Odkrijmo počasnost Natisni E-pošta
Vpisal: DAMa   
01. 07. 2005
ImageMorda je bil izgovor med delovnim tednom kdaj upravičen, a otroci so hvaležni tudi za desetminutno pozornost. Ob sobotah, nedeljah in praznikih pa so takšna izmikanja grda laž, ki je otroci ne spregledajo. Marsikdo ima igranje za čisto izgubo časa, na ta način pa zamuja priložnosti, ko bi se lahko z otrokom zbližal in pokukal v njegov otroški svet. Tudi za otroke ni igranje zgolj preganjanje dolgega časa, pač pa čas za učenje. Igranje je tako važno kot hranjenje, pitje in spanje. Kadar otrok riše, zida, pleza ali skače, vadi in krepi samozavest, koncentracijo, vztrajnost, iznajdljivost in samoiniciativnost. Vse to pa bo kasneje v šoli in poklicu koristno rabil.

Igrače, kolesa in rolke in še mnogo drugih predmetov lahko kupimo svojemu otroku, a starši lahko otrokom podarimo tudi svoj čas, kar pa ni vedno samoumevno. To je veliko bolj pomembno in otroci si tudi bolj želijo, da si starši vzamejo čas zanje, vsaj ob vikendih in praznikih, ko je družina skupaj. Takrat je priložnost za kakšno družabno igro, ne pa da otroka prepustimo računalniškim igricam in posedanju. Vsak izmed staršev bi torej moral bolj prisluhniti, kaj otrok hoče od njega, ne darila, ampak kaj hoče od njega kot osebe. In sploh ne bi bilo nič narobe, če bi še kdo izmed staršev podpisal pogodbo, kakršno sva podpisala midva s sinom. V pogodbi je zapisano, da je sobota rezervirana za skupno igranje.

Nonstop družba

Zdaj se lahko vprašamo, kaj je čas in zakaj ga imamo vedno manj. Nimam časa postaja svetovna uspešnica in na primer v Nemčiji že 55 odstotkov prebivalcev tarna, da ima premalo časa. Resnica je: vsak izmed nas ima časa na pretek, izgubili smo samo občutek za čas. Med rojstvom in smrtjo ima vsak človek čas, prej in potem ne.

ImageČas je morda tudi edina dobrina, ki je res pravično razdeljena med ljudi, saj ima dan 24 ur za vse enako, nihče nima niti minute več ali manj. Tudi Einstein, Mozart ali Picasso so imeli na razpolago 24 ur na dan in nič več. Seveda si »veliki« verjetno niso sami pospravljali, kuhali in prali, a ravno v sodobnem času stroji tudi navadnim smrtnikom tovrstna nadležna vsakdanja opravila znatno olajšajo, predvsem pa skrajšajo.

Naši stari starši so morali garati po 16 ur na dan, mi delamo ravno polovico tega časa. Delavnike bi radi celo še skrajšali, kar ob naraščajoči nezaposlenosti niti ne bilo tako narobe. In v primerjavi z našimi starši imamo približno 30 odstotkov več prostega časa. Imeti bi torej morali časa na preostajanje, v resnici ga večini primanjkuje, kajti tudi konzumiranje ali poraba porabi čas. Tako blaginjo plačujemo s časovno stisko in pozabljamo, da ni reven, kdor ima malo, ampak tisti, ki ne more dovolj dobiti (Jean Guehenno, francoski pisatelj).

Podobno kot povečujemo storilnost v delovnem času, poskušamo tudi v prostem času povečati produktivnost in v čim krajšem času doživeti čimveč. Množica različnih ponudb od zabavišč do potovanj nam samo otežkoča izbiro, zato »obsojenci prostega časa« tudi v dopustniških dneh hlastajo in bezlajo z ene na drugo turistično točko, skačejo s kontinenta na kontinent v stilu mota »ogled sveta v petih dneh«. Pri tem ne vedo, da je turistično seznanjanje z neko deželo samo zelo površno poznavanje pokrajine in njenih ljudi.

Nobena katastrofa torej ne bo, če ne bomo videli vsega sveta in vseh njegovih znamenitosti. Svet je enostavno prevelik in naše življenje prekratko, zato je tako kot povsod drugod tudi za preživljanje prostega časa najvažnejša kvaliteta doživetega in ne kvantiteta doživetij. Enako velja za filme, TV-nadaljevanke, knjige, časopise - vseh ni mogoče videti oziroma prebrati.
V časovno past rinemo celo lastne otroke, ki morajo poleg (preobsežnih) šolskih obveznosti še v glasbeno šolo, jezikovne tečaje, šolo plavanja, k baletu in na treninge.
Tudi zaslužene počitnice je treba do zadnje minute splanirati in napolniti z aktivnostmi, bog ne daj, da bi otroci lenarili in se predajali brezdelju.

Instant življenje

V lovu za minutami in sekundami si v naglici pomagamo s takimi pripomočki, kot so instant napitki, sekundna lepila, gotove jedi. Celo za dolga ljubezenska pisma nimamo več časa, zato so tu kratki oglasi. Tudi v umetnosti se pozna časovna kriza: Franz Liszt je Beethovnovo sonato igral eno uro, 120 let kasneje jo oddrdramo v 40 minutah. In Američani ne bi bili Američani, če ne bi iznašli drive-in trgovin in pogrebov, pri katerih žalujočim ostalim med pogrebno ceremonijo ni treba zapustiti avtomobila.

Hitrost 30 kilometrov na uro je še pred sto leti veljala za zdravju škodljivo, danes velja za spodnjo mejo vozne hitrosti. Pospeševanje tempa je zlasti vidno v mestih: v Berlinu hodijo ljudje dvakrat hitreje kot v sicilijanski vasi. Podobno velja za govorjenje in reagiranje.
Ko si zaželimo družbe in pogovora z ljudmi, vključimo uničevalko časa in že smo »soudeleženi« v enem izmed (pre)številnih talk-showov ali pa sodoživljamo usodo kakšnega filmskega junaka. Pogovarjati se skoraj ne znamo več in posledice so razbite družine in nezadovoljni ljudje.

V Nemčiji ima že vsak četrti predšolski otrok govorne motnje, drugje verjetno ni veliko bolje. Loči se že vsak tretji par, v velikih mestih celo vsak drugi.

V poplavi informacij in vtisov je input za vsakega človeka tako velik, da imamo občutek prehitrega minevanja časa. Ker pa se informacije našega gospodinjstva čustev le bežno dotaknejo, ure minevajo, ne da bi zapustile vidne sledi v našem spominu. Po tem principu delujejo informacijske tehnologije kot uničevalke časa, ker uvajajo vsepričujočnost in brezčasnost. Zaradi preštevilnih informacij nam bežijo minute kot sekunde, če pa dobi človek v določenem časovnem obdobju malo vtisov, se mu zdi, da čas teče počasi.

Človek je del narave, četudi poskuša to potlačiti. Ne živimo samo prehitro, osnovni problem je, da ne živimo več v sozvočju z naravo in njenimi ritmi. V dedni zasnovi je zapisano, koliko ur spanja rabimo, celo tedenski ritem nam je vprogramiran. Biološka ura sicer ne teče sama od sebe. Usmerja jo predvsem svetloba, ki preko živčevja vpliva na epifizo in njeno proizvodnjo hormona melatonina, ki usmerja številne telesne procese. Tedenskemu ritmu ni podrejena le subjektivna razpoloženost, tudi telesna temperatura, srčni utrip in krvni pritisk se spreminjajo v sedemdnevnem taktu.
Če svojega časa ne razporejamo po naravnih zakonitostih, noč spreminjamo v dan in obratno, prihaja do izčrpanosti in motenj spanja. V Nemčiji tarna že vsak peti pacient zaradi nespečnosti, v ZDA celo vsak tretji. Naraščajoče število »modernih trpljenj« ima skupen vzrok: naši organizmi so se »iztirili«, ker smo zgubili pravo časovno mero.

Nekaj samovprašanj

Ker čas ni denar, kot je trdil Benjamin Franklin, ampak je bolj dragocen, se po svetu že rojeva tiha revolucija pripadnikov »prostovoljne preprostosti«. Tisti, ki so se odločili za tako spremembo življenjskega sloga, so podobni preživelim po srčnem infarktu, ki so po zdravnikovih navodilih začeli drugače živeti. Poudarjena je kakovost življenja, in sicer tako, da delamo manj, zaslužimo manj in porabimo manj, predvsem nehamo kupovati za zabavo, in zaradi manjših izdatkov več prihranimo.

Za konec pa še nekaj namigov, kje nam uhaja čas. Več kot polovica vseh sestankov, sej, kongresov in pogovorov je čisto zapravljanje časa. Znanstveniki so tudi izračunali, da v 20 odstotkih porabljenega časa opravimo 80 odstotkov dejavnosti ali drugače povedano: pri vsakem delu je najvažnejša koncentracija. Da si ne nakopljemo del, ki jih sploh nočemo opravljati, pa se pred vsako pritrditvijo vprašajmo: zakaj sploh, zakaj jaz in zakaj zdaj. Stresne situacije bomo precej zmanjšali, če bomo za vsako opravilo vkalkulirali tretjino rezervnega časa za nepredvidljive dogodke.

Da ne bi končali z zloveščim burn-out sindromom, to je s popolno telesno, duševno in čustveno izčrpanostjo, pa si rezerviramo vsak dan eno uro ali vsaj pol ure samo zase. Pojdimo na sprehod, telovadimo, poslušajmo glasbo, meditirajmo ali delajmo kaj drugega, kar nam je v veselje. Kajti ko smo tako daleč, da za nič več nimamo časa, smo resnično v stresu - in nezadovoljni.

Pravi umetniki življenja in menedžerji svojega časa pa bomo postali takrat, ko ne bomo žalovali zaradi minljivosti in omejenosti življenja, ampak se bomo veselili vsakega dne posebej.

HODE Maja

Objavljeno v Delu , Sobotna priloga, 29.12.2001
Članek je last avtorice in Dela.
 
< Nazaj   Naprej >
© 2005 - 2024 Nebojse.SI - e-glasilol Društva DAM
Društvo za pomoč osebam z depresijo in anksioznimi motnjami