenj je na tretjem mestu v Sloveniji in predstavlja dodaten problem zaradi dolgotrajnosti bolniškega staleža in zaradi velikega deleža invalidskih upokojitev. Stroški slabega duševnega zdravja znašajo v državi 4 pa vse do 7 % BDP. Ključni dokument, ki je v Sloveniji naslovil in nam postavil ogledalo na področju skrbi za duševno zdravje pa je bilo poročilo in usmeritve misije Svetovne zdravstvene organizacije za Slovenijo za področje duševnega zdravja iz leta 2015. Strokovni odposlanec Svetovne zdravstvene organizacije, ki je misijo v Sloveniji izvedel / nerazumljivo/ je v priporočilu zapisal, da Slovenija potrebuje prenos težišča služb in storitev za duševno zdravje na primarno raven in izboljšanje njihove dostopnosti, da je potrebno razširiti število skupnostnih služb v skrbi za duševno zdravje, da je potrebno zmanjšati trajanje psihiatričnih hospitalizacij in število ponovnih hospitalizacij skupnostnim spremljanjem oseb s hudimi duševnimi motnjami. Nadalje, da je potrebno povečati število pedopsihiatrov in kliničnih psihologov ter vzpostaviti triažno in urgentno pedopsihiatrično službo. Da je potreben razvoj več sektorskih psihosocialnih timov za otroke in mladostnike ter podpora postopnemu uvajanja regionalnih interdisciplinarnih centrov za podporo otrokom z učnimi težavami. Nadalje / nerazumljivo/ naslavlja potrebo za načrtovanje izobraževanja in zaposlovanje strokovnjakov skladno z nacionalnimi potrebami ter potrebo po večji vključitvi psihoterapije v klinično prakso. Priporoča tudi oceno potreb oskrbovancev socialnovarstvenih zavodov in možnosti za njihovo deinstitucionalizacijo. V Sloveniji se namreč soočamo z nedostopnostjo oziroma slabo dostopnostjo in razdrobljenostjo strokovnih služb in pomanjkanjem strokovnjakov, dostopnost do strokovne pomoči otrok, mladostnikov in njihovih družin je v večini države nezadostna. Čakalne dobe na prvi pogled kliničnega psihologa ali otroškega psihiatra so daljše od 10 mesecev, kar je vsekakor nedopustno. Soočamo se z nepokritostjo celotnih regij s strokovnimi službami. Obstaja velika potreba po povezovanju služb, strokovnjakov, medresorskim sodelovanju, službe za duševno zdravje, šolski svetovalni delavci, centri za socialno delo, zaposlovalci in drugi. Naš ključni izziv poleg vseobsegajoče promocije duševnega zdravja na vseh ravneh in v vseh okoljih ter preventive duševnih motenj je prav zgodnja pomoč, ki lahko pomaga hitreje, preprečuje dolgotrajne posledice duševnih motenj za posameznika, družino in njegovo izobraževanje, zaposlitev in na družbo. Regionalna dobra dostopnost služb bo omogočila zmanjševanje dolgoročnega bremena duševnih motenj.

4. TRAK: (JR) – 12.15

(nadaljevanje) Kajti, 75 % vseh duševnih motenj se namreč začne do 24. leta starosti, polovica pa že do 14. leta. Mednarodne smernice in smernice Evropske unije glede organizacije služb za duševno zdravje predlagajo vladam, da organizirajo psihiatrične službe skupnostno, kar pomeni, da naj na definiranih regionalnih območjih povežejo obstoječe oblike pomoči v okviru zdravstvenih, socialnih in nevladnih služb. V to organizacijo služb naj bodo čim bolj neposredno vključeni tudi pacienti in njihovi svojci, ki naj sodelujejo pri načrtovanju, ustanavljanju in pri nadzoru nad njihovim delovanjem. Spoznanja iz predhodnih osnutkov resolucij, bremena slabega duševnega zdravja v Sloveniji, analize stanja in potreb na področju organizacije služb in storitev, na področju duševnega zdravja ter mednarodna priporočila in priporočila Svetovne zdravstvene organizacije so nas vodile pri oblikovanju rešitev, zapisanih v pričujoči resoluciji. Resolucija je strateško in hkrati akcijsko naravnana, s ciljem, da začne z implementacijo prvega akcijskega načrta že v letih od 2018 do 2020 prav zaradi urgentnega pomanjkanja potrebne podpore in služb na nekaterih področjih skrbi za duševno zdravje, posebno pri otrocih in mladostnikih, hkrati pa želi resolucija s strateškim načrtovanjem in delovanjem v desetletnem obdobju nadoknaditi zamujeno v preteklih 20 letih. Namen resolucije je, da vsem prebivalcem v Sloveniji zagotovimo podporo pri krepitvi in ohranjanju dobrega duševnega zdravja, pri preprečevanju duševnih težav in motenj od najzgodnejšega obdobja do pozne starosti, da zmanjšamo stigmo in diskriminacijo ter izključenost oseb z duševnimi motnjami, da vzpostavimo podporna okolja za dobro duševno zdravje ter da približamo službe in storitve za duševno zdravje uporabnikom na primarno raven in v skupnost.
In kaj nam prinaša resolucija? Resolucija prinaša celostni pristop v skrbi za duševno zdravje - namreč, iz vidika promocije in varovanja duševnega zdravja na ravni resornih politik in preverjenih ter učinkovitih programov promocije duševnega zdravja in preventive, sistemsko uvedenih v različnih okoljih (šolah, vrtcih, delovnih organizacijah in v lokalnih skupnostih), programov za destigmatizacijo duševnih motenj, zgodnjo diagnostiko, interdisciplinarno in medresorno obravnavo ter rehabilitacijo oseb s težavami v duševnem zdravju. Prinaša nam celostni pristop iz vidika skrbi za vse starostne skupine, od nosečnic, otrok in družin, mladostnic, mladostnikov do odraslih in starejših, in da predvidene aktivnosti temeljijo na specifičnih potrebah posameznih starostnih skupin. Prinaša nam celostni pristop iz vidika zajetja vseh ravni zdravstvenega varstva, od promocije preventive do dopolnitev dejavnosti na primarni ravni ob boku izbranih zdravnikov ter na sekundarni in terciarni ravni, saj bodo prinesle načrtovane dopolnitve, tudi potrebne spremembe na sekundarni in terciarni ravni. Za zagotavljanje kakovostne, pravočasne, vsestranske in dostopne obravnave ljudi z duševnimi motnjami vzpostavljamo mrežo regionalno povezanih medresornih in interdisciplinarnih služb. V to mrežo spadajo občine, službe na vseh ravneh zdravstvenega varstva in v okviru socialnega varstva ter zaposlovanje službe na vseh ravneh vzgoje in izobraževanja, neformalne in uporabniške organizacije ter društva, ki delujejo na področju duševnega zdravja, in druga društva, ki podpirajo socialno vključenost in zdravje v lokalni skupnosti. V mrežo služb za duševno zdravje se vključujejo predvsem tudi koordinatorji obravnave v skupnosti v okviru centrov za socialno delo, zastopniki pravic oseb na področju duševnega zdravja ter številne inštitucije, ki razvijajo skupnostne programe za osebe s težavami v duševnem zdravju. Mrežo obstoječih služb za duševno zdravje z resolucijo dopolnjujemo s 25 regionalnimi centri za duševno zdravje, ki bodo kadrovsko in vsebinsko nadgradili obstoječo mrežo regionalnih služb za duševno zdravje ter omogočili sodelovanje in povezanost z zgoraj naštetimi službami in skupaj z njimi zagotovili preventivno in celostno, multidisciplinarno, pravočasno in kakovostno obravnavo skupnosti.

5. TRAK: (NB) - 12.20

(Nadaljevanje) Namen je, da se skrb in obravnava ljudi s težavami v duševnem zdravju v vseh življenjskih obdobjih čim bolj oblikuje v skupnosti, to je tam kjer ljudje živijo. Centri za duševno zdravje vključujejo centre za duševno zdravje otrok mladostnikov ter odraslih z multidisciplinarnimi timi, ki bodo organizirali svoje službe na tak način, da bodo omogočali enako dostopnost vsem prebivalcem na definiranem regionalnem območju. V okviru centra za duševno zdravje je v lokalnem okolju, se naslavlja tudi specifične potrebe starejše populacije na področju duševnega zdravja z vidika preventive, zgodnje diagnostike in obravnave duševnih motenj ter varstva pravic starejših. V okviru resolucije se vzpostavlja skupnostna obravnava duševnih motenj z medresornimi in interdisciplinarnimi skupnostnimi timi, ki zagotavljajo učinkovito obravnavo oseb z duševnimi motnjami za opredeljeno skupino v skladu z njihovimi potrebami. Vključuje zdravstvene, socialne in druge službe, zdravljenje rehabilitacije ter formalne in neformalne mreže pomoči predvsem osebam s hudimi in ponavljajočimi se duševnimi motnjami, ki tako pomoč najbolj potrebujejo. Izvajajo jih javne zdravstvene in socialne ter službe ter službe za poslovanje in izobraževanje. Tako se zagotavlja pravočasno in kontinuirana pomoč tem najbolj ogroženim skupinam, izboljšuje njihovo kakovost življenja in pa življenja njihovih svojcev, izboljšuje izide in stroške zdravljenja, preprečuje in ali skrajšuje hospitalizacije in pa rehospitalizacije. Resolucija izpostavlja tudi okrepitev mreže rehabilitacijskih služb na področju duševnega zdravja kjer imajo pomembno vlogo nevladne organizacije, ki delujejo na tem področju. Resolucija naslavlja z veliko pozornostjo tudi področje samomora in področje duševnega zdravja, ki se veže na pretirano in škodljivo uživanje alkohola in zato posebno pozornost posvečamo osebam, ki poskušajo samomor z nudenjem pravočasne pomoči, prav tako pa tudi njihovim svojcem, oseb ki so poskušale ali pa že naredile samomor. V resoluciji se soočamo tudi s posebnimi izzivi zagotavljanja zadostnega števila kadrov na področju duševnega zdravja, predvsem pedopsihiatrov in kliničnih psihologov, kjer v bistvu v trenutni situaciji imamo v sistemu izobraževanja določeno število pedopsihiatorv, ki bodo lahko ta zelo velik primanjkljaj nadoknadili ob končanju specializacije in ob vzpostavljanju teh centrov za duševno zdravje. Ravno tako pa želimo z resolucijo sistemsko urediti tudi specializacijo iz klinične psihologije in ciljano načrtovati razpisovanje specializacij na nacionalni ravni. Resolucija definira kot specifični cilj tudi izboljšanje dostopa do psiholoških in psihoterapevtskih storitev, ki se bodo financirale iz javnih sredstev. Področje se normativno ureja oziroma se bo normativno uredilo že do naslednjega leta. Uredili se bodo standardi in normativi ter se definirali ustrezni kadri, ki izvajajo psihološke in psihoterapevtske storitve v mreži služb za duševno zdravje. V resoluciji je ustrezno zastopano tudi področje raziskovanja, spremljanja in sprotne evalvacije, kar bo omogočalo morebitne potrebne spremembe v izvajanju resolucije. Resolucija tudi vzpostavlja dopolnitve obstoječih razvojnih ambulant skladno z zakonom o zgodnji obravnavi otrok do šestega leta starosti s centri za zgodnjo obravnavo in jih skladno z zakonom tudi ustrezno dopolnjuje s kadri in s tem omogoča boljšo dostopnost do zgodnjih obravnav otrok in mladostnikov z razvojnimi težavami z razvojnimi motnjami, hkrati bodo pa razvojne ambulante podaljšale skrb za tovrstno populacijo tudi v starejša življenjska obdobja. Resolucija ima načrtovano vzpostavitev upravljavske strukture, ki bo vodila, koordinirala, spremljala in evalvirala implementacijo. Resolucija na nacionalni, regionalni ravni vzpostavlja interdisciplinarne in medresorno sestavljen programski svet, ki bo vključeval tudi predstavnike uporabnikov, svojcev ter nevladne organizacije in bo bdel nad ustreznim načrtovanjem in izvajanjem resolucije ter bo vključen v soodločanje in spremembe. Vzpostavljajo se tudi

6. TRAK:(MB) – 12.25

(nadaljevanje) interdisciplinarne strokovne delovne skupine, ki bodo zagotavljale ustrezen razvoj programov in orodij, načrtovanje, raziskovanje, evalvacije, promocije in drugih pomembnih področij. Vzpostavljajo se tudi politične strukture za podporo implementacije resolucije vladni svet za duševno zdravje, regionalni sveti za duševno zdravje ter lokalne skupine za duševno zdravje. Resolucija ima tudi jasno finančno strukturo in vključen tako v proračunske vire kot tudi vire Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije. Resolucija je medresorsko usklajena, veseli smo bili tudi široke strokovne podpore, ki smo jo prejeli v času javne razprave, prejeli smo več kot 36 prispevkov iz javne razprave s številnimi konstruktivnimi predlogi, ki smo jih praktično vse upoštevali in na ustrezen način vključili. Mnogi odzivi iz javne razprave pričajo, da je resolucijo težko pričakovana, prepričana sem, da se bodo še odprta pereča vprašanja reševala v medsebojnem sodelovanju. Želim nam vsem skupaj veliko poguma, veliko vztrajnosti ter dobrega medsebojnega sodelovanja, tako med sektorji na državni in lokalni ravni kot tudi med različnimi disciplinami, nevladnimi organizacijami, predstavnikov uporabnikov in svojcev pri udejanjanju te resolucije v medsebojnem sodelovanju. Želim nam veliko poguma in upam tudi, da bo ta odbor že čez 2 leti lahko s ponosom in z veseljem spremljal že pomembne rezultate implementacije prvega akcijskega načrta resolucije, zahvaljujem pa se vsem prehodnim pripravljavcem, sedanjim pripravljavcem in vsem, ki ste v javni razpravi doprinesli z mnogimi dobrimi idejami.
Hvala lepa.

PODPREDSEDNIK BRANKO ZORMAN: Zahvaljujem se državni sekretarki za predstavitev.
Zdaj pa dajem besedo predstavnici Zakonodajno-pravne službe.


GOSPA_____: Hvala lepa za besedo.
Zakonodajno-pravna služba je predlog resolucije preučila z vidika skladnosti z Ustavo, pravnim sistemom in pa z zakonodajno-pravnega, zakonodajno tehničnega vidika. V svojem mnenju je opozorila na naravo akta, na pravno podlago, predlagane resolucije, ki je v 7. členu Zakona o duševnem zdravju in preučila je tudi sam predlog resolucije. Glede samega predloga nima pripomb, bo pa opravila nekatere korekcije redakcijskega značaja, ki ne posegajo v samo vsebino predloga resolucije.
Hvala.

PODPREDSEDNIK BRANKO ZORMAN: Zahvaljujem se predstavnici Zakonodajno-pravne službe.
Zdaj pa dajem besedo predstavniku Državnega sveta, mag. Petru Požunu.

MAG. PETER POŽUN: Hvala gospod predsedujoči, spoštovane poslanke, poslanci, predstavniki Vlade, spoštovani gostje na današnji seji.
Komisija Državnega sveta za socialno varstvo, delo, zdravstvo in invalide je predlog resolucije obravnavala na svoji tretji seji prejšnji mesec. Poseben poudarek smo dali temu, da nacionalni program želi zagotoviti pravico do optimalnega duševnega in telesnega blagostanja posameznika, od njegovega rojstva do smrti in pogojev za razvoj in dajanju vseh njegovih potencialov v poklicnem, družbenem, osebnem in družinskem življenju in enake pravice do kakovostnih virov in moči na tem področju. Na komisiji je sodelovalo kar precej deležnikov, ki so seveda podali svoje stališče in mnenje k predlagani resoluciji, skupaj pa smo bili pravzaprav zelo zadovoljni, da po skoraj desetletju, ko se je čakalo na sprejem tega nacionalnega programa, se odpirajo nove poti in se to področje tudi ustrezno razrešuje. Kar nekaj poudarka smo dali področju dezinstucionalizacije obravnav ljudi z težavami v duševnem zdravju in podprli kot že nekajkrat prej strateško usmeritev, da se okrepi skupnostna obravnava na področju duševnega zdravja, v okviru katere bo treba predvsem skrbeti za preventivno delovanje z namenom zmanjševanja pojavnosti težav v duševnem zdravju, zmanjševanje stigmatizacije in reintegracije posameznika v družbo. Ob tem pa seveda želimo opozoriti, da moramo ohraniti tudi institucionalne klinične oblike obravnave v tem področju zato, ker se v teh ustanovah akumulira znanje, vedenje, sposobnosti in specifična znanja za to področje in zato seveda pozivamo k premišljenimi aktivnostmi v okviru dezinstucionalizacije. Resolucija obravnava tudi ekonomsko-socialni svet in deležniki tega so na komisiji z zadovoljstvom potrdili, da so bile upoštevane pripombe tako delojemalske kot delodajalske
7. TRAK: (SC) - 12.30

(nadaljevanje) strani. So pa ob tem predvsem delodajalci opozorili na to, da imajo v svoji sredinah pomanjkanje znanja ali sposobnosti, ali usposobljenih ljudi, ki bi jim pomagali pri usposabljanju vključevanju oseb z dušenim zdravjem v delovno okolje in zato seveda pozivajo k temu, da se bo v nadaljevanju v podpori delodajalcem predvsem manjšim namenila tudi precejšnja pozornost.
Ugotavljamo tudi, da je v amandmajih, ki so danes na mizi povzeto tudi nekaj stališč, ki smo jih na komisiji obravnavali in jih tudi podprli, zato je komisija soglasno predlog resolucije o nacionalnem programu podprla.
Hvala.

PODPREDSEDNIK BRANKO ZORMAN: Zahvaljujem se predstavniku Državnega sveta.
Sedaj prehajamo na predstavitev stališč vabljenih. Kot sem že na začetku povedal, zaradi večjega števila vabljenih bomo omejili vaše izvajanje na tri minute tako, da prosim bodite čim bolj koncizni. Referentka vam je že dala pač obrazec za prijavo k razpravi. Imamo za enkrat 17 prijavljenih. Če koga slučajno ni zajela bi prosil, da se seveda naknadno, potem prijavi k besedi.
Prvi ima besedo docent dr. Hojka Gregorič Kumperščak. Prosil bi vsakega od vabljenih, d se predstavi z imenom, priimkom in pa iz katere institucije prihaja. Za njo pa naj se pa prijavi mag. Nace Kovač.
Izvolite.

DR. HOJKA GREGORIČ KUMPERŠČAK: Jaz sem Hojka Gregorič Kumperščak. Prihajam iz prakse, sem otroška in mladostniška psihiatrinja iz Maribora. Delam na kliniki za pediatrijo, kjer imamo tudi enoto za otroško in mladostniško psihiatrijo UKC Maribor. Sem pa tudi predsednika Združenja za otroško in mladostniško psihiatrijo Slovenijo.
S problemom duševnega zdravja otrok in mladostnikov se nekako tudi drugače ne samo klinično ukvarjam nekako od leta 2009, ko poskušamo tudi s pomočjo aktualnih vlad urediti to področje. Od leta 2009 naprej se mi zdi, da smo najbližje, da bo področje duševnega zdravja otrok in mladostnikov urejeno. Mi smo se v zadnjih dveh desetletij priča 65 % porastu psihopatologije pri otrocih in mladostnikih. To so podatki tako svetovni kakor tudi v Sloveniji. V Sloveniji temu porastu psihopatologije z adekvatno izobraževanim svetovnim kadrom nismo sledili. Mi smo vsaj dve desetletji imeli, če omenim samo otroške in mladostniške pedopsihiatre pod 20 za celo Slovenijo, kar pomeni, da so bile in da žal so še regije, ki so s tem kadrom popolnoma nepokrite. Prekmurje, potem celjska regija, koroška regija nima niti enega otroškega in mladostniškega pedopsihiatra še danes ne.
Sedaj seveda, če smo omejeni pri razpravi na tri minute ne morem povedati kaj to pomeni, če zamujamo v zdravljenju otrok in mladostnikov z duševno motnjo. Kaj pomeni, če enega sedemletnega otroka s hiperkinetično motnjo ne obravnavamo pravočasno in kaj to pomeni za njega, ko bo star 14 let, ko se bo tej hiperkinetriči motnji na primer še pridružila vedenjska motnja, uporaba psihoaktivnih substanc itd… Otroški in mladostniški pedopsihiatri in naše združenje absolutno podpira pričujočo resolucijo vsaj ta del, ki je spisan za otroško in mladostniško duševno zdravje. Mislim, da je nujno, da je sprejmemo, ker kot pravim že 10 let nismo ali pa še več je bilo to področje popolnoma neurejeno in neprikazi primerov iz prakse kaj smo zamudili konkretno pri konkretnih otrocih in mladostnikih bi lahko naštevali še in še primerov. Tako da, če bo resolucija sprejeta se bomo približali evropskim standardom obravnave otrok in mladostnikov z duševnimi motnjami in predvsem

8. TRAK: (NB) - 12.35

(Nadaljevanje) izenačili vse regije Slovenije, ker nekatere regije v Sloveniji kot rečeno, so popolnoma deficitarne na tem področju.
Hvala.

PODPREDSEDNIK BRANKO ZORMAN: Hvala.
Besedo ima mag. Nace Kovač, pripravi naj se gospod Edo P. Belak.

MAG. NACE KOVAČ: Najlepša hvala pri tem uvodu. Spoštovane poslanke, spoštovani poslanci, pozdravljeni. Ravno tako pozdravljeni vsi vabljeni na današnjem srečanju. Moje ime je Nace Kovač, prihajam iz Šent slovenskega združenja za duševno zdravje in sem aktivno vključen že kar tri desetletja v razvoj, načrtovanje službe na tem področju, predvsem v skupnosti. Seveda jaz ravno tako ponovno pohvalim odločen, pogumen in pa vztrajen pristop, predvsem delo delovne skupine, ki je pripravljala to nacionalno strategijo in pa seveda tudi pozdravljam pozitiven impulz Ministrstva za zdravje, da se odloča, da bo po desetih letih obelodanil oziroma stopil aktivno v načrtovanje služb na področju duševnega zdravja. Imamo z našega ferajna ali pa v okviru organizacije imamo predvsem štiri prioritete na katere bi želeli opozoriti. Prva je na tem področju sodelovanje, koordinacija, druga je poudarek pri službah za socialno vključevanje, tretja je pri deinstitucionalizaciji oziroma procesu in četrta je predvsem pri implementaciji tega. Sedaj pa, če grem na kratko, seveda službe za socialno vključevanje so po zakonu o duševnem zdravju pomemben del mreže na področju služb za duševno zdravje. Menim, da če je Ministrstvo za zdravje v okviru svojih pristojnosti in zakonodaje ustrezno pristopilo k razvoju, načrtovanju tako kadrov in drugih normativov, služb na področju zdravstvenega varstva, je dober izziv tudi za službe na področju socialnega varstva, službe za socialna vključevanja, da se temu priključijo, kajti na eni strani bogato načrtovanje služb s področja svetovanja zdravja in vsega ostalega bo ob slabi marginalni podpori služb na področju socialnega vključevanja, tukaj mislim dnevni centri, stanovanjske skupine in pa vsi drugi programi zaposlovanja, bolj prazno izzvenelo pri konkretni kvaliteti življenja posameznika. Kajti, če nimamo možnosti vključiti človeka na delovno mesto, mu zagotoviti ustrezne pogoje bivanja, se vtimo v krogu zaprtih vrat in eno brez drugega ne bo šlo. Tako, da to je poziv Ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve, da to 80 % financiranje teh programov, ki zelo uspešno poizkuša nekako prilagoditi financiranje na področju služb zdravstvenega varstva. Drugi del sodelovanja in koordinacija, tega je v naših dokumentih izredno veliko, ampak koordinacija, če nima konkretnih aktivnosti, protokolov, navodil, bo izzvenela ponovno v prazno. Vemo kaj pomeni sodelovanje v tem trenutku na področju duševnega zdravja, tako da bi bilo potrebno tukaj narediti mogoče malo bolj konkreten dodatek. Deinstitucionalizacija. Mi podpiramo, pa če lahko rečem, bogate zavodske, bolnišnične namestitve in pa bogato skupnostno obravnavo, vendar oboje lahko ima ravno nasprotni učinek. Če mi krepimo skupnostno obravnavo, seveda moramo zavestno tudi nekako z ustrezno kvaliteto, da ne bo nesporazuma, oslabiti bolnišnične namestitve. To je pač pravilo v vseh, dajmo reči, razvitih evropskih državah. Ocenjujem, da Slovenija spada med nje in da s tem izzivu se ne bo mogoče odreči, če ne želimo imeti zgolj nekakšnih eksperimentov v posameznih regijah v slovenskem prostoru.
Tretje, zadnje četrto moje opozorilo pa je, seveda za to implementacijo ne bo zgolj dovolj pogum. Menimo, da bo Ministrstvo za zdravje moralo konkretno okrepiti službe, ki načrtujejo oziroma, ki bodo izvajale implementacijo omenjene resolucije. Tukaj pa

9. TRAK (VI) 12.40

(nadaljevanje) je izziv za naslednje štiri, pet let. Kar se pa tiče povzetek z naše strani je ta, da moje podpiramo sprejem resolucije. Menimo, da je to nujno. Na enem izmed srečanjem sem rekel, to ni sedaj več obveznost, dolžnost, to je pravica državljanov in državljank, da imajo ta dokument. Kajti, gentleman agreement na področju duševnega zdravja je lahko zelo abstrakten, tako pa imamo dokument, na podlagi katerega bomo lahko načrtovali, se pogovarjali kaj je dobro in kaj je slabo. Hvala, predsedujoči.

PODPREDSEDNIK BRANKO ZORMAN: Hvala. Besedo ima gospod Edo P. Belak, pripravi naj se gospa Anka Zavašnik.

EDO P. BELAK: Pozdravljeni. Pozdrav poslancem in vsem vabljenim. Jaz sem Edo Belak, predsednik Foruma svojcev Slovenije, ki v bistvu v imenu vseh svojcev Slovenije, pa nas ni malo, ne bom s številkami operiral, mi delujemo na celem področju Slovenije in pozdravljamo zakasnel predlog resolucije, ker spomnite se, da smo 2009 uveljavili Zakon o duševnem zdravju. In takrat v 111. členu zakona je pisalo, da Vlada Republike Slovenije v enem letu po uveljavitvi zakona sprejme nacionalni program resolucije duševnega zdravja. Toliko za uvod.
Svojci pozdravljamo to. Tudi čestitamo delovni skupini, da je zelo hitro pripravila temeljit dokument, ki so resnično premaknil zadeve v Sloveniji v tisto smer, ki jo tudi v Evropi poznamo vsi. Za svojce in naše bližnje, ki trpijo za težavami v duševnem zdravju bo ta dokument, seveda, ko bo implementiran, ko bo vsa ta dejanja, ki so načrtovana tudi uresničena, bo to velika razbremenitev. V sedanji situaciji smo svojci tisti, ki nosimo psihološko in materialno obremenitev skoraj v celoti. Če ne bi bilo nevladnih organizacij, ne vem kam in kako bi svojci se obračali in kje bi dobili ustrezno pomoč in podporo za to sobivanje z našimi bližnjimi, ki pa ni lahko.
Pozdravljamo tudi ta prehod iz, jaz bi rekel iz kurative na preventivo, ker duševno zdravje je predvsem skrb, da mi preventivno delujemo, da preventivno pravočasno ukrepamo, da pravočasno zaznamo simptome in da pravočasno tudi zdravimo, pa ne samo tako, kot je v Sloveniji navada v bolnišnicah, ampak tudi v skupnostih, kjer so na razpolago in dostopne ustrezne službe s pravilnimi storitvami.
Jaz bi samo še to rekel, da svojci smo organizirani tudi v evropskem okviru, in sicer v okviru Združenja EVFAMI(?), to so evropsko združenje družin in da smo že 2011 leta v Baslu sprejeli deklaracijo o skupnostni skrbi, ki je bila tudi obravnavana v evropskem parlamentu in ustrezno tudi dobila podporo. Ta pa pravi tako, da je skupnostna skrb pristop k duševni bolezni, ki nudi podporo in obravnava ljudi s težavami v duševnem zdravju raje v domačem okolju kot v psihiatričnih bolnišnicah, kjer so izključeni iz družbe. Pomeni obravnavo in usposabljanje ljudi v skupnosti na način, ki ohranja njihove vezi z družino, prijatelji, zaposlitvijo, to se pravi s sodelavci in skupnostjo, ki priznava in podpira cilje vsakega posameznika in s tem krepi njegovo nadaljnjo rehabilitacijo v njemu domači skupnosti. In še nekaj smo rekli, jaz sem bil sokreator te deklaracije, da je skupnostna skrb človekova pravica. Tako kot je že moj predhodnik v tem smislu nekaj povedal. Sedaj dalje ne bom bral. Jaz sem to deklaracijo poslal predsedniku države, predsedniku Vlade, predsedniku vašega odbora, Varuhinji človekovih pravic. Odzivi so bili pozitivni. Imam pozitiven odziv od predsednika republike, imam pozitiven odziv od Varuhinje človekovih pravic in pa seveda od Vlade, ki je dala to resolucijo

10. TRAK: (JR) – 12.45

(nadaljevanje) naprej v proceduro.
S sprejetjem resolucije bomo naredili velik korak, ampak prvi korak bomo pa naredili, ko jo bomo začeli uresničevati.
Hvala lepa za besedo in hvala lepa za povabilo. Vsem ženskim udeleženkam… / smeh v dvorani/ pa prisrčne čestitke za praznik.

PODPREDSEDNIK BRANKO ZORMAN: Hvala.
Besedo ima gospa Anka Zavašnik, pripravi se dr. Polona Matjan Štuhec.

ANKA ZAVASNIK: Dober dan vsem skupaj, lepo pozdravljeni.
Najprej bi jaz prosila … Jaz sem Anka Zavasnik, brez Š-ja.
Drugače pa prihajam iz Slovenskega združenja za preprečevanje samomora, sem pa po poklicu klinična psihologinja in sem več kot 30 let delala v psihiatriji na Psihiatrični kliniki Ljubljana.
Rada bi mogoče poudarila dve stvari … Slovenske združenje za preprečevanje samomora ima od leta 2006 organizirane svetovalnice za pomoč ljudem v stiski. Začelo se je v mestu Ljubljana, kjer je mestna občina podprla organizacijo take službe, zdaj pa smo na osnovi tudi drugih služb, ki nas podpirajo, uspeli ustanoviti kar deset svetovalnic po celi Sloveniji, ker menimo, da je zelo pomembno, da imajo ljudje, ki so v stiski hiter in lahek dostop do strokovne pomoči. Tako da s to resolucijo se bodo seveda te kapacitete, da bodo ljudje lahko prihajali po pomoč na njihovem območju, blizu brez posebne finančne investicije, izboljšale in to zelo pozdravljamo. Bi pa rada dodala še to, da se mi zdi grozno pomembno, da so ljudje, ki bodo delali v teh novo organiziranih centrih, dobro usposobljeni, da imajo dovolj znanja, da bodo storitve tako zastavljene, da bodo imeli tudi dovolj časa, ker moje izkušnje kažejo, da je glede na določila Zavoda za zdravstveno zavarovanje pravzaprav nemogoče izvajati te storitve na področju duševnega zdravja tako, kot bi bilo profesionalno, ker so časovno tako omejene. Potem strokovnjak pride v stisko, ker ne more človeku, ki išče pomoč, nuditi dovolj časa in dovolj svoje strokovnosti in je potem ta denar pravzaprav slabo investiran.
Toliko zaenkrat. Hvala.

PODPREDSEDNIK BRANKO ZORMAN: Hvala.
Se opravičujem za napačno navajanje vašega priimka, gospa Zavasnik.
Besedo ima dr. Polona Matjan Štuhec, pripravi naj se dr. Sana Čoderl.

DR. POLONA MATJAN ŠTUHEC: / izključen mikrofon/ … ki je na področju psihoterapije najstarejša poklicna in strokovna organizacija in se je razvila iz sekcije za psihoterapijo Slovenskega zdravniškega društva, ki je bilo ustanovljeno leta 68, od leta 14 dalje pa ima Združenje psihoterapevtov status društva v javnem interesu na področju zdravstvenega varstva. Sama sem specialistka klinične psihologije in psihoterapevtka in delam na primarni ravni na področju duševnega zdravja že 32 let, teče mi pa 40. leto delovne dobe.
Moram vam povedati, da to, kar se zdaj pogovarjamo, da smo imeli nekoč že bolje urejeno. Namreč, takrat smo se imenovali mentalna higiena in pacienti so lahko do nas prihajali brez napotnic. Mi in ginekologi smo bili eni od redkih specialistov na primarni ravni, kamor se je dalo potrkati, priti in reči: »Jaz imam težave.« To smo v zadnjih, mislim, kar nekaj letih ukinili, uničili in pravzaprav pozdravljam resolucijo, ki razmišlja o tem, da bi ponovno uvedli primat primarne ravni, mogoče tudi brez napotnic.

11. TRAK: (KO) - 12.50

(nadaljevanje) Izrazito smo kadrovsko podhranjeni, to vsi vemo. Zelo težko sledimo pacientom, nenehno jih odklanjamo, tako da to, kar smo slišali je absolutno popolnoma res, ampak ob tem bi se jaz rada naslonila oziroma bi rada opozorila na prizadevanja združenja psihoterapevtov Slovenije glede normativne ureditve psihoterapije, namreč v tistih leti, ko govorim, da smo na primarni ravni lahko sprejemali paciente, smo imeli v zdravstvu tudi že program, in sprejet program subspecializacije iz psihoterapije za klinične psihologe in psihiatre, na katerega smo v zadnjih letih tudi pozabili. Opozarjam to tem, ko so naši ljudje, pacienti, klienti brez ustreznega dostopa do psihoterapije in je pravzaprav pritisk od zunaj iz družbe zelo velik, da bi se ta dejavnost organizirala, da znotraj zdravstva mi zagovarjamo stališče, da se psihoterapija v zdravstvu mora organizirati kot zdravstvena dejavnost, to pomeni, z ustreznimi strokovnimi kriteriji. In sicer za VII stopnjo izobrazbe, strokovnim izpitom v zdravstvu, večinoma so v Evropi to specialisti klinične psihologije in psihiatri, ki so dodatno specializirani za področje psihoterapije, pri tem so, moramo skrbno paziti kateri pristopi so verificirani in kateri zadostijo kriterijem za zdravstveno dejavnost in pomenijo zdravljene, kateri pa so različne svetovalne službe, ki ne spadajo v področje zdravstvene dejavnosti. In opozarjam, da institucije za izobraževanje psihoterapije v Evropi verificira Ministrstvo za zdravje, za tisti del, ki je zdravstvena dejavnost, ne ministrstvo za šolstvo ali pa drugi, tako da tukaj bodimo pozorni kaj bomo naredili in združenje psihoterapevtov Slovenije predlaga Odboru za zdravstvo, da podpre specializacijo iz psihoterapije, ki jo je združenje psihoterapevtov Slovenije vlogo vložilo že leta 2015 na Ministrstvo za zdravje in 2017 dopolnilo in bi pravzaprav na ta način lahko ustrezno ločili zdravstveno dejavnost od drugih psihosocialnih služb in podpore in pomoči, ki pač mi, po naši oceni ne spada v zdravje. In v tem smislu bi pravzaprav bi rada samo še to dodala, da združenje psihoterapevtov Slovenije ne podpira amandmajev Nove Slovenije, ker mislimo, da nasprotujejo našemu strokovnemu stališču.
Hvala lepa.

PODPREDSEDNIK BRANKO ZORMAN: Hvala.
Besedo ima dr. Sana Čoderl Dobnik, pripravi se gospa Andreja Mikuž.

DR. SANA ČODERL DOBNIK: Hvala za besedo in lep pozdrav vsem prisotnim.
Jaz sem po poklicu, tako kot kolegici pred mano, univerzitetna diplomirana psihologinja in specialistka klinične psihologije in pa tudi predsednica Zbornice kliničnih psihologov Slovenije. Sem torej predstavnica deficitarnega poklica v slovenskem javnem zdravstvu, ki je po številu kliničnih psihologov, tako kot je bilo že omenjeno danes, med zadnjimi v Evropi. Pred vami pa sem tudi kot zdravstvena delavka, ki se dnevno srečujem z lastno osebno stisko, ob tem ko v ambulanti triažiram napotnice in vem, da bo na primer nosečnica z napadi panike, ki jo je napotil ginekolog h kliničnemu psihologu lahko njegovo pomoč dobila, morda takrat, ko bo njen otrok zakorakal v vrtec. In samo predstavljate si lahko, kako bo ona trpela do takrat, kako bo trpel njen otrok in celotna družina. Zaradi tega primera in takšnih primerov imamo vsak dan ogromno, toplo pozdravljamo resolucijo in se v imenu vseh naših pacientov v stiski iskreno zahvaljujemo delovni skupini in še posebej državni sekretarki dr. Maučec Zakotnik, ki je pripeljala resolucijo do te točke.
Resolucija naša pacientom obljublja večjo dostopnost do pomoči kliničnih psihologov, ureja končno financiranje specializacij iz klinične psihologije, ki so ključni problem pomanjkljive mreže, zato podpiramo

12. TRAK:(MB) – 12.55

(nadaljevanje) amandma koalicijskih strank iz 2. marca 2018, ki bo razširil mrežo kliničnih psihologov, vendar pa se po drugi strani srečujemo z napotitvami v zdravstveni sistem, ki pa izhajajo iz enega drugega problema zaradi katerega pa ne podpiramo amandmaja Nove Slovenije in o čemer je govorila kolegica pred mano. Na nas se obračajo ljudje, ki v zdravstvu iščejo psihoterapevtsko pomoč, čeprav mi po opravljeni diagnostiki ugotovimo, da psihoterapija kot metoda zdravljenja za nje ni primerna oblika pomoči in, da bi bile bolj primerne kakšne druge oblike pomoči. Ampak oni so nekje prebrali, da je en psihoterapevt rekel ali pa so ga videli na televiziji, da pri takih težavah kot jih imajo oni, psihoterapija pomaga in so šli k njemu na privatno obravnavo, dvakrat, ker več denarja niso imeli in zato iščejo pomoč v javnem zdravstvu, govorimo o primerih kjer psihoterapija kot metoda zdravljenja, ki se v Sloveniji v zadnjih letih z porastom zasebnih visokošolskih zavodov in v tujini akreditiranih visokošolskih programov ponuja kot metoda rešitve za vse probleme, ki jih Slovenci imamo, mi pa vemo, da je psihoterapija metoda zdravljenja, ki mora imeti jasno postavljene, kot mi temu rečemo indikacije, moramo vedeti pri komu jo lahko uporabimo in moramo vedeti kaj pri njej deluje. Naše stališče je enako stališču, ki ga je predstavila tudi kolegica pred mano, da lahko psihoterapevtska obravnava učinkuje zgolj, če jo izvaja ustrezno usposobljen strokovnjak in to je zdravstveni delavec, ki mora vedeti kdaj in pri katerih pacientih je to obliko zdravljenja primerno in možno uporabiti, pri katerih pacientih je pa ta metoda bodisi nekoristna, lahko pa je tudi škodljiva in, če bi imela več časa bi lahko navedla tudi nekaj primerov ljudi, ki so bili v neustreznih psihoterapevtskih obravnavah sprejeti v urgentno psihiatrično ambulanto. Če ponastavimo, psihoterapija ni zdravilo za vse težave in kot tudi prehlada ne zdravijo poklicni maturantje z predpisovanjem antibiotikov, mislim, da ne smemo dovoliti na tem mestu danes, da bi psihoterapevtom, ki nimajo osnovnega temeljnega znanja in zdravstvene izobrazbe, torej, ki ne prihajajo iz zdravstvenih fakultet, dovolili izvajanje psihoterapije, ki je pa v bistvu metoda zdravljenja. Včeraj mi je moj kolega, predstojnik oddelka za psihologijo v Mariboru rekel, Sana, ali boste poslancem kaj povedali tudi o tem, da lahko v zadnjem obdobju govorimo o psihoterapevtizaciji družbe in o psihoterapevtizaciji tudi psihološke stroke, pa bom skušala čisto na kratko povedati zakaj se gre. Res je, da so duševne motnje v porastu, ampak ne drži, da bi ta trenutek tako kot navajajo predstavniki tukaj prisotnih fakultet, med katerimi ni medicinske fakultete, potrebovali 2 tisoč psihoterapevtov in, da že vsak drugi Slovenec potrebuje psihoterapevta in, da je to rešitev za vse težave. Pravzaprav se lahko pogovarjamo o tem, da gre za prikrito reklamo za izvajanje njihove dejavnosti in za iskanje zaposlitvenih možnosti v javnem zdravstvu in glede psihoterapevtizacije psihološke stroke bi pa rada poudarila še eno stvar. Ne drži, da potrebujemo psihoterapevte v šolstvu in v socialnem varstvu in vsepovsod drugje, prosim vas, da ne pozabite na to, da imamo v Sloveniji odlično vzpostavljen sistem šolskih svetovalnih služb in zelo dobro usposobljene šolske psihologe, ki delujejo na področju preventivnega dela z mladimi in pomembno preprečujejo, da bi njihove duševne stiske, torej ne prerastle v motnje, ki bi zahtevale obravnavo v zdravstvu.

PODPREDSEDNIK BRANKO ZORMAN: Čas prosim!

GOSPA _____: Bom takoj zaključila no.
Na podlagi tega kar sem rekla bi še enkrat apelirala na to, da se seveda resolucija podpre, vendar pa, da se ne podprejo amandmaji Nove Slovenije.
Hvala lepa.

PODPREDSEDNIK BRANKO ZORMAN: Hvala.
Zdaj jaz bi vas res vabljene prosil, da se držite tri minute, seveda jasno vas nisem ustavljal, ko ste šli čez, ampak glede na to, da vas je še kar nekaj

13. TRAK: (NB) - 13.00

(Nadaljevanje) na vrsti bi res prosil, da se držite teh časovnih omejitev, pa da ste koncizni pri svojem izvajanju.
Postopkovno kolegica Irena Grošelj Košnik.

IRENA GROŠELJ KOŠNIK (PS SMC): …predsednik. Isto sem hotela opozoriti kar si zdaj ravnokar že ti rekel. Imamo čas za tri minute.

PODPREDSEDNIK BRANKO ZORMAN: Hvala.
Naslednja ima besedo gospa Andreja Mikuš, pripravi se dr. Suzana Oreški, če sem pravilno prebral. Hvala.

ANDREJA MIKUŠ: Dober dan. Sem Andreja Mikuš, klinična psihologinja Zdravstvenega doma Ljubljana. Težišče dela mentalno-higienske dejavnosti v Zdravstvenem domu Ljubljana, ki teče 60 let, je delo z otroki in mladostniki.
Enako kot so povedali govorni pred menoj, mi kot smo poudarili že na Odboru za šolstvo, kjer se je obravnaval Zakon o celostni zgodnji obravnavi predšolskih otrok s posebnimi potrebami, se zahvaljujemo poslancem in poslankam, da nam omogočate, da bomo lahko delali bolje in da bomo lahko delali več, ker nas bo več. In v tem smislu absolutno podpiramo sprejemanje resolucije, ki prenaša težišče na primarno raven. Poudarila pa bi, da so se v amandmajih spreminjale številke zaposlenih, ki naj bi to pomoč in podporo otrokom in mladostnikom in njihovim družinam na primarni ravni izvajali, in da mi resnično poudarjamo, da je dragocenost slovenskega primarnega zdravstva prav v tem, da so zdravstveni delavci s specialistično ravnjo izobrazbe tisti, ki delamo tudi na primarni ravni ne samo na sekundarni in terciarni. Zato apeliram na poslance in poslanke, da danes sprejmete resolucijo s takšnim besedilom, ki bo na primarni ravni omogočala našim pacientom in njihovim družinam, da jih obravnavamo specialisti tako klinične psihologije kot celotni timi v katerih bo še zmeraj logoped, kjer je prihajalo v zadnjem času do nekih sprememb, specialist klinične logopedije in ostali kadri, ki so navedeni v timih v prilogi. Naj ne postane resolucija priložnost, kot so povedale kolegice pred menoj, za uveljavljanje parcialnih interesov skupin, ki želijo zaposliti kadre, ki jih izobražujejo, ne da bi za to imeli kakršnokoli podlago v naboru poklicev v naši državi. In ker govorim komaj drugo minuto, bi še enkrat poudarila to, da mi v 60-letni praksi smo seveda se nekaj naučili in znamo veliko, ne moremo pa dobro delati zato, ker nas je premalo in zato bi resolucija, ki vleče vertikalo od primarne preventive v šolstvu do primarne preventive v primarnem zdravstvu, zdravljenje v primarnem zdravstvu in naprej na sekundarno in terciarno raven omogočila našim klientom, tistim ki prihajajo po našo pomoč resnično kakovostno obravnavo, zato je izrednega pomena, da jo danes sprejmete s takim besedilom, ki bo to tudi zares omogočilo.
Hvala.

PODPREDSEDNIK BRANKO ZORMAN: Hvala.
Besedo ima dr. Suzana Oreš, pripravi nas se gospa Monika Ažman.

DR. SUZANA OREŠ: Hvala za besedo. Hvala tudi za povabilo na današnjo razpravo.
Prihajam iz Društva Altra. Po osnovni izobrazbi sem - najprej, da se predstavim - po osnovni izobrazbi sem univerzitetna diplomirana socialna delavka, doktorat znanosti imam s področja socialnega dela v skupnosti, delala sem ga pri pokojnem dr. Andreju Marušiču, ki si je tudi vrsto let prizadeval za skupnostno psihiatrijo. Prihajam iz nevladne organizacije Altra, ki deluje na področju duševnega zdravja v skupnosti že skoraj trideset let. Izvajamo socialno-varstvene programe, ki jih pretežno financira Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve. Izvajamo, in tudi občine, druge ter Fiho fundacija, izvajamo programe stanovanjskih skupin, dnevnih centrov, svetovalnic s terenskim delom, zagovorništvo ter programe promocija in ozaveščanje širše javnosti o duševnih motnjah. Delujemo v osrednji slovenski regiji kjer imamo sedež v Ljubljani ter na Koroškem v enoti Prevalje. Koroška se mi zdi sploh pomembna za poudariti, ker je deficitarna regija v kateri se srečujejo z izjemno, že skoraj da brutalnimi situacijami na področju duševnega zdravja, nezdravljenja duševnih motenj, visoke stopnje brezposelnosti, visoke stopnje samomorilne ogroženosti, neprepoznavanje duševnih motenj, premalo kadra, itd. Naše

14. TRAK (VI) 13.05

(Nadaljevanje) stališče do omenjene resolucije nacionalnega programa duševnega zdravja se ne spreminja. Mi smo že podali uradno podporo 3. 1. 2018 na Ministrstvu za zdravje. Menimo, da je omenjena delovna skupina naredila pionirsko delo na tem področju. Pionirsko delo v smislu, ker prvič prestavlja težišče z velikih psihiatričnih ustanov, institucij na primarno raven, se pravi na zdravstveno raven, kjer bodo, kar je za nas izjemnega pomena, delovali skupnostno in mobilno usmerjeni zdravstveni timi v katerem bo šel psihiater na teren. To je za nas izjemnega pomena, ker se srečujemo na terenu s situacijami, ko pravzaprav ne moremo ljudi pozdraviti. Na primer, nas pokličejo svojci, tako v Ljubljani kot v enoti na Koroškem, pri nas imamo pa čisto skrušeni, obupani, na robu že sami, težav z duševnim zdravjem, imamo doma mladostnika. Dolgo časa smo mislili pač, da ker se je začel ukvarjati z neko duhovnostjo, pa meditira, pa to, pa da je sedaj šel v eno sekto, pa da je malo zabluzil, ampak ugotavljamo, da temu ni tako. Ampak on se je sedaj, ne samo, da že eno leto ne opravlja študija, je naredil srednjo šolo kar v redu, ampak sedaj že drugo leto je v Ljubljani, je v študentskem domu, niti več ne hodi domov, se ne vozi, pa smo ga šli pogledati. In so njegovi cimri povedali, da je cele dneve v sobi, da se je zaprl, da leži, da ponoči nekaj hodi okoli, da govori čudne stvari, da govori o nekih gurujih in tako naprej, zaradi so tudi mislili, da ima, ne vem, da pač te meditacije in to… Skratka, in potem seveda starši ugotovijo, da je to nekaj hujšega, da gre za psihozo, ki se je seveda že pojavljala mestoma v srednji šoli, ampak so mislili, da je to neka oblika pubertete. To govorim o neprepoznavnosti duševnih motenj, kaj mi, ko gremo potem, seveda, gremo na teren pogledati, malo še vključimo prostovoljce zraven, po možnosti mlajše, ker takšni so bolj dostopni tovrstnim, pač, situacijam. In potem ugotovimo, da je to potrebno urgentnega psihiatričnega zdravljenja. Mi ne moremo postavljati diagnoze, ne moremo predpisovati medikametozne terapije in potem se začne, oprostite izrazu, telovadba. Pa rečemo svojcem, sedaj pa morate dobiti napotnico, pa hospitalizirati, pa poten ne dobijo napotnice, pa gremo z njim k zdravniku, pa pokličemo na urgenco, pa nas na urgenci gledajo čudno, ja, kdo pa sedaj ste. Malo smo že po 30 letih, tudi jaz že delam 22 let na tem področju, utrujeni, ko moramo vedno znova razlagati kdo si, pa kaj je sedaj to nevladna organizacija in tako naprej, da ta oseba potrebuje psihiatrično pomoč. V tem primeru resolucija omogoča, da pokličeš v zdravstveni dom in ta tim bo šel na teren pogledati in psihiater bo šel na teren pogledati kaj je s to osebo. In bo predpisal terapijo in bo diagnosticiral. In šele, ko je oseba zdravljena in ko ima zdravstveno pomoč lahko nevladne organizacije vstopamo s svoji mi programi, ki so nadgradnja. Kar pomeni, socialno vključevanje, pomoč pri šolanju, psihodukativne delavnice, spremstvo na Zavod za zaposlovanje, triaža z ostalimi službami, ki so na terenu. In to, kar nam je pa sploh še prav posebej všeč pri tej resoluciji je, da je tako zastavljena, da omogoča medsektorsko sodelovanje ključnih akterjev in povezovanje, ne izločanje nevladnikov, tako kot je bilo v preteklosti s strani psihiatrije pravzaprav že praksa. In tukaj se vidimo kot pomembni partnerji pri reševanju skrbi za populacijo, ki je ogrožena. Hvala lepa. Hvala za pozornost.

PODPREDSEDNIK BRANKO ZORMAN: Hvala. Naslednja ima besedo gospa Monika Ažman, pripravi naj se gospa Vesna Švab.

MONIKA AŽMAN: Hvala lepa za besedo. V imenu medicinskih sester, babic, zdravstvenih tehnikov Slovenije. Pravzaprav je moj namen ta, da se v tem trenutku zahvalim vsem pripravljavcem, ki so resolucijo pripravili, da smo v določenem obdobju, v predpisanem obdobju posredovali tudi naše, bi rekla, zelo konstruktivne pripombe, ki jih je Ministrstvo za zdravje tudi upoštevalo, za kar se tudi zahvaljujem.

15. TRAK:(MB) – 13.10

(nadaljevanje) Rada bi povedala tudi to, da smo medicinske sestre tiste, ki intenzivno vstopamo v zdravstvene time in, da nam je pravzaprav ta resolucija pravzaprav zato, ker dobro opredeljuje duševno zdravje otrok oziroma skrb za duševno zdravje otrok in mladih, ker tudi me tam pogrešamo deficit in, da so pravzaprav prvič zagotovljeni celostni pristopi, ki so bili mogoče do sedaj pogrešani v tem zdravstvenem sistemu. Tisto kar bi želela pa posebej izpostaviti je pa to, da smo v strategijo razvoja zdravstvene nege do leta 2020, ki jo je sprejelo Ministrstvo za zdravje zapisali, da se bo zdravstvena nega na področju duševnega zdravja razvijala tudi v smislu specializacije, ker eden od ukrepov oziroma najprej specifično postavljenih ciljev resolucije je zagotavljanje ustrezne usposobljenosti zdravstvenih delavcev in strokovnih delavcev, kar so predhodnice opozarjale, tukaj se pridružujemo temu tudi medicinske sestre in želimo, da se vendarle zdaj pa že končno uredi tudi področje specializacij za področje zdravstvene nege, da se tudi tukaj sledi trendu v svetu, v Evropi in, da je področje specializacije iz psihiatrije in oziroma duševnega zdravja eno od področij medicinskih sester, ki je vsaj toliko razvito kot pediatrija recimo in je nujno, da bi jo uvedli, tako, da pozdravljamo pač tudi nek korekturni ukrep, da bo potrebna neka uvedba dodiplomske smeri izobraževanja, te potrebe ne vidimo, vidimo pa veliko potrebo po specializaciji diplomiranih medicinskih sester in verjamem, da bomo vsi skupaj izredno uspešni, tako, da se veselim uresničitve resolucije.
Hvala lepa.

PODPREDSEDNIK BRANKO ZORMAN: Hvala.
Naslednja ima besedo gospa Vesna Švab, pripravi se gospa Asja Krajnc.

VESNA ŠVAB: Lepo pozdravljeni, jaz sem tukaj v imenu dr. Zdenke Čebašek Travnik, predsednice Zdravniške zbornice, ki sporoča temu zboru, da Zdravniška zbornica resolucijo podpira, podpira prenos obravnave na primarno raven oziroma preusmeritev virov pomoči na primarno raven, kar se nam tudi avtorjev zdi zelo pomembno. Zdaj jaz bom tukaj dodala še nekaj svojega, torej predvsem zaradi tega mislim, da zbornica stoji za to resolucijo, ker je, ker zdravniki v osnovnem zdravstvenem varstvu, družinski zdravniki pripovedujejo o tem kako zelo so obremenjeni z urgentnimi napotitvami, kriznimi intervencijami na domovih bolnikov, ki so pogosto suicidalno ogroženi, kako premalo so podprti pri tem svojem delu in kako nujno potrebujejo asistenco specialističnih služb, torej tudi psihiatrov in diplomiranih medicinskih sester pri tem njihovem delu. Torej skratka gre zato, da z resolucijo dejansko vzpostavljamo neko asistenco sekundarja na primarnem nivoju, za kar je skrajni čas v tem prostoru, da pomeni in, da moramo tudi te zdravnike, ki očitno v našem prostoru še posebej preobremenjeni za takšne organizacijo služb kot jo priporoča resolucija podpreti. Toliko imam jaz.
Hvala lepa.

PODPREDSEDNIK BRANKO ZORMAN: Hvala.
Naslednja ima besedo gospa Asja Krajnc, pripravi se gospa Andreja Štepec.

ASJA KRAJNC: Pozdravljeni, tudi jaz sem tukaj danes kot svojec psihično bolne osebe in bi rada nekako se dotaknila tega kakšno je življenje s takšno osebo, kaj so te težave, ki jih srečujemo. Na vsak način tudi jaz zelo pozdravljam resolucijo in jo na vsak način podpiram, si veliko od nje obetam, dosedanji sistem je nekako od bolnikov

16. TRAK: (JR) – 13.15

(nadaljevanje) pričakoval, da aktivno sodelujejo pri svojem zdravljenju, da aktivno prihajajo v ambulante po zdravila. Težava je bila, da je narava nekaterih hujših bolezni taka, da osebo naredi slepo na nek način za njihove bolezenske znake in se v bistvu sploh ne zavedajo, da je z njimi tako narobe, kot je, in da potrebujejo zdravljenje in zato po zdravila tudi ne prihajajo. Na ta način potem odgovornost za izvajanje tega njihovega zdravljenja pade na družinske člane. Tukaj se seveda takoj postavi oziroma pojavi naslednji problem v trenutnem sistemu. Zdaj, sedanji sistem svojca v bistveno premajhnem obsegu vključuje v te obravnave.
Tako nekako se je dogajalo tudi v moji družini. Jaz sem pri 21 letih po smrti svojega očeta ostala sama s psihično bolnim svojcem in je ta nadzor nad zdravljenjem oziroma ta velika skrb padla name. Veste, to je lahko zelo veliko breme za družinske člane. Pri nas se je ves čas ponavljala ta ista zgodba – ta moj družinski član, oseba je vedno znova opuščala zdravljenje, moji pogovori z njo so bili več ali manj neuspešni, potem sem iskala podporo oziroma rešitev pri njenem psihiatru, na žalost mi ni znal oziroma ni mogel ponuditi ustreznih rešitev, ker dosedanji sistem ni imel česa takega na razpolago. Potem so se seveda vrstile ponovne hospitalizacije, po nekaj tednih tako osebo dobiš domov, seveda ko glavni simptomi minejo, res je brez halucinacij, ampak ne vem, če se zavedate, kako izgleda, ko dobiš tako osebo domov. To so osebe, ki so lahko popolnoma nesposobne skrbeti zase in to lahko traja dolgo, to lahko traja eno leto, da jih postaviš na noge. V tem času lahko te osebe, ne vem, ležijo v postelji, niso se sposobne niti podpisati, potem jih moraš stimulirati, da se pričnejo vključevati najprej v neke preproste dnevne aktivnosti, potem jih stopnjuješ, ampak na žalost brez zadostne podpore zdravstvenega sistema, se pravi delaš kot laik in delaš samo po svoji intuiciji. In seveda delaš napake, zato ker ne znaš bolje in včasih te enostavno premagajo čustva, včasih enostavno ne zmoreš več. Kakorkoli, kljub vsemu sem nekako, dajmo reči, zvozila to. Vedno sem mamo oziroma svojega svojca uspela postaviti nazaj na noge in potem se taka oseba čez nekaj časa osamosvoji, začne prevzemati vedno več odgovornosti zase, kar je tudi cilj, kar si mi želimo, ampak na žalost ostane slepa za svojo bolezen in se zgodba ponovi. Spet neha jemati zdravila in si tam, kjer si bil – nova hospitalizacija. Vmes sem študirala, naredila sem dve univerzi, sem poklicno zelo uspešna, me je pa sigurno ta moja zgodba oropala, a veste, tistih brezskrbnih študentskih let, ko je čas, da se osamosvojiš, da ustvariš svojo novo družino in se od tiste primarne nekako začneš oddaljevati.
Kakorkoli, kar hočem poudariti, ne gre samo za mojo zgodbo, teh zgodb po Sloveniji je ogromno. Če gledamo izolirano samo shizofrenijo kot eno od bolezni, ki seveda ni edina, je teh težje obvladljivih primerov kakšnih 30 %, to pride nekako 6 tisoč Slovencev. Če prištejemo še njihove družinske člane (se pravi, štiričlansko družino), pa smo pri številki 24 tisoč. Računati moramo na komorbidnost (?) in na bolniške staleže zaradi nege takih oseb, na posledice, ki jih na duševnem in zdravstvenem nivoju utrpijo družinski člani. Zadnja tri leta, dajmo reči, da imam srečo, moja mama se zdaj zdravi po modelu skupnostne obravnave, kar je za marsikatere osebe bistveno bolj uspešno, zato ker naenkrat za uspešno zdravljenje ni več potreben njihov aktiven pristop do zdravljenja, ampak samo še nekako odsotnost aktivnega upora proti zdravljenju. Če pride zdravnik na nek način na dom, ni več treba bolniku po zdravila,

17. TRAK: (NB) - 13.20

(Nadaljevanje) samo pobegniti ne sme več pred njimi in tukaj je ogromna razlika. Dodatno imam seveda tudi jaz neko podporo v smislu edukacije izobraževanja, kako s tako osebo delati, na kakšen način z njo komunicirati in to mi bistveno olajša sobivanje s tako osebo, bistveno lažje vplivam na njo, da se naprej zdravi, pa še nekaj kar je enako pomembno. Jaz sem se naučila zaščititi tudi sebe, sama sebe pa svojo neodvisno, naenkrat nisem več odgovorna za vse. Na žalost zdaj dosedanji sistem take obravnave ni zares predvideval, ga pa predvidevajo spremembe v okviru resolucije o duševnem zdravju. Mislim, da jih res rabimo. Po eni strani za ljudi, za svojce in bolnike in po drugi strani tudi za finančno oziroma zdravstveno blagajno, ker sicer nekaj stane priti k svojcu oziroma osebi na dom, dati aplikacijo zdravila, ampak bistveno manj kot tiste stalne hispitalizacije pa bolniške zaradi negovanja osebe, da ne govorimo sploh o tistih, ki nimajo svojcev in jih lahko tak bodoči način obravnave nekako v marsikaterem primeru zaščiti pred tem, da bi bilo za njih možno samo še bivanje v okviru kakšnih zavodov. Tako da, hvala, zelo podpiram te spremembe.

PODPREDSEDNIK BRANKO ZORMAN: Hvala.
Naslednja ima besedo gospa Andreja Štepec, pripravi naj se gospa Sonja Tomšič.

ANDREJA ŠTEPEC: Dobre dan.
Najprej hvala za vabilo. Sem Andreja Štepec. Vabljena sem bila kot predstavnica uporabnikov, drugače pa sem zaposlena na Šentu, slovenskem združenju za duševno zdravje v pisarni za socialno zagovorništvo. Moram reči, da uporabniki podpiramo resolucijo in sicer s kar nekaj razlogov. Prvič zato, ker se bodo storitve oziroma tiste storitve, ki jih mi potrebujemo, premaknile na primarno zdravstveno raven. Se pravi, da bomo dobili kvalitetne storitve takrat in kjer jih potrebujemo. Kot so prej rekli, kot je bilo omenjeno, umiramo dvajset let mlajši kot ostali ljudje. Pravico do življenja oziroma pravico do zdravja pa človekova pravica. Resolucijo podiramo tudi zato, ker uporabnike vključuje tako k oblikovanju storitev in kontrolo nad temi storitvami. Gre namreč za naša življenja. Resolucija ni zato, da jo ima Ministrstvo za zdravje, ampak zato, da služi nam. mi smo že pred desetimi leti imeli akcijo vsak tretji Slovenec, preprečimo. Po zadnjih podatkih svetovne zdravstvene organizacije smo zdaj že tukaj vsak četrti človek bo enkrat zbolel oziroma bo imel vsaj eno epizodo s težavami v duševnem zdravju enkrat v življenju. Je pa treba se zavedati, da mreža je definirana v resoluciji, morajo pa tukaj sodelovati vsi deležniki, tudi Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve. Vem, sem tudi sama koristila storitve tako organizacije s področja duševnega zdravja, se pravi, nevladnih, tako bolnišnic kot tudi zaposlitvene rehabilitacije, te storitve imamo, treba je samo mrežo tukaj izboljšati to komunikacijo in podpreti tiste storitve, ki so še podhranjene. Recimo, lahko vam rečem, v našem dnevnem centru recimo v Trbovljah, imamo sofinancirano recimo po osebi pol strokovnega delavca. Zdaj mi pa povejte, kdo bo pa tisto drugo polovico zagotovil, mi ga pa nujno rabimo. Ker so včasih edini, ki nam lahko prvi priskočijo na pomoč, dokler ni bilo te resolucije in upam res, da jo boste podprli.
Hkrati se pa zahvaljujem delovni skupini, vseh na Ministrstvu za zdravje, ki so se tega lotili. Čakali smo jo od sprejetja zakona in pa tudi tega, da nas vključujejo tako v oblikovanje zakonodaje, kar nam bi moralo vedno pripadati in upam, da bomo še naprej plodno sodelovali. Resolucijo pa absolutno podpiramo.
Hvala.

PODPREDSEDNIK BRANKO ZORMAN: Hvala.
Besedo ima gospa Sonja Tomšič, pripravi naj se gospod Miran Možina.

SONJA TOMŠIČ: Hvala za besedo.

18. TRAK: (JR) – 13.25

(nadaljevanje) Moje ime je Sonja Tomšič. Prihajam iz Nacionalnega inštituta za javno zdravje, sem predstojnica Centra za proučevanje in razvoj zdravja.
Že leta 1946 smo se nekako dogovorili za definicijo zdravja, kjer gre za stanje popolnega telesnega, duševnega in socialnega blagostanja, ne le odsotnosti bolezni. Žal, kot ugotavljamo, je bilo duševno zdravje leta, desetletja ali še kaj dlje zelo postavljeno na stranski tir. Mineva deset let od sprejetja krovnega zakona in to je tretji poskus, da sprejmemo ta strateški dokument v naši državi. V vsakem od teh poskusov je Nacionalni inštitut za javno zdravje intenzivno sodeloval, zato tudi tokratno resolucijo, ki je pred nami, močno in z vsemi silami podpiramo in zagovarjamo sprejetje strateškega dokumenta, kajti le s skupnimi močmi lahko pomaknemo stvari naprej. Dejstvo je, da so duševne težave zelo pogoste in, kot smo slišali, ne prizadenejo samo posameznika, vendar je treba zraven šteti še vse družinske člane, ki so ob tem prizadeti, in tudi celotno družbo, kajti le s posamezniki, ki imajo dobro duševno zdravje, lahko napredujemo kot družba. Duševne bolezni so na tretjem mestu po odsotnosti iz dela. Gre za dolgotrajne bolniške in v tej luči je tudi gospodarska moč države ohromljena, imamo težave oziroma obremenitve izobraževalnih, socialnih sistemov, tako da je nujno sprejetje strateškega dokumenta.
Za resolucijo, ki je pred nami, menimo, da je celovita, kajti zajema tako obdobje pred rojstvom otroka, obdobje otrok in mladostnikov, aktivne populacije in do naše smrti, prav tako pa zajema različne ravni – od promocije zdravja primarne ravni, kjer je zelo pomembno zgodnje odkrivanje in naslavljanje bolezni. Ravno s tem lahko preprečimo te dolgotrajne odsotnosti in dolgotrajne težave, ki se pojavijo. Še posebej pa naj poudarim, da sta ravno ta skupnostni pristop, ki je toliko poudarjen, in reintegracija v družbo ključnega pomena. Veseli smo, da se v resoluciji naslavlja pomanjkljiva mreža, za katero vsi vemo, da obstaja oziroma ne obstaja, če temu tako rečemo.
Kot smo tudi že slišali danes, stvari so bile boljše in sedaj imamo ponovno priložnost, da stvari izboljšamo. Tako da, Nacionalni inštitut za javno zdravje je že do sedaj delal na področju javnega duševnega zdravja, tudi v prihodnje vidimo našo pomembno vlogo pri udejstvovanju te resolucije in jo močno podpiramo.
Hvala za besedo.

PODPREDSEDNIK BRANKO ZORMAN: Hvala.
Besedo ima gospod Miran Možina, pripravi naj se gospa Irena Kosovel.

MIRAN MOŽINA: Hvala lepa.
Miran Možina, po poklicu sem psihiater in psihoterapevt in zastopam Kolegij fakultet in strokovnih združenj na področju psihoterapije in svetovanja.
Ker je zelo omejen čas, se bom osredotočil na tisto, kar bi radi, da se dopolni. Ne bi hvalil, kaj vse, kakor pa tudi zasluži ta dokument, je veliko delo.
Torej, tisto, kar bi rad dopolnil so stališča psihoterapije in pa psihosocialnega svetovanja … Na strani 19 obstoječega teksta je napisano priporočilo misije Svetovne zdravstvene organizacije, ki je bilo že omenjeno, kjer pravi: »Omogočiti strokovnjakom iz priznanih psihoterapevtskih šol psihoterapevtsko delo v okviru služb socialnega varstva in zdravstva.« Zelo smo bili veseli, da je ta stavek notri in da lahko rečemo, da nas je precej psihoterapevtov in tudi psihosocialnih svetovalcev že zunaj zdravstva, ki so poklicno usposobljeni za kvalitetne storitve na tem področju. Tudi izobraževanja so tako akademska, kot

19. TRAK:(MB) – 13.30

(nadaljevanje) tudi neakademska po evropskih kriterijih za samostojni poklic psihoterapevta in psihosocialnega svetovalca. Pozdravljamo tudi določbe resolucije, ki govorijo, da je potrebno zdaj v dveh letih normativno urediti področje psihoterapije, kar pomeni, upamo tudi pravno regulirati poklic psihoterapevta, ne samo kot psihoterapijo kot storitev, ampak psihoterapijo kot samostojen poklic. Žal ni bil upoštevan naš predlog, ki smo ga dali v roku javne razprave, da bi bilo potrebno urediti ob psihoterapiji tudi področje psihosocialnega svetovanja. Prav tako resolucija ni predvidela vključevanje teh dveh poklicnih profilov v kadrovske sheme kot jih predvideva, na primer v strokovne time na regionalnem in lokalnem nivoju. In tukaj je neka nedoslednost, po eni strani resolucija nalaga normativno ureditev do konca leta 19, potem pa nas nekje ni več. In tisto kar bi rad še poudaril je, da psihoterapija se danes po evropskih deželah pa tudi seveda psihosocialno svetovanje v glavnem dogaja zunaj zdravstva, v tako imenovani primarni preventivi o kateri tudi resolucija govori vendar težišče resolucije je na primarni zdravstveni ravni, ne na primarni preventivi. Super, da je tudi primarno zdravstvo se bo okrepilo, pozdravljamo, ampak premalo je napisanega o primarni preventivi kjer je pa ključno po našem mišljenju Ministrstvo za socialno varstvo, družino in tako naprej. Tam kjer se kaže neka nekonsistentnost, tudi po oceni naših pravnikov pa je nepravilno zastavljena priloga 12, resolucija namreč akt s katerim Državni zbor ocenjuje stanje, določa politiko in sprejema nacionalne programe po posameznih področjih. Glede na pomen in mesto resoluciji v hierarhiji pravnih aktov, predlagam, da se o tem predlogu resolucije opusti konkretno določanje timov in njihovih nalog, ker gre za tri probleme tu, prepodrobno normiranje, ki lahko preveč zamejuje bodočega zakonodajalca, nedosledno normiranje, ker so izpuščeni na primer psihoterapevti in psihosocialni svetovalci in pa pravno sistemsko napačno normiranje, določanje kadrovske sestave timov je predmet zakonskega in podzakonskega normiranja, ne pa strateško usmeritvenih pravnih aktov kot je predlog resolucije. Tudi kar se tiče razlikovanja med strukturo timov in nalogami je pomembno, da določene naloge zahtevajo fleksibilnost takih struktur. Glede na težavnost in obsežnost potrebnega prestrukturiranja, ki ga ta priloga 12 narekuje, se nam zdi najbolj smiselno njeno črtanje. Proti argumenti Ministrstva za zdravje, da bodo s črtanjem priloge zastale aktivnost na snovanju strokovnih timov ni utemeljeno po našem mnenju, saj lahko aktivnosti tečejo neodvisno od priloge na podlagi drugih določb v tekstu resolucije in drugih pravnih podlag. Torej, sklep, ker je torej tekst priloge 12 po našem mnenju vsebinsko nekonsistenten in pravno formalno nepravilen ponovno predlagamo črtanje priloge 12. Če ta predlog oziroma amandma Odbor za zdravstvo ne bo podprl in bo priloga ostala, pa predlagamo dve stvari, prvič, da se prilogo 12 dopolni tako, da se vse strokovne time oziroma mrežo služb v prilogi, kot so na primer centri za duševno zdravje odrastlih in otrok in tako nadalje vključi po najmanj en psihoterapevt in ali najmanj en psihosocialni svetovalec, saj naj bi bila ta dva poklica v skladu z resolucijo pravno formalno obstoječa že leta 2020. Da pa bi bil tekst resolucije konsistenten smo pripravili tudi dopolnitev teksta resolucije po vseh prednostnih področjih, Odboru za zdravstvo predlagamo, da naš predlog po prednostnih področjih sprejeme in, da pripravi ustrezne amandmaje.

20. TRAK: (JR) – 13.35

(nadaljevanje) Druga možnost, in s tem zaključujem, ta ekspoze, da se priloga 12 prestavi v akcijski načrt, vendar 2018 do 2020, saj bi po svoji strukturi lahko bila za to obdobje. V tem primeru ni potrebno, da bi se timi popolnili s psihoterapevti in svetovalci. Resolucija je namreč najvišji strateški dokument države, strateških dokumentov pa se po pravilu ne novelira, zato morajo biti tako abstraktni in načelni, da jih praksa in življenje sploh ne moreta negirati.
Hvala lepa.

PODPREDSEDNIK BRANKO ZORMAN: Hvala.
Naslednja ima besedo gospa Irena Kosovel, pripravi naj se gospod Tomaž Flajs.

IRENA KOSOVEL: Hvala lepa.
Sem Irena Kosovel in zastopam Slovensko združenje za psihoterapijo in svetovanje.
Naše združenje je bilo ustanovljeno kakšno leto in pol nazaj z osnovnim namenom, da se aktiviramo na področju normativne ureditve psihoterapevtske dejavnosti in da v zvezi s tem odpremo prostor za prost dialog vseh deležnikov, ki delujejo v okviru psihoterapevtskega prostora v Sloveniji. Naše združenje je v sodelovanju s kolegijem treh fakultet, ki izvaja izobraževalne programe iz psihoterapije, pripravilo obsežne pripombe, ki žal v fazi javne razprave in vladne procedure niso bile slišane. V državnozborski proceduri smo naše pripombe povzeli v tri ključne amandmaje, od katerih je Ministrstvo za zdravje dva sprejelo, enega pa ne. Seveda smo za ta, ki jih je sprejelo in podprlo, zadovoljni, tega enega, ki ni bilo sprejeto, pa je kolega Miran Možina že predstavil. Zaradi tega se tudi sama ne bom ukvarjala s to temo, ampak bi želela povzeti nekaj ključnih stališč našega združenja do te resolucije.
Resolucija je, kot vsi vemo, dolgoročni strateški dokument na področju skrbi za duševno zdravje prebivalstva. Ključni poudarek v zvezi s skrbjo za duševno zdravje s strani zdravstvenega resorja pa je pomanjkanje kadra, predvsem kliničnih psihologov. Naše mnenje je, da je spregledano zatečeno stanje na področju duševnega stanja, to pa je: da de facto obstaja poklic psihoterapevt in psihosocialni svetovalec, ki deluje praviloma izven zdravstvenega sistema in je samoplačniški, ki opravi veliko dela na polju duševnega zdravja, predvsem preventive; da obstajajo utečeni načini edukacije za psihoterapevta, ki se jim jemlje verodostojnost; da razpolaga naša družba z naborom educiranih psihoterapevtov in psihosocialnih svetovalcev, ki v javnem sektorju niso zaposljivi, ob tem, ko se pritožujemo nad pomanjkanjem kadra. Zato je po našem trdnem prepričanju predpogoj za uspeh Resolucije o duševnem zdravju za nadaljnje desetletno obdobje to, da upoštevamo realno stanje stvari. Zato se zavzemamo predvsem za normativno ureditev psihoterapije in psihosocialnega svetovanja ter reguliranje poklica psihoterapevta, psihosocialnega delavca kot samostojna poklicna profila, zato da se širi in se da poudarek na primarno preventivo izven zdravstva v vse resorje družbenega življenja, kjer bo osnovni poklicni profil prav psihoterapevt in psihosocialni svetovalec, da predvidimo vključitev educiranih psihoterapevtov in psihosocialnih svetovalcev v kadrovsko mrežo, ki jo predvideva resolucija.
Hvala lepa.

PODPREDSEDNIK BRANKO ZORMAN: Hvala.
Naslednji ima besedo gospod Tomaž Flajs, pripravi pa naj se gospa Vladimira Tomšič.

TOMAŽ FLAJS: Zahvaljujem se za besedo.
Jaz sem Tomaž Flajs, predsednik Slovenske krovne zveze za psihoterapijo. Psihoterapevt je moj drugi poklic, za katerega sem se usposobil v okviru britanskega inštituta za geštalt psihoterapijo GPTI, ki je tudi član Britanskega krovnega združenja za psihoterapijo UKCP, sem pa pridobil tudi evropsko diplomo za psihoterapijo, ki jo podeljuje Evropska zveza za psihoterapijo. V to zvezo je včlanjena tudi slovenska krovna zveza, ki povezuje deset društev, ki predstavljajo deset psihoterapevtskih modalitet oziroma šol.
Eden od predlogov, ki smo ga Ministrstvu za zdravje poslali v času javne razprave, je bil, da bi bilo psihoterapijo potrebno opredeliti kot samostojen poklic. Odgovor je bil, da, ker področje psihoterapije še ni normirano, za to ni pravne podlage. Na tem mestu se zahvaljujem Ministrstvu za zdravje, da je pripravljeno pravno urediti tudi našo dejavnost in to bi po mojem

21. TRAK:(MB) – 13.40

(nadaljevanje) mnenju pomagali odpravljati tudi anomalije na katere prej opozorila predsednica zbornice za klinično psihologijo, ki žal mečejo slabo luč na psihoterapijo. Ampak ne glede na to, da naš poklic še ni normiran, mi smo že tu in nas ni malo, tako tistih, ki smo že uspešno zaključili usposabljanje, kot tistih, ki še se izobražujejo v skladu z evropsko primerljivimi standardi, tako izobraževalnimi, etičnimi kot tudi strokovnimi. Velika večina članov društev, včlanjenih v Slovensko krovno zvezo je zaposlenih zunaj sistema zdravstvenega varstva, večinoma svojo dejavnost opravljamo kot samoplačniško storitev, vendar ne pa vsi. Čeprav področje psihoterapije še ni normirano, pa kot psihoterapevti ti kolegi svoj poklic že opravljajo v programih, ki jih sofinancira Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve v sklopu socialnega varstva v socialnovarstvenih programih, ki so na primer namenjeni odvajanju zasvojenosti z drogami, motnjam hranjenja, duševnemu zdravju, pomoči družinam in podobno. In menimo, da je to prav gotovo eden od razlogov zakaj kot nosilno ministrstvo pri vzpostavljanju normativne ureditve psihoterapevtske dejavnosti poleg Ministrstva za zdravje potrebno dodati tudi Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve, pa seveda tudi Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport. Psihoterapija namreč ni namenjena le kurativi oziroma zdravljenju duševnih motenj, ampak lahko pomembno prispeva tudi k preprečevanju nastanka duševnih motenj, se pravi, da spada tudi v področje primarne preventive, na kar je prej kolega Možina opozoril, ki ni istovetna s primarnim področjem zdravstvenega varstva, ampak je v enaki ali še večji meri stvar tudi sociale in vzgoje in izobraževanja. Razveselilo nas je, da je bil v predlogu resolucije zapisano tudi priporočilo Svetovne zdravstvene organizacije, ki ga je navedel že kolega Možina in, da je tudi opozorjeno, da so čakalne vrste za psihoterapije predolge. Mislimo, da je dela dovolj in preveč za vse in, da bo samo nek konstruktiven dialog in sodelovanje, da bo samo to lahko pripeljalo do nekih pozitivnih rezultatov za vse na področju duševnega zdravja. In mi si tudi želimo, da v tem smislu, da bi bilo področje normirano in, da bi tudi mi lahko sodelovali tudi s psihiatri in kliničnimi psihologi nikakor si ne lastimo zdaj odgovorov na vsa vprašanja, tako kot je Abraham Maslow rekel, če je edino orodje, ki ga imaš kladivo, vsi problemi postanejo žebelj, mislim, da nimamo v rokah kladiva.

PODPREDSEDNIK BRANKO ZORMAN: Hvala.
S tem prehajamo na zadnjo predstavitev stališč s strani vabljenih in besedo dajem gospe Vladimiri Tomšič.

VLADIMIRA TOMŠIČ: Dober dan, prinašam en lep pozdrav iz spodnje Posavske regije, konkretno iz Zdravstvenega doma Sevnica, kjer sem direktorica zadnjih 11 let in predstavljam nekje in uporabnike zdravstvenih storitev in hkrati izvajalce na ruralnem, odmaknjenem območju iz primarnega zdravstvenega varstva. Daleč smo od avtocestnih povezav, daleč smo od psihiatričnih bolnišnic, prva nam je v Vojniku, v Celju, druga nam je v Ljubljani, pa vendarle vsi podatki kažejo, da beležimo v spodnje Posavski regiji slabe finančno-ekonomske kazalce, porast samomora v nekaterih občinah in visoko stopnjo alkoholizma. Zelo ne smemo zanemariti visok delež prebivalcev z demenco in vzporednimi zapleti, vedenjske težave otrok in mladostnikov. Kako smo se lotili teh problemov, teh zdravstvenih statističnih kazalnikov v našem zdravstvenem domu, v našem strokovnem svetu, tako, da smo že leta 1998 temeljito prebrali pravilnik o preventivnem zdravstvenem varstvu in videli kaj nam

22. TRAK: (KO) - 13.45

(nadaljevanje) manjka takrat. Leta 2000 smo začeli s preventivo odraslih za srčno-žilna obolenja, aktivno izvajali in dosledno izvajali ta pravilnik. Seveda smo videli, da nam manjka veliko na področju duševnega zdravja. Leta 2009 smo prebirali zakon o duševnem zdravju in ugotovili, da našemu prebivalstvu vendarle pripada psihiater in leta 2010 smo dobili ambulantnega psihiatra, in šele takrat smo dobili strokovnjake v ambulanti, v dispanzerju za mentalno zdravje. Vse to smo morali arbitrirati in dobili smo 1,6 strokovnjaka, to pomeni logopeda, vse skupaj tim: logoped, psiholog za obravnavo otrok in specialni pedagog. In tako je tudi na tem področju do danes. Ampak, o tem bom kasneje.
Na podlagi zakona o duševnem zdravju in pa naše kazuistike in s sklepom strokovnega sveta, smo takrat s pomočjo prof. Švab, s pomočjo Ministrstva za zdravje šli v letu 2013 v arbitražo, vidim tudi dr. Konec Juričič, ona je bila pripravljavec naših podlag in šli v arbitražo za pridobitev specialističnega programa skupnostna psihiatrična obravnava za Posavje. Ja, dobili smo v oktobru ta program in hkrati so ta program dobila še tri okolja, torej Novo mesto, Ravne na Koroškem, Murska Sobota in Sevnica za področje spodnje Posavske regije.
Naša temeljna izkušnja, pet let je, pet let dokazujemo, aktivno delamo in danes je luč v resoluciji, smo izjemno podporni in hvala, gospa Jožica Maučec Zakotnik za vso vztrajnost pri tej resoluciji in pripravljavcem, to je tisto, kar potrebujemo in to je tisto, kar pišete v predgovoru, verjamemo, da bomo s skupnimi močmi dosegli, da bo tako za slehernega prebivalca v Sloveniji. Ne v mestnih okoljih, ampak tam od koder tudi jaz prihajam.
Kakšne so temeljne izkušnje pri delu skupnostne psihiatrične obravnave? Da je treba posameznika s težavami v duševnem zdravju obravnavati blizu kraja, kjer živi in dela, v njegovem domačem, primarnem okolju, to je bistvo. To je torej prenos, deinstitucionalizacija, kakor hočete temu reči, tam kjer človek živi. Zelo pomembno je, formalno in neformalno, večdisciplinarno sodelovanje večih strokovnjakov. Pri nas smo zaznali pomanjkanje kliničnega psihologa in to v resoluciji tudi zdaj imamo. Mi smo se obnašali ves ta čas proaktivno in imamo specializantko klinične psihologije, vendar se nam zdi nedopustno, da je to na breme izvajalca, nosilca Zdravstvenega doma Sevnica, ker je to zdravstveni dinar in zdravstveni program posledično in v resoluciji opisujete, da je to član tima večih timov.
Kaj še bi vam rada povedala? Zelo pomembno je sodelovanje, da povezujemo službe med seboj in sledimo skupnemu načrtu za boljše zdravje posameznika, družine in skupnosti. Služba skupnostne psihiatrične obravnave se učinkovito, hitro, strokovno in zelo poceni nasproti institucijam, hospitalom odziva na duševne stiske v lokalnem okolju.


23. TRAK: (KO) - 13.50

(nadaljevanje) Zdravstveni dom Sevnica je s projektom skupnostne psihiatrične obravnave tudi razvijal skupnostni pristop in tako bil prepoznan na nacionalnem inštitutu varovanja zdravja in pridobil program Centra za krepitev zdravja in tudi tam so psihoedukativne delavnice, ki se dotaknejo vsakogar, imajo iz obveznega zdravstvenega zavarovanja, imamo dostop do tovrstnih delavnic.
No, danes smo veseli, da je 25 novih okolij pridobilo tudi takšen program, seveda pa imamo velik deficit na področju mladostniškega, otroškega in mladostniškega duševnega zdravja. Zdravstveni dom Sevnica z dopisi od leta 2013 nagovarja ministrstvo naj pristopi in se vse to, upajmo, da se bo realiziralo s to resolucijo. Tudi na tem področju smo pridobili specializantko pedopsihiatrije, tretje leto že specializira in imamo velike upe, kajti zavedajte se, da v Posavju ni pedopsihiatra in da imamo velike težave pri obravnavi otrok.
Hvala.

PODPREDSEDNIK BRANKO ZORMAN: Hvala.
S tem zaključujem predstavitev stališč vabljenih.
Prehajamo na razpravo in glasovanje članov odbora o posameznih delih predloga resolucije.
Predlagam, da najprej glasujemo o amandmajih in poglavjih h katerim so vloženi amandmaji, nato pa v skladu s tretjo alinejo prvega odstavka 128. člena Poslovnika o vseh ostalih poglavjih resolucije skupaj. Je kdo proti? Če ne, potem prehajamo na razpravo o posameznih poglavjih predloga resolucije in vloženih amandmajih.
Odpiram razpravo k 1. poglavju: Uvod, kjer ni vloženega amandmaja.
K razpravi se je prva prijavila kolegica Jasna Murgel in ji zato dajem besedo.

DR. JASNA MURGEL (PS SMC): Lep pozdrav vsem udeležencem današnjega odbora.
Jaz moram reči, da sem imela kar kurjo kožo, ko sem vas poslušala danes, vse, ki ste večinoma pohvalili napredek, ki bo dosežen s tem, ko bo ta resolucija sprejeta v Državnem zboru in mora reči, da je to delo, kot sem si ga predstavljala v parlamentu, da to tako zgleda danes. Ker je nekako večinsko soglasje o tem, da resolucija res predstavlja tisto, kar potrebujemo in kar moramo imeti.
Seveda so nekateri argumenti, da bi bilo treba še kaj dopolniti, ampak vendarle večinsko stališče je, da je to tisto, kar čakamo od leta 2009 in da je to zdaj dosežek, ki je bil dosežen s sodelovanjem vseh vas, ki ste danes tukaj in še marsikoga in da je bil vložen zelo velik trud in da bomo zdaj na koncu dobili to tako zelo pomembno resolucijo.
In moram še enkrat poudariti, da je to nekaj, kar je naloga parlamenta in če je tako visoko soglasje o tem, je potem seveda to toliko boljše.
Mene veseli, da resolucija ima, in zdi se mi da je zelo pomembno, da ima en tak horizontalen in vertikalen nabor ukrepov, ki bodo prispevali k temu, da bomo končno v Republiki Sloveniji imeli en dokument in tudi podlago za, in tudi akcijski načrt, ki je namenjen izvedbi tega, da bomo zajeli vsa področja, ki so pomembna za zagotavljanje duševnega zdravja v Republiki Sloveniji in seveda če samo tiste glavne stvari ponovim, zagotavljanje skupnostnega pristopa pri krepitvi duševnega zdravja. Tisto, s čimer sem se srečala, večina vas pozna, da sem bila zelo aktivna pri sprejemanju zakona o zgodnji obravnavi otrok s posebnimi potrebami, je ravno to zagotavljanje sodelovanja vseh deležnikov, predvsem teh na ravni države, ministrstev in ostalih služb pri doseganju tega cilja. In to je včasih

24. TRAK: (NB) - 13.55

(Nadaljevanje) lažje reči kot storiti in mislim, da ta resolucija pomeni pomembne prispevek k doseganju tega cilja.
Potem seveda promocijo duševnega zdravja, preventiva duševnih motenj, zelo pomembna destigmatizacija duševnih motenj pri različnih ciljnih skupinah, ker tudi sama sicer imam eno drugo izkušnjo, nimam duševne motnje v družini, ampak kljub temu poznam kako je, kakšen občutek je, kadar imaš, kadar si drugačen, kadar je član tvoje družine drugačen in se celotna družina s tem sooča, zato mislim, da je to zelo pomembno. Tisto kar me pa najbolj navdušuje pri tem predlogu resolucije in kar ne morem skriti zelo velikega veselja, je pa mreža služb za duševno zdravje, kjer je vključena tudi zgodnja obravnava otrok s posebnimi potrebami tudi v akcijskem načrtu. Torej ta resolucija in njen akcijski načrt v bistvu pomeni implementacijo, dejansko implementacijo Zakona o zgodnji obravnavi. In jaz sem res zelo zelo vesela, da je do tega prišlo, ker brez te implementacije bi bil seveda Zakon o zgodnji obravnavi predšolskih otrok s posebnimi potrebami, lahko bi ostal mrtva črka na papirju, lahko bi se izvedel tudi v ožjem obsegu, ampak tukaj je zagotovilo, da se bo izvedel v takšnem obsegu kot smo si predlagatelji in tudi sama zamislila, torej da se vse razvojne ambulante razširijo s potrebnimi strokovnjaki kot določa Zakon o zgodnji obravnavi in resnično sem zelo vesela, da bo temu tako, ker Zakon o zgodnji obravnavi smo predlagali in pisali z namenom, da bi postal, da bi se izvedel, da bi se implementiral in mislim, da je nujno, da je v resoluciji opredeljeno kateri strokovnjaki so del tega tima in da je tudi opredeljeno kako se bodo postopoma zapolnjevali ti timi. Torej več kot to, da bi se zapomnilo vseh 21 timov, nisem morala pričakovati na začetku in sem se bala, da temu ne bo tako, ampak resolucija pa je nekaj kar je uresničilo sanje. Torej zato zelo zelo pozdravljam in sem tudi v procesu nastajanja sodelovala z Ministrstvom za zdravje z državno sekretarko, ki je zaslužna za to, da je prišlo do uskladitve vseh različnih deležnikov, in da je do nje prišlo. Imeli smo tudi, usklajevali smo se okrog tega dela, ampak vendarle na podlagi tega akcijskega načrta, ki je za naslednjih deset let, vendarle bo v okviru teh centrov za duševno zdravje otrok in mladostnikov na primarni ravni katerih del bodo tudi centri za zgodnjo obravnavo, tile moji centri za zgodnjo obravnavo in samo v narekovajih govorim, zakon smo seveda predlagali, večina poslancev Državnega zbora in tam se prične, pri zgodnji obravnavi otrok s posebnimi potrebami, ampak resolucija je naravnana tako, da zajame celotno področje našega življenja, tistih ki to potrebujejo in mislim, da je že skrajni čas, ko ste tudi vsi povedali, da takšno resolucijo sprejmemo in mislim, da nikakršnih ovir ne bo, da bi jo tudi v Državnem zboru sprejeli in se veselim časa, ko bo prišlo do njene implementacije in ko se bodo zapolnjevali in oblivali timi, in da bo enkrat na tem področju situacija boljša, in da bodo to občutili tudi državljani in tisti, ki to dejansko potrebujejo, da se bo dejansko dejansko nekaj premaknilo na bolje.
Hvala lepa.

PODPREDSEDNIK BRANKO ZORMAN: Hvala.
Naslednja ima besedo kolega Nada Brinovšek.

NADA BRINOVŠEK (PS SDS): Hvala za besedo. Lep pozdrav vsem skupaj!
Kolegica Jasna, jaz ti močno želim, da se uresničijo, tako kot si rekla, da so se uresničile tvoje sanje. Moram pa reči, da me je nekako kar streslo, ko je gospa državna sekretarka, gospa Maučec, na začetku svoje obrazložitve rekla, danes je zelo pomemben dan za vso Slovenijo, za naše bolnike, itn. Ob tem sem se nehote spomnila

25. TRAK:(MB) – 14.00

(nadaljevanje) besed ministrice, ki jih je rekla septembra 2016, danes je zelo pomemben dan za vse Slovence, za vse državljane glede zakonodaje, da bo sprejela neke sistemske rešitve z zdravstveno reformo in tako naprej, vemo pa, da iz tega ni nič oziroma kar je, je še poslabšalo stanje na področju zdravstva, krovnega zakona oziroma tistega, ki ga pa najbolj potrebujemo pa še vedno nimamo. Zdaj, res je, da skrb za duševno zdravje smo dolga leta zapostavljati, glejte v poslanski skupini smo ves ta mandat, predvsem s kolegico Anjo Bah Žibert sva naslovile na ministrstvo še in še pobud in pa vprašanj v zvezi z to problematiko in pa tudi v zvezi z zakonom o duševnem zdravju, ampak ni bilo pravega odziva vse do 3 mesece pred zaključkom mandata, pa kljub temu kot ste rekli, to področje je skrb vzbujajoče, vemo, da okrog 450 do 500 oseb letno se odloči za samomor, zelo huda tragedija za družino, da je okrog eno tretjino vseh invalidskih upokojitev prav na račun tega duševnega zdravja in pa, da prednjačimo po uživanju alkohola oziroma sodimo v sam vrh v okviru EU. Zdaj moram reči, da me je pretresla tudi zgodba gospe, ki je svojo zgodbo govorila, kaj je doživljala, ampak, če še gremo pa korak naprej, si je pa težko predstavljati kaj doživljajo svojci osebe, ki je naredila samomor, ko se venomer sprašujejo ali bi lahko pomagali, ali smo mi krivi, kaj je to. Tako, da resnično, v primeru enega takega tragičnega dogodka trpi družina, dva, trije, štirje člani in res je bil skrajni čas, da se na tem področju nekaj naredi. Zdaj bom pa spet rekla, da me močno skrbi kakšen je dejanski cilj te resolucije, sploh, če pogledamo tole vaše gradivo na strani 43, ko pa pravite, da bo pa akcijski načrt, ki bodo pripravljeni za obdobje 2 let, bodo pa odvisni od zmožnosti državnega proračuna, od zmožnosti, torej se lahko kar poslovimo, to bi moglo pač nekako drugače zapisano. Zdaj, jaz bom rekla, v Slovenski demokratski stranki podpiramo resolucijo in jo bomo tudi podprli, ampak bom kljub temu nanizala nekaj svojih oziroma naših pomislekov in pa dilem ali pa tudi dvomov, če hočete v zvezi s to resolucijo. Zdaj zavedamo, da bo implementacija te resolucije zelo težka, to bo trnova pot, to smo že včeraj pogovarjale tudi s predstavnicami ministrstva na našem razgovoru. Zdaj, včeraj se nam je zastavilo vprašanje in smo tudi spraševale predstavnice kdo vse je sodeloval pri pripravi te resolucije, ali je sodelovala stroka, ali je sodelovala Zdravniška zbornica, Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije, vemo, da ima na to resolucije pripombe, vemo, da ima predvsem v tistem finančnemu delu, ki ga v, mislim, da v letu 2019 bremeni v višini 4,8 milijonov in predvsem te njihove pripombe se nanašajo na finančna sredstva. Zdaj, kako so bili pri pripravi te resolucije vključeni delodajalci, mene to močno skrbi, lokalne skupnosti, že res, da je bilo včeraj rečeno, da je bila skupnost občin pozvana in, da se je usklajevalo in pa ekonomsko-socialni svet, da so bili kao delodajalci zato, ampak mene skrbi, ko bo resolucija, ko bo resolucijo potrebno izvajati na področju gospodarstva, bo še vsega sorte. Včeraj smo tudi, ko smo se pogovarjali, je gospa Maučec rekla, da je resolucija, sprva ste rekli, da je resolucija medresorsko usklajena, ampak potem smo videli, prišli do tega, da resolucija medresorsko ni usklajena, kar je škoda, ampak jaz upam, da bo pač danes toliko politične volje, pa da bo ta resolucija sprejeta.
Zdaj, če grem na samo resolucijo, mene je

26. TRAK (VI) 14.05

(Nadaljevanje) zelo začudilo oziroma bom rekla, da me je celo zmotilo, da je v te resoluciji oziroma ta resolucija pripravljena predvsem na tujih virih. Izmed 46 tujih virov oziroma virov, kar jih ta resolucija navaja ob koncu je samo 6 naših. Jaz sem včeraj vprašala tudi ali res nimamo svojih strokovnjakov na tem področju ali kaj bi bil temu vzrok.
Če grem naprej, sama struktura tega dokumenta, mene malo moti, vsega skupaj je preko enih 12 strani tega uvoda, prikaz stanja v Republiki Sloveniji, ključni izzivi in pa sama vizija. Jaz mislim, da glede na to, kot sem že prej rekla, da je toliko invalidskih upokojitev na račun duševnega zdravja, toliko samomorov in da po uživanju alkohola spadamo v sam vrh EU, da bo ta resolucija nekako bolj bogata oziroma ta del bolj bogato pripravljen in pa sama resolucija tudi malce bolj ambiciozno zastavljena.
Moram reči, da v tem uvodnem delu sem pričakovala, da bom našla tudi podatek, kakšno je trenutno stanje v Sloveniji. Ampak bolj se osredotoča, kakšno je trenutno stanje v EU, kakšne imamo kadrovske resurse. Vemo, da je pomanjkanje na tem področju. Nekako iz tega ni mogoče razbrati kakšne so potrebe posameznih regij. Kakšne so prednosti oziroma katere regije bodo imele prednosti pri reševanju oziroma implementaciji te resolucije. Veliko vprašanj je, kot sem že rekla, se mi pojavlja tudi glede vključenosti lokalnih skupnosti in delodajalcev. Strinjam se, da je potrebno sodelovanje z vednostjo vseh deležnikov, ampak kar pa ta resolucija zajema, se mi pa zdi, da oziroma da je to bolj neka reakcija na to oceno, ki je pač pripravila oziroma nam poslala Svetovna zdravstvena organizacija, brez nekih točnih specifičnih ciljev.
Jaz mislim, da je predpogoj oziroma da bi moralo biti v začetku te resolucije tudi napisano točno, se pravi kakšne so naše potrebe, kdo bo to delal, ali imamo dovolj kadrov in kakšen kader potrebujemo. Vemo, da, tudi danes smo iz uvodnega dela ter razprave videli, da obstaja velika dilema ali potrebujemo oziroma potrebujemo klinične psihologe oziroma psihiatre ali psihoterapevte. In včeraj, ko smo se o tem pogovarjali kakšno je mnenje ali stališče ministrstva tega odgovora nismo dobili. Jaz mislim, da to je potreba, da se dogovori stroka, čeprav kljub temu, da, kot sem že rekla, odgovora na to nismo dobili, pa resolucija predvideva neko normativno ureditev na tem področju. Jaz mislim, da vsaj neko mnenje oziroma stališče ministrstvo bi o tem moralo imeti.
Dejstvo je, da je to področje neurejeno, pa da je na tem področju kaos, posledica vsega tega so pa bolniki oziroma žrtve / nerazumljivo/. Jaz v tem delu resolucije tudi pogrešam podatek o čakalnih vrstah. V uvodnem delu je to izpuščeno. Vemo pa, da čakalne vrste so rak rana na tem področju. Bojim se, kaj bo vsa ta resolucija oziroma ti timi in tako naprej prineslo za posamezne regije, če samo to omenim, SAŠO regijo. Jaz sem se malo s stroko o tem pogovarjala. Mislim, da nam ne kaže nič kaj dosti boljše. Bojim se, da bo zadeva celo slabša.
Če grem nazaj na specifične cilje, se pravi promocija duševnega zdravja v šolah in pa v lokalnih skupnostih.

27. TRAK:(MB) – 14.10

(nadaljevanje) Dobro, kdo je sodeloval pri pripravi te resolucije in na kakšen način, jaz sem včeraj tudi spraševala kolegice oziroma prisotne iz ministrstva koliko so pač na šolah in pa lokalne skupnosti o tem obveščene, to je zelo, zelo pomembno. Vemo, da lokalne skupnosti bodo morale to vključiti to pomoč oziroma ta pomoč se bo sigurno nekako stroškovno ovrednotila tudi in bodo tudi mogli v svoje proračune za leto 2019 in pa 2020 vključiti, vemo pa, da ti proračuni so že sprejeti in jaz tu ne sprejemam dejstva, da pač lokalne skupnosti iz svojih proračunov tako kot je bilo včeraj rečeno ne bodo pač, jim ne bo potrebno namenjati finančnih sredstev, lokalne skupnosti bodo zato tudi finančno obremenjene. Glede promocije duševnega zdravja in preventiva na delovnem mestu, zdaj jaz moram reči, da to obstaja velik problem. Problem je, problem bo kader, problem bodo finančna sredstva, problem so sodelavci znotraj delovnega okolja in jaz sem tudi včeraj izpostavila primer, na primer nekdo gre, nekdo je zaposlen v neki firmi, gre na zdravljene v psihiatrično bolnico, ko se vrne nazaj, ne bo dovolj samo to, da bomo delo v organizaciji ali pa firma zagotovila delovno mesto, poglejte, ko se delavec vrne nazaj, jaz sem prepričana, da v večini primerov bo sposoben opravljati tisto delo, ki ga je prej, ampak kako se pa odzove okolje na takega bolnika oziroma, ja bom rekla bolnika, ki pride nazaj v delovno okolje in tisto delovno okolje oziroma sodelavci nemalokrat privedejo, da se tak bolnik spet vrne v bolniško ali pa psihiatrično bolnico. Zdaj, če grem naprej na samo mrežo, jaz sem bojim, kot sem že prej to rekla, kaj pomeni ta mreža za posamezne regije, predvsem za SAŠO regijo vemo, da so tudi še zdaj precej dolge čakalne dobe, tudi do eno leto, zdaj saj pravim, jaz sem pričakovala, dobila tudi kakšen podatek, kako bo s tem v bodoče. Naprej glede samega bolnišničnega zdravljenja na področju duševnega zdravja, jaz sem včeraj tudi sodelavkam iz ministrstva povedala oziroma sem jim tudi nekako očitala, da nimajo nekako enega takega realnega vpogleda v realnost oziroma ja, tako bom rekla, glejte, glede na izpovedi bolnikov, ki se zdravijo v teh bolnicah, ne en primer, več primerov teh bolnikov mi je reklo, rajši naredim samomor kot, da grem še enkrat v to bolnico. In vse to nam kaže, da je potrebno teh, vem, da to ni predmet te resolucije, da je predmet zakona o duševnem zdravju, da bo potrebno na teh programih marsikaj narediti. Ne, da bodo bolnice imeli pač plačano samo programe pač zato, ker bodo imele, vemo tudi, da je število bolnišničnih dni v bolnicah takih bolnikov zelo dolgo, nadpovprečno v Evropi in mislim, da tu bo tudi še velika oziroma bo potrebno še zelo dosti narediti. Začudilo me je včeraj tudi, začudila me je izjava gospe Maučec, da je pač, da imamo vzgledno hospitalno zdravljenje, jaz bi glede na informacije, ki jih imam pač to ostro zanikala. Torej še enkrat, bolnice, programe bolnic bo potrebno definitivno prevetriti pa tudi s programi in pa tudi pogledati kadre, ki to, te programe znotraj bolnic izvajajo.

28. TRAK:(MB) – 14.15

(nadaljevanje) Glede rehabilitacije oseb z duševnimi motnjami bi še enkrat poudarila, da ni samo podjetje, uprava, tudi, če se na primer, če so se znotraj ekonomskega socialnega sveta pri usklajevanju te resolucije nekako te strinjali, pa tudi, če se mogoče uprava podjetja strinja, da bo nekako ustvarila neka prilagojena delovna mesta, to ni to, to ni to. Potrebno bo pač nekako izobraževanje tudi širše, v širšem delovnem okolju tistega bolnika oziroma v celem delovnem okolju znotraj nekega podjetja kamor se potem pač te bolniki vračajo.
Glede normativne ureditve, zdaj res je v tej resoluciji je neko poglavje, da je potrebno, da je specifični cilj tudi normativna ureditev psihološke in pa psihoterapevtske dejavnosti, ampak glede nato kar smo poslušali danes iz ene strani Zbornice kliničnih psihologov in pa s strani gospoda Možine, pa, če bi danes povprašala gospo Maučec kako je pa mnenje, stališče oziroma na kakšni osnovi se bodo pripravljale te normativne podlage, verjamem, da odgovora ne bomo dobili. Tako, da o tem bo treba še na ministrstvu krepko razmisliti in pa dati nek signal oziroma nekaj o tem tudi povedati. V šestem poglavju glede vodenja in pa koordinacije navajate, je zapisano, da bo potrebno spremljanje stanja na področju duševnega zdravja, jaz se s tem močno strinjam, ampak glede na to, da je to tak velik problem v Sloveniji, je prav, da smo ga enkrat le spregledali in pa priznali, me je malo zmotilo tule, ker piše, da bo pač ta vladni svet za duševno zdravje poročal Državnemu zboru dvakrat na leto. Jaz bi rekla to, da bi bila potreba glede na stanje kot je, da se vsako leto poroča to Državnemu svetu vsaj dokler ne zaznamo nekih kazalnikov, da gre vsa zadeva na boljše. Še enkrat bi opozorila in pa vprašala glede na navedbe, da bodo vsi ti ukrepi financirani oziroma, da bodo to proračunska sredstva, državna proračunska sredstva iz različnih resorjev, da bodo tudi to viri Evropske unije, sredstva Zavoda za zdravstveno zavarovanje, ki pa vidimo zdaj glede napisa nekega je poslalo, da ni usklajeno, da bodo to proračunska sredstva lokalne skupnosti, zdaj na eni strani ministrstvo govori, da lokalne skupnosti ne bodo sodelovale s finančnimi sredstvi, no tule v zadnjem delu pa le priznavate, da bodo tudi lokalne skupnosti mogle zagotoviti določena finančna sredstva. Zdaj, tule v tem delu mi vsekakor manjkajo delodajalci, mislim, da ti delodajalci bodo velik problem, ker vemo po drugi strani, da imajo pa, bodo imeli močen vpliv tudi na realizacijo te resolucije, pa ne samo delodajalci. Zdaj kot sem že pa v uvodu rekla, za konec, navajate, da bo ta akcijski načrt odvisen od zmožnosti, mene je tale zmožnost zelo, zelo zmotila, tale zmožnost bi jaz primerjala po drugi strani nekako z enimi takimi besedami, bomo, če bomo, če bi lahko in tako naprej. Jaz mislim, da tole zmožnost je definitivno potrebno črtati iz te resolucije, ampak, da bodo pač, da bo pač potreba ali ne vem kako nadomestiti. Zdaj, jaz se kot sem tudi že včeraj povedala in tudi kot sem v uvodu rekla, mi bomo to resolucijo, ker se pač zavedamo tega problema, tudi podprli.
Hvala.

29. TRAK (VI) 14.20

PODPREDSEDNIK MARIJAN POJBIČ: Hvala Nada.
Tukaj eno pooblastilo, poslanca Janija Möderndorferja nadomešča mag. Bojan Krajnc.
Naslednja se je k razpravi prijavila Bojana Muršič. Izvolite.

MAG. BOJANA MURŠIČ (PS SD): Hvala lepa, predsedujoči, za besedo.
Spoštovani vabljeni, spoštovana državna sekretarka. Pomembnost tega dokumenta danes prikazuje današnje omizje. Predstavljenih je bilo kar 17 stališč. In enostavno, moram reči, da sem zadovoljna, da je bilo za tem omizjem izraženo tako široko zadovoljstvo glede tega dokumenta. Kajti, resolucija je en strateški dokument, ki bo dal kar nekaj napotil naprej. In tukaj je pomembna široka podpora.
Delovna skupina, ki je bila imenovana s strani ministrstva je opravila pomembno delo, kar to tudi dokazuje. Ključno pa je, da se poveča dostopnost do pomoči potrebnim. Kajti, ti ljudje, ki se znajdejo v tako težki situaciji, pa naj si bodo to otroci in mladostniki, pa naj si bodo to starejši, so te pomoči potrebni nujno, takoj in hitro. Zato je toliko bolj pomembno, da sledimo tej resoluciji in da bodo tej resoluciji sledila tudi finančna sredstva, ki jih bomo zagotavljali v naslednjih proračunih, tako na lokalni ravni kot tudi v državnem proračunu. Kajti, zavedati se moramo, da je zdravje največja vrednota vsakega posameznika, ta je pa seveda odvisna od dobrega počutja, ki pa ne zajema zgolj telesno počutje, ampak je ključnega duševno notranje zdravje.
V preteklosti smo malo govorili o duševnem zdravju. Potiskali te ljudi, ki so se znašli v tako težki situaciji na rob, prihajalo je do, bom rekla, zelo slabih stanj, tudi do samomorov in dejansko se mi zdi, da je družba končno prepoznala, da je treba tem osebam in tem ljudem, ki se znajdejo v stiski pomagati. Ampak treba je poudariti tudi to, da ko se posameznik znajde v tej stiski ne trpi zgolj on, ampak trpi tako njegov posameznik, družba, družina in tudi celotna država, bom tako rekla. Zakaj država? Država predvsem zaradi tega, kajti takšna oseba, ki se znajde v tej situaciji, ima zmanjšano delovno aktivnost, nastanejo bolniški staleži. Bolniške odsotnosti teh ljudi niso 5 dnevne, 7 dnevne, ampak trajajo 3 mesece, leto dni, tudi več. Kajti, preden pridejo v obravnavo to traja dlje časa. Že pri otrocih zasledujemo, da otroci in mladostniki čakajo 10 mesecev na prvi stik s psihosocialno pomočjo. Menim, da bo treba na tej fazi narediti več korakov. Takšni otroci morajo biti obravnavani takoj, kljub temu, da tudi pomagajo nevladne organizacije, katerim gre na tem mestu izredna zahvala, da takšnim družinam pomagajo v tej stiski, kajti otroka je treba čim prej postaviti na zdrave temelje, mu pomagati in ga peljati naprej. Kajti, če v mladosti ne odpravimo težav, ki se pojavljajo s strani psihosomatike se to samo stopnjuje in v starosti se to zgolj poglablja. Žal pride do teh samomorov in imam kar nekaj mojih sošolcev, ki so bili na robu obupa. Niso našli izhoda in danes jih več ni med nami. V kolikor bi takrat mogoče lahko mu nekdo pomagal, tudi s kakšno besedo, seveda, vsak posameznik ni primerna oseba, ampak velikokrat marsikateremu pomeni zelo veliko, da mu prisluhneš, da ga napotiš na prava vrata

30. TRAK: (KO) - 14.25

(nadaljevanje) in potem se iščejo rešitve kako temu pomagati. Tako, da tu jaz mislim, da resolucija sledi temu, da se vzpostavljajo ti timi, ki bodo pomagali tem osebam. Res pa je, da smo še vedno pri tem, da imamo pomanjkanje kadra. Še enkrat, izpostavljam, res, ti ljudje ne morejo čakati tako dolgo, kot čakajo. Zdaj, nekateri posamezniki, ko se znajdejo v tem, si lahko to plačajo, gredo v samoplačniške ambulante in jim na takšen način pomagajo, vendar verjemite mi, marsikdo si tega ne more privoščiti. In zato se mi zdi zelo primerno oziroma tudi razmislek o tem, da bi dejansko pacienti, ko se znajdejo v tej težavi, pa ob tem želim poudariti, da marsikdo sploh ne ve da se sooča s to težavo, kajti okolica opaža, da ima psihosomatske težave, da lahko tega pelje v ambulanto po pomoč, brez kakršnekoli napotnice. To mislim, da je en dober signal, da bi lahko zmanjšali, to bom rekel, zelo bolečo zadevo s strani posameznikov, bolnikov, kajti res človek potrebuje pomoč takoj. Tudi sami se po vsej verjetnosti kdaj znajdemo v takšni situaciji, kjer ni, ne vidiš izhoda in z majhnim pogovorom, strokovno usposobljene osebe se najde luč na koncu tunela. In verjemite mi, da je to prava pot. S tem bi tudi mogoče zmanjšali te odsotnosti z dela, prav tako tudi tega upokojevanja po prvi kategoriji bi bilo mogoče manj. Moramo vedeti, da tretjina ljudi se upokoji prezgodno, invalidsko, v prvi kategoriji, tako da tu resnično bo morala država in mi vsi skupaj delati stvari na tem.
Ključnega pomena je tudi promocija duševnega zdravja, tako v osnovnem izobraževanju, tako tudi v lokalnih skupnostih, tako na državni ravni. Ključno pa lahko odigrajo tukaj tudi mediji. Zato na tem mestu tudi apeliram, da je čim več pogovora o tem, zelo dobre pogovorne oddaje o duševnem zdravju imamo na nacionalni televiziji, verjamem, da tudi bodo druge televizije pristopile k temu, in lahko gremo v pravo smer. Ne želim kaj dosti več govoriti o samem dokumentu, kajti menim, da je dober, vendar bi pa želela eno pojasnilo s strani ministrstva. Včeraj smo dobili na mizo s strani Društva logopedov Slovenije prošnjo za reševanje vsebine vloženih amandmajev. Želela bi pojasnilo, prav tako pa potem tudi mogoče dopolnilno obrazložitev s strani logopedov, ali je ta rešitev z umikom tega amandmaja, ki je bil 5. 3 . vložen s strani koalicijskih poslanskih skupin, ali je to zdaj ustrezno s strani njih ali ne. Tako, da tukaj bi želela zgolj pojasnilo, da vidimo kaj to pomeni, ali smo na pravi poti, kajti resnično si želim pri tako pomembnem strateškem dokumentu čim širšo podporo.
Toliko za enkrat.
Hvala lepa.

PODPREDSEDNIK MARIJAN POJBIČ: Hvala za razpravo.
Dajem besedo predstavnikom ministrstva. Prosim, izvolite, da odgovorite na ta vprašanja, ki so bila postavljena.
Ja, kar izvolite.

JOŽICA MAUČEC ZAKOTNIK: Hvala lepa.
Ja, podam odgovor, logopedi, pravzaprav smo opredeljevali, ko smo vzpostavljali na eni strani okrepitev timov, v okviru, se pravi zgodnjih obravnav in dopolnitev timov v okviru teh razvojnih ambulant, s timi specialistov logopedov. In ko smo rekli, da ti centri obravnavajo predvsem razvojne težave se pravi, oziroma razvojne motnje, da pa zraven centri za duševno zdravje pač obravnavajo spremljajoče duševne motenj, tudi pri teh osebah. In smo

 

 

 
< Nazaj   Naprej >
skupine
Švicarski prispevek
Podprto z donacijo Švice v okviru Švicarskega prispevka razširjeni Evropski uniji.
SOS Telefoni

ŽIV ŽIV

Podarite 0,5% dohodnine

Podarite
Dobrodelnost vas nič ne stane. Izpolnite obrazec

Pomembne povezave




DAM na Facebooku

Sledi nam na FACEBOOKU
© 2005 - 2020 Nebojse.SI - e-glasilol Društva DAM
Društvo za pomoč osebam z depresijo in anksioznimi motnjami