Po podatkih raziskav Kliničnega inštituta za medicino dela, prometa in športa, je 19 do 20 odstotkov slovenskih delavcev poročalo, da so bili trpinčeni na delovnem mestu, kar pomeni, da so preživljali psihološko - čustveno, verbalno ali ekonomsko nasilje. Te ljudi so socialno osamili, bodisi jim onemogočili karierni razvoj. Tukaj so še agresivna dejanja ter sovražnosti, vse pa se je dogajalo dlje časa, kontinuirano in sistematično.

Družba je z leti razvila večjo občutljivost za mobing, ugotavljajo na inštitutu za medicino dela, čeprav večina žrtev še vedno molči in se ne odloča za pomoč, ki je na inšitutu na razpolago brezplačno.Težava je v prepočasnem prepoznavanju, v zavedanju, največ žrtev namreč vzroke še vedno išče pri sebi. Kot pravi Dr. Metoda Dodič-Fikfak, predstojnica Kliničnega inštituta za medicino dela, prometa in športa, je rešitev v tem, da človek mobing prepozna in se mu pravočasno upre: "Če bi človek v prvi fazi spoznal oziroma spredvidel, kam pes taco moli, verjemite, da bi poiskal pomoč. Rekel bi, nauči me tehnike, kako se temu zoperstaviti, prihajal na terapije, ki ne pomenijo samo enega obiska."

"Ne iščimo krivde," je na okrogli mizi o psihično nasilju v javni upravi in njegovem vplivu na organizem dejala predstojnica inštituta. Težava je namreč v tem, da se mnogi kaj hitro postavijo v vlogo žrtve in išče krivdo le pri sebi: "Če iščeš vzroke za svojo krivdo; češ, mogoče sem pa jaz tisti, ki ni dovolj naredil, mogoče bi si moral delo odnesti domov in ponoči delat, samo zato, da bi ugodil šefu, vse to je nedokončana zgodba. Pomembno pri tej stvari je, da ne smeš pustiti dostopa do sebe. Postavi si mejo, postavi se za svojo dostojanstvo," je dejala Dodić Fikfakova. 

Vemo, pa se še vedno dogaja

Največ žrtev vzroke še vedno išče pri sebi. (Foto: Profimedia)

Glede na dolgoletne izkušenje na inštitutu medicine dela in športa, sogovornica ugotavlja, da je v Sloveniji spoštovanje človekovega dostojanstva zdrsnilo na dno in ob tem pokaže na parlament: "Poglejte politiko ljudje božji, mi kopiramo kaj počno oni. V Sloveniji razvijamo diskurz, ki dovoljuje sovraštvo, negiranje, jezo, nevoščljvost. Tudi pred dvajsetimi leti so bili ljudje nevoščljivi, vendar tega niso govorili navzven, ni šlo v javnost, ker to ni spadalo v definicijo uglajenega človeka. Zdaj nima teh težav, ni mu težko reči, kako strahotno je nevoščljiv, " je na nedopustno toleranco do sovražnega govora, ki so mu priča pri nas, pokazala strokovnjakinja.

Kdo so "moberji" in zakaj to počno?

Glede na raziskavi, ki so ju na inštitutu opravili tako pred gospodarsko krizo kot po njej, je ugotovljeno, da pri mobingu ne gre le za šikaniranje s strani nadrejenih, torej za mobing od zgoraj navzdol, velikokrat se namreč dogaja tudi horizontalno ali celo od spodaj navzdol. In kdo so ti ljudje? Fikfakova jih poimenuje v psihopate: "Gre enostavno za skupino ljudi, ki smo jih v starem izrazoslovju imenovali psihopati, gre za ljudi, ki enostavno pri tem uživajo. Gre sicer za majhno skupino, pa vendarle. Obstaja seveda še večja skupina, ki sploh ne ve, da to počne. Če bo tak človek opozorjen, bo verjetno nehal." Sogovornica je še dodala, da natančne definicije, kdo to počne, pravzaprav ni, najbolj pomembno pri tem je, da "osnovnega dostojanstva ni več."

Kakšne so posledice?

Skupno poročilo Evropske komisije in OECD o kazalnikih zdravja za leto 2016 kažejo, da v naši državi izstopamo po absentizmu;  kar pomeni zelo visoko stopnjo bolniških odsotnosti pri zaposlenih, ki imajo dve ali več kroničnih bolezni. Ob tem jih še dvajset odsotkov poroča o šikaniranju, kar je glede na 800 tisoč zaposlenih pri nas, zastrašujoč podatek:

"Dobimo armado ljudi, ki ne dela," pravi strokovnjakinja za medicino dela in dodaja, da trpinčeni človek na koncu na dela, o čemer bi se morala še kako zamisliti tudi država: " Res je, tak človek sicer na začetku dela, celo preveč, saj skuša čim več narediti, ker misli, da ni dovolj dober. Meni namreč, da je kritika, ki jo dobiva, upravičena, kar privede tudi do izgorelosti. V vsakem primeru pa tak človek na koncu ne dela, ker se ga izolira. Govorimo torej o absentizmu, poleg duhovne stiske in bolečine, je tukaj še absentizem. Kar pomeni, da ti dobiš človeka na delovno mesto in ta ne dela, saj konstantno premleva to, kar se mu dogaja, če pa že dela, dela napake in na koncu res postane nefunkcionalen. Finačna škoda je na koncu grozljiva," opozori.

Kaj torej storiti?

Avtorica:Vanda Levstik

Izvirna novica: zurnal24.si  11. december 2016

Prispevek je last avtorja in medija zurnal24.si