 Nemirna noč se nenadoma izteče, jutro pomoli svoj svež obraz skozi špranje rolet, ti pa kakor da tega ne opaziš. Odpreš oko, nato še drugo in ugotoviš, da sta obe dosti preutrujeni za ta bleščeč svet. Naj bo, si rečeš, kaj nujnega tako nimam in se obrneš v drugo stran. Kavč malo zaškripa, na rjuhi se nekje pod teboj naredijo moteče gube in nujno si moraš pregnesti blazino pod glavo, saj je postala trda in neudobna. Spet te obišče spanec, potoneš vanj kot kamen, toda le za kratek čas. Sam ne veš, zakaj za hudiča si se zbudil tako hitro, saj se kazalci na uri niso utegnili bistveno premakniti. Toda minila je kaka urica ali več in sredina dneva se približuje. Za hip, morda dlje, pomisliš na zunanji hrup, ki ga ustvarja mesto, na vse te ljudi, ki kdo ve zakaj, nekaj počnejo in morda te za nekaj časa napade grd moralni maček, te popraska za kosmatimi ušesi, ki ne slišijo zvonjenja in nočejo vstati takrat kot ostali. Toda tudi tokrat je poskus odpiranja oči brezuspešen. Veke so težke, komaj jih dvigneš, hip zatem se spustijo, spet poiščeš neko bolj ali manj udobno lego in poskušaš zaspati. Je pa že razvidno, da je takih mest vse manj, od predolgega poležavanja te že vse boli in s težavo še enkrat zaspiš.
Moralni maček je sedaj že toliko predrzen, da se preoblečen v kakšno Freudovsko ikono, sprehodi skozi sanje, da se naposled prepoten in utrujen zbudiš. Ni več odlaganja, si rečeš, ko bo številka na uri preskočila, da se bo pojavila ničla, boš skočil iz postelje kot metek.
 S strahom opazuješ številčnico, bojiš se te bližajoče ničle, toda saj si jo sam določil. In lahko jo tudi prekršiš. Toda tega ne boš storil, kanček vraževernosti ti to preprečuje. Z težavo izpolniš obljubo in vstaneš. Ko je postelja pospravljena, stanovanje za silo urejeno, se ti spet vse zazdi tako nesmiselno. Občutek imaš, kako si še pred kratkim v rokah, držal načrte kako preživeti ta dan, sedaj pa jih ni, in sploh ne veš zakaj si vstal in kaj se dogaja. Vse je tako brezupno brezsmiselno. Ko razmišljaš, kaj si počel pred dnevi, ko si še bil poln načrtov, se ti vse stvari, ki si jih počel, zde prazne in brez smisla. Ustrašiš se teh misli, poskušaš se prisiliti, da bi kaj počel. Pa ne gre. Glava je prazna, si kot dojenček, novorojenček, pravkar rojen, ki z začudenjem gleda v svet, katerega možnosti ne pozna in jih ne more razbrati ne izkoristiti. Vendar zanimivo, sploh ne obtožuješ sebe, zdi se ti, da je s teboj vse okey, le svet se je neopazno in počasi tako spremenil, da postaja bolj ali manj brezsmiseln, nezanimiv. Zato s toliko večjim začudenjem strmiš v ljudi, ki kaj počnejo, predejo od zadovoljstva in očitno v nekih rečeh nekaj najdejo. Z zadnjimi močmi se naposled zvališ na kavč, vklopiš televizijo in se sprehajaš po kanalih. Na nesrečo ne najdeš nič zanimivega. še huje: Tudi oddaja, ki si jo do nedavna redno gledal, naenkrat ni več privlačna in zanimiva. Ne more te pritegniti. Dolgočasen in siv svet začne pritiskati nate z vso težo. Do zadnjega se braniš, da bi bilo kaj narobe s teboj.
Popoldne je, ure tečejo kot za stavo, toda na skrivaj komaj čakaš večera. Ko se ta spet prikrade pred okna, greš v posteljo ure prej kot včasih, da bi se pogreznil v globok spanec in se morda že jutri zbudil v starem zanimivem svetu. Pa še nekaj je. Vsaj takrat, ko si pod odejo, si na nek način enak ostalim ljudem in nimaš občutka krivde; kajti večer je, in vsi spijo, vsi počno isto kot ti, nihče te ne bo sumljivo gledal. Kot se to dogaja čez dan. Ko hodiš brezciljno po mestu, v strahu, da bi srečal koga poznanega, ki bi te zasul z vprašanji, ti si pa popolnoma brez odgovorov in tako rad sam, pa vendar med ljudmi. Naj le bodo okrog tebe, samo naj ne silijo vate. Že to, da imaš občutek, kako vsi vidijo in čutijo kaj je s teboj, je dovolj strašno. Zdravnik, ki ga obiščeš takrat, ko je praznina okrog tebe že prehuda, izgovori suhoparno besedo- depresija. Z vrečko tablet se napotiš proti domu, mečkat kavč in pestovat podaljšane dneve, medtem ko se ti po polenjenem črevesju sprehajajo čudne kemikalije, ki naj bi obarvale ta svet. Vsako jutro, z isto radovednostjo pokukaš izpod odeje, če je svet zunaj že kaj drugačen in morda tako vabljiv, da bi vstal iz prve. Pa ni. Dan za dnem je isto, kmalu dobiš občutek, kot da je tvoje edino poslanstvo v tej sivini, da kot kakšen sesalec pobiraš vase te barvne tabletke in ždiš nekje v kotu.
Stvar postaja že kar kritična, saj te to iskanja smisla v nesmislu počasi utruja, tako, da se vate naseli pesimizem kot kukavica v staro duplo.
Si kot stroj, ki deluje zato- da deluje. Toda stroj, ki se tega lastnega brezsmisla zaveda in v njem trpi.
Pa pride dan, ki bi bil pust kot vsi drugi, če ne bi po dokaj dobrem spanju že v postelji začutil neko drugačnost. Nekaj je v zraku, naenkrat po dolgem času čutiš, da nekaj hočeš. Moraš kupiti časopis, danes je vendar ponedeljek in noter bo tisti tvoj članek. Naenkrat si poln načrtov, točno veš kaj hočeš in česa nočeš, in iz trenutka v trenutek si več želiš. Ko se ozreš nazaj, ti sploh ni jasno, zakaj si bil tako, brezvoljen, čemeren. Ne moreš se razumeti! Svet je vendarle tako lep in privlačen. Toliko stvari je pred teboj, ki bi jih želel spoznati, doživeti. In imeti. Morda se niti ne zaveš, da si nekaj najvrednejšega pravkar dobil. Sebe, svoj jaz, voljo ali drugače - zdravje.
še na dolga leta! ! ! !
Izvirna novica: Ozarnik - Društvo Ozara --> |
