|
 Civilna iniciativa je javna pobuda za sprejetje zakona o
psihoterapevtskem poklicu in poziv k ureditvi kaotičnih in nepravičnih
razmer na področju ponudbe psihoterapevtskih storitev v Sloveniji.
Pobudniki se zavzemamo za:
– opredelitev, kdo lahko uporablja naziv psihoterapevt (kar bi se uredilo s sprejetjem predloga zakona),
– enakopravno dostopnost do psihoterapevtskih storitev,
– vsem enako dostopne psihoterapevtske storitve po napotitvi osebnega zdravnika ali psihiatra,
– pravica do izbire psihoterapevta,
– centralni seznam vseh ustrezno usposobljenih psihoterapevtov, njihove
smeri dela, prevladujoče izkušnje (ciljne populacije) in čakalne dobe.
Zaradi
zakonske neurejenosti področja in pomanjkanja stalnega nadzornega
organa nad ponudniki storitev bo Civilna iniciativa v prihodnosti na
ustrezne inštitucije naslavljala stalna opozorila glede kršitev in
pošiljala predloge za izboljšave neurejenih razmer.
Vprašanje: Kaj bo uredil zakon o psihoterapevtskem poklicu in zakaj je nujno, da ga vlada končno sprejme?
Zakon bo reguliral poklic psihoterapevta, določil pogoje za opravljanje
psihoterapevtske dejavnosti v RS in zagotovil zaščito uporabnikov
psihoterapevtskih storitev.
Vprašanje: Zakaj je psihoterapija pri nas še vedno samoplačniška in zakaj bi morala biti vsem enako dostopna?
Znano je, da je v razvitih državah strošek na račun duševnih motenj 38
%, 22 % pripada boleznim srca in ožilja, boleznim pljuč, raku in
sladkorni bolezni, preostalih 40 % pa drugim telesnim boleznim (WHO
(2008) Analysis for Western Europe by Michael Parsonage).
Richard Layard in David M. Clarck (2013) ugotavljata, da je učinkovita
pomoč osebam z duševnimi motnjami manj dostopna v primerjavi s telesnimi
boleznimi. Dostopnost zdravil je primerna (pri tem ne smemo pozabiti
dejstva, da njihovo uporabo podpira močna farmacevtska industrija),
dostopnost psihoterapije pa nezadovoljiva.
Psihoterapija
na račun zdravstvnega zavarovanja je v Sloveniji dostopna zgolj redkim
posameznikom, saj se izvaja v okviru psihiatričnih služb (bolnišnice,
koncesionarji specialisti psihiatri in specialisti klinične
psihologije).
Psihoterapija je zgolj ena od dejavnosti, ki jo te službe izvajajo in
navadno ostane zanjo zelo malo časa in prostora. Ljudje se velikokrat
obrnejo na psihiatrične službe in želijo psihoterapevtsko obravnavo,
vendar jih psihiater oziroma klinični psiholog ne moreta vključiti v
takšno obravnavo. Osebe, ki jim gmotni položaj dopušča, si zato poiščejo
samoplačniško psihoterapijo.
V Sloveniji je nujno
izbojšati dostopnost do psihoterapevtske obravnave, saj raziskave
kažejo, da je za določene duševne motnje psihoterapija celo bolj
učinkovita kot zdravila, oziroma je najbolj učikovito oba pristopa
kombinirati.
Šolanje za psihoterapevta je postala tržna dejavnosti in psihoterapija žal tudi.
“Nedopustno
je, da na superviziji supervizor reče nadebudnemu šolajočemu se mlademu
kolegu, ki predstavlja svoj primer klienta: Kolega, ta ti bo pa povrnil
stroške tvojega študija!!!” dr. Mojca Zvezdana Dernovšek, dr. med.,
spec. psih.
V
kolikor bi bilo področje psihoterapije zakonsko urejeno, bi bila možna
ureditev strokovne zbornice ter vseh ostalih institutov, ki zagotavljajo
ustrezno delovanje posamezne stroke. To pa bi za prakso pomenilo, da bi
bila jasno razvidna ponudba strokovnih storitev, kar bi posameznikom
omogočalo, da bi hitreje našli zase primerno obliko. Seveda morajo na
drugi strani biti usposobljeni strokovnjaki psihoterapije. Ker bi bili
strokovnjaki organizirani v mrežo, bi bilo med njimi lažje sodelovanje,
za osebe, vključene v psihoterapijo pa bi to pomenilo, da bodo hitreje
napoteni k ustreznemu strokovnjaku. Nenazadnje bi zakonska ureditev
pripomogla k temu, da bi bila postala skrb za duševno zdravje v
slovenskem prostoru detabuizirana ali destigmatizirana.
»Koliko
ur država plačuje za sanacijo kroničnih težav s hrbrtom ali okvari
srca? Zdravljenju odvisnosti od prepovedanih drog ali težav, povezanim s
problematiko debelosti, diabetesa in zlorabe s strani države legalnih
substanc? Samo zato, ker duša ni organ, si ne zaluži drugorazredne
obravnave. Država, če želi družbo zdravih, odgovornih in (psihološko)
zrelejših ljudi, naj plača toliko ur, kot je za to potrebno. Seveda
morajo na drugi strani biti usposobljeni strokovnjaki, ki bodo znali
ustrezno presojati, podpirati, usmerjati in sodelovati z ljudmi glede na
njihovo stanje, okoliščine in potrebe.« Parov Anzelc
Vprašanje: Kakšno šolanje mora opraviti psihoterapevt in kdo se lahko šola za psihoterapevta?
Šolanje psihoterapevtov,
katerih pristopi oz. modalitete naj bi bili priznani v okviru dopolnila
novele Zakona o zdavstvu oz. zdravniški dejavnosti, bi se moralo v vsem
enačiti s pogoji dosedanjih zakonov ostalih evropskih držav, kjer je v
okviru izbobraževalnih inštitutov predvideno spodnje merilo minimalnih
pogojev za pridobitev dovoljenja za delo s pacienti pod supervidirano
prakso.
To sestavljajo trije temelji: teoretski, praktični in izkustveni.
–
Teoretski obsega določeno število ur iz teorije izbrane modalitete ali v
okviru specializacije ali diplomskega študija, kjer so predstavljeni
osnovni koncepti, teorije, način delovanja itd.
– Praktični del obsega t. i. praktikum, kjer se spozna, kako se dela –
klinični primeri, vinjete, transkripti, avdio/video dokumentacija, in
vivo terapije. S tem edukant spozna implementacijo teoretskih postavk v
praksi. Sem spadajo še psihosocialne prakse, izobraževanja,
izobraževalne delavnice in izkustveni moduli.
– Zadnji, najpomembnejši del, pa predstavlja lastna osebna izkušnja v
izbrani modaliteti, kar pomeni, da mora vsak edukant opraviti minimalno
določeno število ur osebne izkušnje in/ali določeno število uro
skupinske izkušnje (odvisno od tega, za kakšnega tegapevta se educira,
individualnega, skupinskega, družinskega, …) pri izbranem učnem
terapevtu, ki je usposobljen za učnega terapevta pri izbranem
izobraževalnem inštitutu.
Ta
triada sloni na minimalnih pogojih, ki pa niso nujno še zadostni
pogoji; v kolikor učni terapevt presodi, da nekdo po denimo 220 urah
psihoterapije še ni predelal nekaterih tem, se terapija nadaljuje,
kolikor je potrebno, da se osnovne teme predelajo.
Enako velja tudi za delo s klienti pod supervidirano prakso 150 ur supervizije oz. 600 ur dela s klienti.
Šele po tem, in ko ima
kandidat opravljene vse teoretične in pratkične obveznosti
izobraževanja, lahko pristopi s prošnjo za certifikat Evropske zveze za
psihoterapijo. V kolikor se privzamejo enaki pogoji, kot so našteti
zgoraj, zahteva tako izobraževanje od začetka do pridobitve certifikata
od štiri do šest let, neredko pa celo osem ali več. Že samo obvezna
osebna izkušnja, centralni del tega procesa, lahko traja vsaj nekaj let –
če pomislimo, da je ob intervalu ene ure na teden na leto povprečno 48
ur terapije, bi samo za ta del potrebovali pet let.
Ne
glede na obsežne zahteve kakovostnega šolanja za psihoterapevte, pa so
ti standardi izobraževanja za psihoterapijo zaradi neobstoječe
zakonodaje dejansko zavezujoči zgolj znotraj posameznih
psihoterapevtskih šol in strokovnih zvez, ki te šole združujejo, saj
trenutno prosti trg regulira poimenovanje psihoterapevt. Dejansko si
lahko kdorkoli, ki prijavi denimo status samostojnega podjetnika,
ustanovi društvo ali zavod, lahko nadene naziv psihoterapevt ali vsaj
oglašuje, da izvaja (psiho)terapevtsko dejavnost. V kolikor ne
eksplicira šole, v kateri se je izobraževal, ne obstaja možnost
sankcioniranja nestrokovnega delovanja, razen v kolikor krši druge
zakonsko predpisane norme (npr. kazenskopravne). To pa je lahko v
izjemno škodo človeku, ki išče pomoč. Pregled spletnih strani nam
pokaže, da pri nas obstaja sorazmerno velik delež oseb, ki ponujajo
psihoterapijo (še posebej v kombinaciji z raznimi drugimi dejavnostmi),
dejansko brez dosežene ustrezne verificirane izobrazbe.
SPLETNA
PETICIJA za kakovostno in vsem enako dostopno psihoterapijo CI za
kakovostno in brezplačno psihoterapijo lahko podprete s podpisom SPLETNE
PETICIJE. http://www.zapsihoterapijo.si/
|
