Naj nas ne premami zlata kletka Natisni E-pošta
Vpisal: DAMa   
04. 07. 2005
ImageČe smo apatični, razdražljivi, duševno in telesno utrujeni, če zavračamo delo, če pretiravamo z odvisnostjo od nikotina in alkohola, je skrajni čas za ukrepanje

Večina zaposlenih se pri svojem delu srečuje z neprijetnostmi: z nerealnimi roki in pričakovanji, birokracijo, težavnimi in zahtevnimi strankami, nesmiselnimi sestanki, normami in nerganjem, brezobzirnimi in sebičnimi sodelavci, zahtevnimi plani, slabimi delovnimi razmerami, dolgo vožnjo v službo, odpuščanjem ... Zdi se, da s težavami v službi ni prizaneseno prav nikomur. Lahko se torej prepustimo dejstvu, da je delo pač samo po sebi stresno in da se pri tem ne da veliko storiti, lahko pa poiščemo in uberemo drugo pot, je prepričana Mija Božič, avtorica priročnika Stres pri delu, ki je izšel pri GV Izobraževanju in ki je predvsem namenjen prepoznavanju in odpravljanju stresa pri delu poslovnih sekretarjev. A v pomoč bo zagotovo tudi vsem drugim zaposlenim.

Stres na delovnem mestu je namreč čedalje večji problem. Pa ne pozitivni, ki povzroči evforičnost, zanesljivost, veliko motiviranost, pripravljenost priskočiti na pomoč, samozavest, ustvarjalnost, marljivost. Uničujoč in nevaren je namreč negativni stres. To so emocionalni in psihični pritiski, šoki, ki povzročajo obolenja in so posledica kratkotrajnega stresnega vpliva ali dolgotrajne izpostavljenosti stresnim okoliščinam. Dolgotrajni stresni vplivi se kažejo kot porušena presnova v telesu ter porušeno endokrino in imunsko ravnotežje. Ljudje, ki so mu izpostavljeni, občutijo bolečino v prsnem košu in imajo težave v želodcu zaradi preveč kisline. Telo, ki je dlje časa izpostavljeno stresu, ima manjšo možnost produkcije limfocitov, zato je neodporno in izpostavljeno obolenjem. Stresne situacije vplivajo tudi na proste radikale, ki se sprostijo v kri in poškodujejo celice.

ImageBožičeva izpostavlja tri skupine znakov, ki jih lahko imamo za prve znanilce, da smo preveč izpostavljeni negativnemu stresu. Na čustveni ravni se pojavi apatija, anksioznost, razdražljivost, duševna utrujenost, pretirana zaverovanost vase ali zavračanje samega sebe. Stres se kaže tudi v vedenju zaposlenega: ta se zapira vase in zavrača delo, pretirava z odvisnostjo od nikotina ali alkohola, je osebno neurejen in zamuja na delo, težave ima s spoštovanjem zakonov. Telesni znaki se kažejo v pretirani skrbi za bolezni, pogosti obolevnosti, fizični izčrpanosti, pretirani veri v samozdravljenje in z zlorabo zdravil ter z nerazpoloženjem. Če se ti znaki pojavljajo skupaj in če trajajo dlje, je nujna pomoč zdravnika ali specialista.

Seznam vzrokov za stres je zelo dolg in na mnoge od njih posameznik ne more vplivati. Sive lase nam lahko povzročijo zahtevni nadrejeni ali pa neprijetni sodelavci. S temi imamo na delovnem mestu opraviti pravzaprav skoraj vsi. Eni so cinični, ravnodušni, drugi spet vsiljivi ali pa nenehno jezni. Ravnanje s takimi sodelavci je prava umetnost in če nam jih ne uspe spremeniti, se vsaj potrudimo, da njihova negativnost ne vpliva na nas. Zavedati se je tudi treba, da smo ljudje med seboj različni in da se moramo naučiti shajati. Na naše počutje in delo vpliva tudi obilica dela, ki se hitro spremeni v zmedo, ali pa preprosto slab dan. Stres pa povzročajo tudi notranji vzroki, na primer lastne negativne in zaskrbljene misli. Hitro se lahko ujamemo tudi v »zlato kletko«, ki je prispodoba za prostovoljno življenje na robu svojih zmožnosti, velikokrat pa tudi nad njimi. »Razpeti smo med službo, kariero in nadurnim delom. Zaslužek pa je zasenčen s stresom, ki ga zahteva ohranjanje življenjskega sloga. Biti ujet v zlato kletko pomeni, da smo se zavedno ali nezavedno odločili, da menjamo življenjske vrednote, kot so prosti čas, konjički, odnosi, za drag avtomobil, razkošno stanovanje ali druge materialne dobrine,« poudarja Mija Božič. Stres povzročajo še obljube, ki jih ne moremo izpolniti, ter slaba organiziranost.

Zavedanje o vzrokih stresa je prvi korak k njegovemu učinkovitemu obvladanju. Včasih pomaga, da stvari pogledamo z večje razdalje in se vprašamo, zakaj ga v resnici doživljamo. Ali preveč pričakujemo od naših sodelavcev? Ali si sami ustvarjamo nepotreben stres? Ali smo zadovoljni z delom, ki ga opravljamo? Prav tako bi bilo narobe, če bi za negativni stres vedno krivili druge, saj si ga ponavadi povzročimo kar sami. Ljudje si namreč pogosto zastavljamo cilje, ki jih ne moremo doseči, si zanje določamo prekratke roke ali pa si jih zastavimo preveč hkrati.

L. V.

Objavljeno v Delu , torek, 21.10.2003
Članek je last Dela in avtorja.
 
< Nazaj   Naprej >
© 2005 - 2024 Nebojse.SI - e-glasilol Društva DAM
Društvo za pomoč osebam z depresijo in anksioznimi motnjami