"Učinkovitost kognitivnih in vedenjskih pristopov v zdravljenju duševnih motenj je bolje raziskana in znanstveno dokazana kot učinkovitost katere koli druge psihoterapevtske metode," poudarja dr. Meta Shawe - Taylor, specialistka klinične psihologije, ki bo v okviru strokovnega srečanja ob svetovnem dnevu zdravja 6. aprila letos v Ljubljani predavala o vlogi kognitivno-vedenjske terapije v javnem zdravstvu. Dr. Meta Shawe - Taylor, ki živi v Angliji že dve desetletji, dela kot klinična psihologinja pri Surrey Oaklands Trustu, ki sodi v britansko javno zdravstvo, hkrati pa poučuje kognitivno-vedenjsko terapijo v okviru magistrskega študija na King's Collegeu v Londonu ter predava klinično psihologijo na University of Surrey.
Potem ko ste končali študij matematike na Univerzi v Ljubljani, ste se odločili še za študij psihologije na Univerzi v Londonu. Zakaj?
Matematika me je sprva privlačila zaradi svoje logičnosti in urejenosti. Moram pa tudi priznati, da sem bila v tistih letih precej lena za študij in sem zato izbrala predmet, ki ni zahteval toliko učenja. Po diplomi iz uporabne matematike sem nekaj mesecev delala kot strokovna sodelavka na Biotehniški fakulteti v Ljubljani. V tistem času sem spoznala, da me poklic matematike, še manj pa računalništva, kamor se je takrat usmerila večina matematikov, ne veseli. Takrat sem se tudi poročila in z možem, ki je Anglež, sva najprej odšla za eno leto v Kanado, nato pa sva se preselila v Veliko Britanijo. V Kanadi sem nekaj časa poučevala matematiko, imela pa sem tudi veliko časa za razmišljanje o svoji prihodnji karieri.
Vprašanja o človeku in družbi, ki so me zanimala, in potreba po poklicu, v katerem je veliko stika z ljudmi, so me usmerili v študij psihologije. Da pa ne bom krivična do matematike, moram dodati, da mi način razmišljanja, ki sem si ga pridobila med študijem matematike, veliko pomaga pri psihološkem študiju in delu.
Tako sem diplomirala iz psihologije na Royal Holloway and Bedford New Collegeu, ki je del University of London. Ta kolidž ima zelo priznan oddelek za psihologijo, predvsem za kognitivno psihologijo. Takoj po diplomi sem se na istem kolidžu vpisala na doktorski študij in potem na University of Surrey, kjer sem opravila specializacijo iz klinične psihologije.
Doktorirala sem s področja kognitivne nevropsihologije. V sklopu doktorskega študija pa sem raziskovala razvoj kognitivnih sposobnosti risanja in kognitivno nevrološke motnje pri ljudeh, ki imajo prirojene ali zaradi kasnejše možganske poškodbe pridobljene težave z risanjem.
V osemdesetih letih so v Veliki Britaniji začeli zapirati velike psihiatrične ustanove in namesto njih ustanovili več manjših zdravstvenih enot, katerih cilj je, da bi bili bolniki čim bolj vključeni v vsakdanje življenje.
Tako kot marsikje drugje po svetu so v zadnjih desetletjih tudi v Britaniji začeli zapirati velike psihiatrične institucije in poskušali bolnike z duševnimi motnjami čim bolj vključiti v splošno družbo. Namesto velikih bolnišnic so ustanovili manjše zdravstvene enote za duševno zdravje, ki so razmeroma gosto razporejene po vsej državi.
Surrey Oaklands Trust, ki deluje v okviru britanskega javnega zdravstva (National Health Service), kjer sem zaposlena, pokriva področje jugozahodno od Londona in je pravzaprav londonsko predmestje. Na našem območju živi približno štiristo tisoč ljudi, pokrivamo pa ga z devetimi enotami za splošno duševno zdravje. V vsaki taki enoti deluje skupina, ki vključuje psihiatra, kliničnega psihologa, poklicnega terapevta, dva socialna delavca, večje število medicinskih sester in nekaj nekvalificiranih pomočnikov.
V Trustu imamo celo vrsto specialističnih enot, kot na primer za motnje v prehranjevanju, za zlorabo in odvisnost od alkohola in drog, za forenzične probleme, za otroke in mladostnike ter za delovno rehabilitacijo bolnikov s kroničnimi ali dolgotrajnimi duševnimi motnjami. Poleg tega imamo tudi dva psihiatrična oddelka v dveh lokalnih splošnih bolnišnicah za akutne duševne motnje za bolnike, ki potrebujejo celotno bolniško oskrbo. Take hospitalizacije pa običajno ne trajajo več kot nekaj tednov. Za ljudi, ki se brez pomoči ne morejo vključiti v družbo, imamo domove, kjer je običajno pet bolnikov, za katere skrbi stalno zaposleno osebje.
Sama delam polovico časa v eni od splošnih enot in drugo polovico v specialistični forenzični enoti. V tem okviru delam neposredno z bolniki, opravljam supervizije drugih terapevtov in predavam klinično psihologijo na University of Surrey, od koder prihajajo na šestmesečna kroženja v naš trust stažisti v sklopu triletne podiplomske doktorske specializacije v klinični psihologiji.
Poleg tega predavate tudi na znamenitem King's Collegeu v Londonu, kjer je dolga leta deloval eden najbolj znanih angleških psihologov Hans J. Eysenck.
Res sodelujem v skupini, ki poučuje kognitivno-vedenjsko terapijo na podiplomskem študiju na King's Collegeu. Ta dvoletni študij je namenjen psihiatrom, kliničnim psihologom, višjim medicinskim sestram in socialnim delavcem, ki so že končali svoj osnovni študij in se želijo še dodatno specializirati za kognitivno-vedenjsko terapijo. Sama sem ta študij opravila pred nekaj leti.
Zakaj ste se med številnimi psihoterapevtskimi smermi, ki obstajajo v svetu, odločili prav za kognitivno-vedenjsko terapijo?
Na University of Surrey, kjer sem opravila specializacijo za klinično psihologijo, sem se učila in uporabljala različne psihoterapevtske modele, vendar je bila glavna usmeritev na tej univerzi kognitivno-vedenjska. Poleg tega me je kognitivno-vedenjska terapija pritegnila tudi zaradi svoje znanstveno podkrepljene in jasno opredeljene teorije. Zelo pomembno zame je bilo tudi, da sem bolnikom lahko ponudila terapijo, katere učinkovitost za najrazličnejše duševne motnje je empirično dokazana.
Kaj so po vašem mnenju in izkušnjah najpomembnejše prednosti kognitivno-vedenjske terapije?
Poleg lastnosti, ki sem jih že omenila, ima kognitivno-vedenjska terapija tudi to prednost, da je razmeroma kratka in da bolnika aktivno vplete v terapevtski proces, to pa mu omogoči večji nadzor nad svojo situacijo ter ga nauči metod, ki jih lahko kasneje, ko konča terapijo, uporablja sam, brez terapevtove pomoči.
Pomembna prednost kognitivno-vedenjske terapije je po mojem mnenju tudi to, da se najprej in direktno spopade z bolnikovimi težavami in šele kasneje – in samo, če je to upravičeno – s psihološkim ozadjem motnje. Menim, da tu lahko potegnemo vzporednico s fizičnimi bolečinami. Kadar so zelo močne, si najprej želimo, da bi bolečine olajšali in šele potem zdravimo vzroke. Tudi pri fizičnih bolečinah včasih povzročitelji sami po sebi izginejo, ne da bi bolnika dodatno zdravili. Menim, da je s tem kognitivno-vedenjska terapija bolj spoštljiva do posameznika, saj v terapiji, ki je usmerjena direktno na bolnikove težave in motnje, pogosto ni treba razkriti vseh podrobnosti njegovega notranjega sveta.
Filozofi že tisočletja razpravljajo o značilnostih človekovega načina razmišljanja, sklepanja, razumevanja sveta in ljudi. Tako je na primer nemški mislec Hans-Georg Gadamer zapisal: "Kdo lahko spregleda, da jezik, ki ga govorijo ljudje, že od nekdaj vpliva na njihovo lastno mišljenje? Mi vsi smo v svojem mišljenju in spoznavanju vedno že zajeti in ujeti v jezikovno razlago sveta ... Kdor poskuša razumeti, je izpostavljen zmedi predmnenj, ki se na stvareh samih ne izkazujejo ..." Prav ta "zmeda predmnenj" je tisto, na kar se osredotoča kognitivno-vedenjska terapija: predsodki, sklepanje, reševanje problemov, kognitivne distorzije, avtomatske misli, itd. Ali lahko na kratko pojasnite teoretične osnove kognitivno-vedenjske terapije?
Glavna predpostavka te teorije je, da neprijetnih čustvenih reakcij pogosto ne povzročajo dogodki, temveč naše interpretacije dogodkov. Naša interpretacija oziroma mišljenje o dogodkih pa je odvisno od našega globljega razumevanja sveta, drugih ljudi in razmišljanja o sebi. Vzemimo kot primer človeka, ki ima razmeroma pozitivno mnenje o sebi in drugih ljudeh: če ta človek sreča na cesti soseda, ki ga ne pozdravi, najverjetneje sklepa, da ga sosed ni videl. Tako je njegova čustvena reakcija na dogodek majhna. Kadar pa se isti dogodek pripeti človeku, ki ima nizko mnenje o sebi in misli, da ga ljudje na splošno ne marajo, je reakcija precej drugačna. V tem primeru bo človek hitreje sklepal, da ga je sosed namenoma ignoriral, ker se ni hotel pogovarjati z njim. Taka razlaga dogodka bo sprožila neprijetno čustveno reakcijo, kot je, denimo, žalost zaradi nepriljubljenosti, ali pa jeza na soseda, to pa bo hkrati vplivalo na prihodnje obnašanje do soseda, ki bo po vsej verjetnosti bolj hladno, pa tudi na vedenje soseda, ki bo še bolj nedostopen. Človek, ki dvomi o sebi, bo tako svoje prepričanje le še okrepil.
Naša tolmačenja dogodkov potekajo po navadi avtomatično, zato misli o takih dogodkih imenujemo avtomatske misli oziroma negativne avtomatske misli, če so ta tolmačenja negativna. V terapevtskem postopku s tako imenovanim sokratskim izpraševanjem bolniku pomagamo, da testira realnost svojih negativnih avtomatskih misli, to pa načeloma vodi do bolj pozitivnih interpretacij. Z vnaprej načrtovanimi vedenjskimi spremembami odpremo tudi možnosti za nove izkušnje in drugačne reakcije, to dodatno vpliva na nov, bolj pozitiven pogled na dogodke, hkrati pa preprečuje potrjevanje prejšnjih, negativnih predpostavk. Vendar če ima bolnik zelo močne negativne predpostavke o sebi, drugih ljudeh in svetu na sploh, moramo v okviru terapije te predpostavke posebej obravnavati, kajti če ostanejo nespremenjene, bodo ob različnih priložnosti še naprej sprožale negativne avtomatske misli.
Katere tehnike uporabljate v psihoterapevtskem procesu?
Sokratsko izpraševanje in vedenjsko preizkušanje dogodkov sta osnovni terapevtski tehniki v kognitivno-vedenjski terapiji. V tem okviru pacient in terapevt sodelujeta kot znanstvenika, ki preverjata pacientove misli in predpostavke. Terapevt nikakor ne sme prepričevati bolnika o napačnosti njegovega razmišljanja.
Poleg tega omogoča široko zasnovana teorija kognitivno-vedenjske terapije uporabo cele vrste drugih metod, ki so pogosto sposojene iz drugih tipov psihoterapij – saj če kaka psihoterapevtska metoda pomaga prestrukturirati pacientovo mišljenje, je za kognitivno-vedenjsko terapijo sprejemljiva. Sama še posebno rada uporabljam metode, ki vključujejo vizualne predstave, ker se s tem lahko dotaknem doživljanj, ki jih je težko, ali pa sploh nemogoče, izraziti verbalno.
še vedno pa se ukvarjate tudi z znanstvenoraziskovalnim delom?
Ker zdaj delam kot klinična psihologinja v angleškem javnem zdravstvu, je moje delo osredotočeno predvsem na bolnike. Zato so tudi moje raziskave povezane s kliničnim delom. Ravnokar končujem triletni raziskovalni projekt o razširjenosti psihopatskih lastnosti med bolniki v splošni psihiatrični kliniki in tistimi v specialistični forenzični psihiatrični kliniki. Izsledki naše raziskave so pokazali, da psihopatske lastnosti med bolniki v splošni psihiatrični kliniki niso nič pogostejše kot v celotni družbi; veliko pogostejše pa so med bolniki v forenzični kliniki, čeprav se tudi tam mnogi pacienti glede na te lastnosti ne razlikujejo od povprečnega človeka v družbi. Na podlagi teh rezultatov smo sestavili program skupinske terapije v forenzični kliniki, kjer se poskušamo osredotočiti na psihopatske osebnostne lastnosti, kot jih je pokazala naša študija. Podiplomska študentka klinične psihologije, ki je na praksi pri meni, trenutno ocenjuje uspeh te terapevtske skupine.
Poleg tega me je pred kratkim razveselilo obvestilo, da je prošnja za etično odobritev in finančno podporo za raziskovalni projekt na področju motenj spanja, ki sem jo oddala skupaj z dvema sodelavcema, ugodno rešena. Na tem področju se že več let ni kaj dosti premaknilo, v zadnjem času pa je kognitivno-vedenjska skupina znanstvenikov iz Oxforda odprla nove smeri za psihološko zdravljenje teh motenj. Izdelali so namreč teoretični model motenj spanja, mi pa želimo ta model prenesti v klinično-terapevtsko prakso.
Mojca Pavšič
Izvirni članek: objavljen v Delu , 28.3.2001
Članek je last avtorice in Dela. |
