 Ni dolgo tega, ko otroci in mladi niso poznali besed, kot sta anksioznost in tesnoba, danes pa je število tistih, ki doživljajo panične napade, se bojijo socialne stike, se samopoškodujejo in nočejo v šolo, vse več. V kakšnem svetu živimo, se sprašuje angleški sociolog Frank Furedi, če že osemletnik govori, da je v stresu in da ne zmore več?
Žan je star trinajst let in noče več hoditi v šolo. Vsako jutro se spopada s tesnobo. Slabo mu je, ima glavobole in išče izgovore, da bi lahko ostal doma. Ob nedeljah popoldne je še posebno hudo. Do vseh je prijazen in rad bi naredil dober vtis, noče se zameriti sošolcem, še manj učiteljicam, vsaka slabša ocena mu vzame voljo do učenja. Rad se druži z dekleti, med katerimi se počuti varneje, a ga fantje prav zaradi tega ves čas zafrkavajo.
Oče in mama se s sinovimi težavami spopadata vsak na svoj način; oče nanj pritiska in je do njega strog, mama ga tolaži in mu piše opravičila. Žanove težave so postajale vse hujše, zapiral se je v sobo, izgubil prijatelje. Prav tako se je stopnjevala razlika v pristopih staršev: zahteve in poniževanja očeta so v njem le še povečevale stisko, mamina tolažba in potuha pa sta mu omogočala, da je ostajal doma in se ni več spoprijemal s svetom. Sčasoma je sprejel sporočila obeh: od enega, da se ni sposoben spoprijeti s težavo, od drugega, da je z njim nekaj narobe.
PREBERI CELOTEN ČLANEK NA DELO.SI |
