 Čeprav je družba strpnejša do mladostniških težav in se najstniki lažje odločijo poiskati pomoč, je pot do odprave takšnega stanja vse prej kot preprosta.
Danes se veliko govori o stiskah in duševnih boleznih že pri mladostnikih. Je zdaj res več stisk in pritiska na mlade ali jih je bilo v preteklosti ravno toliko, pa se o tem ni govorilo? Kako naj si pomagamo, ko se znajdemo v težavah, in kam iti po pomoč, če je stiska res huda? Na Gimnaziji Brežice se lahko dijaki v stiski obrnejo na šolsko psihologinjo in specialistko kliničnopsihološkega svetovanja dr. Gordano Rostohar, ki jim svetuje, veliko o teh težavah pa ve tudi profesorica psihologije Polona Masnec.
Ali menite, da se danes več mladih znajde v stiski in zakaj?
Rostoharjeva: Menim, da stiske niso drugačne, ampak je pomoč dostopnejša kot v mojih gimnazijskih letih, ko takšnih možnosti nismo imeli. Pa tudi ozaveščeni nismo bili toliko o pomembnosti stisk. Če je učitelj opazil, da si žalosten, se ti je poskušal približati in se pogovoriti, ni pa bilo priporočil za psihologa, terapevta idr., ker jih sploh ni bilo.
Masnečeva: Da, čeprav ne vem, ali se jih več znajde ali se to le bolj pokaže. Tudi sama sem se večkrat vprašala, zakaj; morda se bo slišalo grdo, ampak menim, da preveč poudarjamo individualnost vsakega posameznika, tako otrok meni, da je sam v svojih stiskah, saj je tako edinstven, da ga nihče ne more razumeti, ta svet pa je krut, ker se njegovi edinstvenosti noče prilagoditi. Menim, da so mladi veliko krhkejši kot včasih.
To pomeni, da se je več težav potlačilo?
Rostoharjeva: Zagotovo. Težava pa je, da če imaš problem v družini, ga ne moreš reševati v takšnem krogu. Sicer pa so družine različne, nekatere se veliko pogovarjajo o svojih težavah in spodbujajo otroke, da o svojih čustvih govorijo, v drugih pa so zelo močna sporočila: o tem se ne govori, ti moraš biti močen, to ni pomembno; a mladostnik to vseeno doživlja.
Kaj pa, če je tako ravno zato, ker se danes bolj govori o stiskah mladih? Masnečeva: Da, ravno primer samopoškodovanja je takšen: bolj se o tem govori, več idej dobiš, kaj vse bi lahko tudi sam poskusil. Tudi nekoč so bili mladi v stiski, pa se je le redko kdo domislil rezanja.
Torej menite, da je ozaveščenost dobra ali slaba plat?
Masnečeva: Ozaveščenost je dobra, le v laični populaciji je mogoče preveč enostranska. Laik tako dobi le idejo in ne cele slike v smislu družinske slike ljudi, ki imajo neko motnjo.
Ali dijaki prihajajo k vam in govorijo o svojih težavah?
Rostoharjeva: Velikokrat se dijaki raje odločijo iti k nekomu, ki jih ne pozna oz. ne pozna njihove izkušnje, posebej ko gre za slabe izkušnje s šolo ali pa se ne čutijo dobro sprejeti v razredu. Včasih gre za zelo poglobljene stiske, ki jim lahko pravimo že osebnostna motnja – takrat si raje poiščejo pomoč kakšnega strokovnjaka. Dijaki prihajajo v šolsko svetovalno službo in včasih tudi ne želijo, da bi to kdo izvedel. Lahko pridejo sami, pa starši to vedo, včasih ti celo pokličejo, jaz povabim dijaka ali mu obisk priporoči profesor, sošolci povedo, da imajo v razredu nekatere težave, in skupaj iščemo rešitev … Ni samo en način, v takšni službi je treba biti zelo fleksibilen in imeti široko znanje, da veš, kdaj lahko pomagaš, kdaj moraš dijaka usmeriti, kdaj je stvar nujna ali pa ni tako komplicirana.
Masnečeva: Pridejo, a manj kot k svetovalni delavki. Moja primarna funkcija je učiteljica psihologije, dvojna vloga je vedno nehvaležna – hkrati nekoga poučuješ in ti zaupa kaj zelo osebnega. Dijaki prihajajo k meni, ko svetovalne delavke ni ali pa se jim zdi, da me bolje poznajo kot njo. O kakšnih stiskah največ govorite?
Rostoharjeva: Šola in družina sta najpogosteje obravnavani, tudi odnosi s prijatelji, vprašanja o prihodnosti (karierna orientacija), k sreči je manj takšnih, kot so zlorabe, ali pa o tem le tako malo izvemo.
Masnečeva: Zadnje čase so to anksioznost, občutek tesnobe, dušenja, panični napadi, občutek, da česa na bodo zmogli, da bodo razočarali starše. Govorimo tudi o težavah z identiteto. Sprašujejo se: kdo sem, kaj hočem, ali je to, da ne vem, kaj hočem narediti sam s seboj, normalno. Težave po navadi rešite?
Rostoharjeva: Skupaj jih uspešno rešimo. Pomembno je, da človeku pomagaš, tako da ga usmerjaš, mu svetuješ, vodiš in ne rešuješ težav namesto njega. Pri svetovanju moramo vedno izhajati iz svetovanca. On sam si postavi cilje, moram jih upoštevati, mu pa svetujem in predlagam tudi razmislek o možnostih, ki jih vidim jaz.
Masnečeva: Vedno stvari razrešimo vsaj toliko, da dijak vidi kakšno rešitev. Od njega pa je odvisno, kako bo to upošteval, saj je tu potrebna samodisciplina. Sploh pri težavah z učenjem, anksioznih in paničnih napadih …
Kaj svetujete mladim, ki so v stiski?
Rostoharjeva: Imamo denimo dijaka, ki mu odlične ocene ne pomenijo dosti, vsaj ne toliko kot njegovim staršem, sam veliko raje igra v gledališki skupini, vendar ga vseeno poskušam motivirati in doseči kompromis, da je šolski uspeh vseeno pomemben in bo moral tudi na sprejemnih izpitih pokazati znanje. Ko bo igral kakšno gledališko igro, se bo spomnil na obravnavano delo pri književnosti in ga bo morda zato bolje razumel. Pri nikomer ni določenega vzorca dela, zame je čisto vsakdo nov izziv. Pomembno je vedeti, da osebnostno zorimo, ko nam je hudo, ko nekaj razrešujemo, ne pa ko doživljamo ugodje. Ni glavna težava, da imajo mladi probleme, ampak to, da jih mogoče niso pripravljeni aktivno reševati. Ali je pogovor s starši ključ do reševanja problemov??
Masnečeva: Da, če so dobri poslušalci. Starši nas poslušajo skozi prizmo svojih pričakovanj, sliko o nas, težko pogledajo zunaj tega. Tudi sami se morajo dobro počutiti. Če imajo težave v službi, svojem življenju, bodo težko poslušali tudi svojega otroka. Vsekakor pa so odnosi v družini podlaga za poznejše težave ali dobro funkcioniranje posameznika.
| Depresija se priplazi počasi
O duševnem zdravju je za Dnevnik govorila tudi dr. Helena Jeriček Klanšček, ki je profesorica slovenščine in primerjalne književnosti, magistrirala in doktorirala pa je iz socialne pedagogike. Zaposlena je na Nacionalnem inštitut za javno zdravje. V zadnjih letih se ukvarja z duševnim zdravjem, stresom, depresijo, komuniciranjem in drugimi problemi današnjega časa.
Kako prepoznati simptome depresije pri sebi in kako prepoznati nekoga, ki je v stiski?
Depresija se ponavadi pojavlja počasi. Posameznik opazi, da se je nekaj v njegovem življenju spremenilo, šele takrat, ko se simptomi in težave poglobijo. Pri sebi lahko opazimo simptome depresije, če pogosto razmišljamo, da smo nevredni, slabi ter da nam ni pomoči. Človek, ki se spoprijema z depresijo, pogosto doživlja žalost, tesnobo, napetost, razočaranje in občutke krivde, telesni simptomi se kažejo kot bolečine v telesu, utrujenost ter kot pomanjkanje energije in teka. Simptomi, ki se kažejo na ravni vedenja, so umikanje v samoto, poležavanje, jok, opuščanje dejavnosti, slaba skrb zase, slab spomin in slaba pozornost. Mladostnik kaže depresivne znake, kadar ima težave v odnosih z vrstniki, v šoli in družini. Stvari, ki so mladostnika prej veselile, mu zdaj ne prinašajo nobenega zadovoljstva.
Kako pomagati duševno obolelim?
Posameznik, ki se spopada z blago depresijo, si lahko pomaga tako, da si naredi seznam dejavnosti, ki jih ima rad. Pomembno je, da se ne obremeni preveč. Za ozdravitev pri globoki depresiji je poleg spodbudnih dejavnostih nujno tudi hkratno jemanje zdravil. Mladostnike je treba spodbujati, da se ukvarjajo s spodbudnimi in prijetnimi dejavnostmi, ki jim pomagajo obvladovati stres. Poskušamo se z njim pogovoriti, mu ponudimo podporo in jih spodbujamo, da razmišljajo o pozitivnih stvareh.
Kakšen je po vašem mnenju odnos družbe do duševno obolelih, se družba zaveda stisk mladostnikov?
Odnos družbe do duševno obolelih je ves čas pretežno odklonilen. Posamezniki, ki imajo težave z duševnim zdravjem, so ponavadi deležni manjše solidarnosti, saj ljudje težko sprejemamo, da je tak človek ranljivejši in manj učinkovit. Toda družba danes v primerjavi s preteklostjo lažje sprejema duševno obolele. Zaradi mnenja in odziva družbe posamezniki, ki so v stiski, pogosto pomoči ne poiščejo pravočasno.
|
Avtorici: Gimnazija Brežice , Eva Gramc, Julija Laznik
Izvirna novica:dnevnik.si, 12. april 2017 Prispevek je last avtorja in medija dnevnik.si |
