 Zvok jutranjega alarma te že navsezgodaj zbudi. Ne zamudi! Bodi zdrava, jej zdravo, ne preveč, ne premalo! Gledaš televizijo in vidiš dekle, ki pleše balet, živi svoje sanje.
Tudi ti živi sanje, a ne pozabi na vse omejitve! Ni dovolj dobro, več se uči! Sprašujejo te, kdo si, sprašujejo te, kaj si. Včasih te povprašajo, kaj boš počela v življenju, včasih dodajo še vprašanje o tvoji preteklosti. Oni vrtajo vate in te zasipavajo z neskončnimi vprašanji.Bodi dovolj pametna, ampak ne preveč! Uči se, ampak ne pozabi na hobije! Bodi srečna, bodi uspešna, bodi samosvoja, ampak ne preveč! Bodi to in bodi dovolj ono. Ne pozabi pri svojih 17 imeti temeljit načrt življenja, vse vizije začrtane in bog pomagaj, če ti spodleti! Joj, samo tega ne.
Temu jaz pravim en velik kaos. Mladi smo kot posamezniki tako imenovani nosilci prihodnosti, priča 101 pritisku z vseh strani. Šola, družina, okolje, pričakovanja. Nemalokrat pritiski postanejo preveč. Veliko mladih se počuti šibko ravno zaradi občutka, da moramo reševati svet, hkrati pa smo znani po lenobi, obupu. Pritiski družbe padajo na ramena mladih in za nekatere je lahko to vzrok, da prilezejo do stopnje pasivnosti, občutka nemoči. Kaos pa še zmeraj ostaja in včasih postane prevelik. Preraste. Počasi, tiho, ampak močno, kakor piha burja, preraste v nekaj večjega kot le mala skrb. Spremeni se v orkan zmede, strahu, žalosti. Svet ne mara takšnih orkanov. Po navadi ga poskušajo zatreti s tem, da nanj nanesejo malo pridige o tem, da bodi srečen s tem, kar imaš, in to je to, ozdravitev in pol.
Žalostno je, da se ljudje premalokrat pogovarjamo o duševnem zdravju, o čustvih. O tem, kako pomembno je čutiti in kako pomembno je, da skrbimo za naše duševno zdravje. Čutiti in se ne bati čustev in se ne bati sebe, najbolj globoke verzije sebe. Razumeti moramo, da smo ljudje krotka bitja, zakomplicirani, hkrati pa tako enostavni. Ne smemo se bati notranjih klicev na pomoč, z razlogom so tam. Orkan nastane iz močne nevihte, ki se stopnjuje v še močnejšo. In močnejšo. Pozabimo pa, da je vsak orkan mogoče ustaviti, tudi tisti miselni, strahotni, polnočni. Pozabi na bežne besede, ki ti krajšajo spanec. Sledi svojemu jazu. Govori, sprejemaj, verjemi. Predvsem pa si ob vsem tem ne pozabi vzeti sekunde za to, da pogledaš v nebo in se zaveš, da si in da boš zmogel. Da si tu in tvoriš skupek celote, ki ji ljudje rečemo galaksija. Brez tebe ne bi bila ista. Avtorica : Eva Cvelbar, Gimnazija Brežice Prispevek je last avtorja in medija dnevnik.si |
