Kaj pomeni biti preveč občutljiv? Mar nisi to preprosto ti, mar ni to tvoja narava, tvoj čustveni in mentalni ustroj, po katerem deluješ zaradi svojih izkušenj in tega, kar so vtisnili nate v otroštvu? In ko se mi to zgodi, največkrat potlačim ta občutek prizadetosti in si rečem: »Hej, nehaj, nič ti ni hotel/a, ti si samo preveč občutljiva.«

In potem sledi mentalno bičanje v smislu, da res pretiravam. In seveda vse stresem nase in opravičujem drugega, ker sem bila tako naučena. Kaj se v resnici dogaja? Smo res preobčutljivi ali smo samo normalno občutljivi, ljudje, ki nas zbadajo, izzivajo, provocirajo z nam nerazumljivi ravnanji, pa nam preprosto ne ustrezajo, ker morda čutimo, da niso iskreni in da nam v resnici ne želijo dobro? Morda pa imamo prav in moramo poslušati sebe ter na glas povedati, kaj nam ne ustreza, in tem ljudem preprosto zapreti vrata.

»Ah, ti si preveč občutljiva. Nehaj že.«

In potem si navadno ti tisti, ki je čuden. Počutiš se, kot da ne spadaš med te ljudi in v ta svet. Zdi se, da ni nikjer nikogar, ki bi razumel, zakaj te je nekaj prizadelo ali toliko zmotilo, da kar ne moreš pozabiti.

V nekaj člankih o partnerstvih sem prebrala, da te besede, da smo preveč občutljivi, tipičen zamah z roko ali zavijanje z očmi pogosto uporabljajo partnerji, ki so čustveni vampirji oziroma manipulatorji. Ker s tem stavkom in gestami vsakokrat znova dajo vedeti, da jim ni mar za vas, za vaše počutje in vaša čustva. In tako dobro in elegantno, predvsem pa preprosto je zvrniti krivdo na drugega tako, da mu očitaš preobčutljivost. S tem se avtomatično rešiš tega, da bi reševal težave, da bi poslušal, da bi sprejel in upošteval drugega, v tem primeru svojega partnerja. Lahko tudi prijatelja ali sodelavca. Z besedno zvezo 'preveč občutljiv' se tisti, ki to izreka, izmakne marsičemu. Odgovornosti, vseh možnih ravnanj, ki bi morala slediti, če bi mu bilo mar za 'občutljivčka'. Skratka, gre za neprepoznavanje drugega, za nesprejemanje drugega takšnega, kot je. In takšnih ljudi si res ne želimo ob sebi.

»Najprej mi pride na misel odgovor, da se, če se imate kaj radi, na dolgo in široko izognite takemu partnerju,« pojasni Marja Avberšek, zakonska in družinska terapevtka.

»Partnerja, mož in žena, se s pogumom učita prisluhniti drug drugemu, delati pri sebi, odkrivati svoj čustven potencial, ranljive točke, skrivnosti prave ljubezni, in ne samo da iščeta nekaj zase, ampak sta pripravljena tudi kaj dati, zdržati, prenesti, žrtvovati, se skupaj veseliti.« Spet drugi menijo, da moramo tisti, ki nas je nekaj zbodlo ali zabolelo, to temeljito proučiti pri sebi; zakaj nas to boli, zakaj nas je ta in ta prizadel. Je rekel nekaj, kar drži? Je pokazal na moje napake, ki si jih poskušam prekriti? Je to dejansko res in ima prav, sama pa si zanikam? Nekaj časa sem mislila tudi to, da te ozmerjajo, da si preveč občutljiv, tisti ljudje, ki vedo, da so rekli nekaj narobe, pa hočejo zdaj to omiliti, da bi se opravičili, pa niso dovolj zreli. In spet, ko to slišiš večkrat, temu začneš verjeti. Še posebej introvertiranci ne znamo na te opazke in pikre pripombe ali zafrkancijo prav posebno hitro odgovoriti. Vzamemo si čas in 'tuhtamo', kaj je s tem nekdo mislil. Tisti drugi pa misli, da se kujamo in kuhamo mulo.

»Ko slišim besedno zvezo, da 'sem ali je nekdo preobčutljiv', me to navda z vsaj malo jeze, saj to frazo velikokrat uporabljamo zelo pavšalno, na hitro in zdi se, da predvsem zato, ker nam je težko ali pa nismo vajeni v stiski ostati čustveno povezani s seboj in drugim,« pojasnjuje 'preobčutljivost' Avberškova.

»Ta povezanost od nas zahteva, da drugemu prisluhnemo, ga poskušamo slišati in tudi empatično začutiti. ​V pomanjkanju empatije v družbi in zaradi naše lastne nezmožnosti oziroma pomanjkanja sposobnosti, ​da bi se malce ustavili pri sebi in se začutili, smo v svoji udobnosti bolj navajeni, da nekoga okoli sebe označimo za 'preobčutljivega' in za nesposobnega 'zdržati' pritisk hitrega tempa življenja in odnosov. Mislim, da je velika umetnost, da iz lastne občutljivosti, iz sposobnosti zaznavanja drugih, naredimo korak v zmožnost ali sposobnost empatičnosti, (ob)čutenja drugih. Današnja družba bolj kot kdaj prej kriči po tem, da bi v njej bil opažen vsak posameznik, slišan, potrjen, začuten. Toliko stvari v nas kar kriči po empatiji, a to si zelo težko priznamo. Seveda pa je na drugi strani drugi izziv. Za 'preobčutljive' osebe to pomeni ločevati v sebi to, kar je čustveno mojega in kar je čustveno od drugih oseb. Ko v sebi naredim ta obrat, potem zmorem verjeti temu, kar se dogaja v meni, in se naučim počasi postaviti stvari, ki jih čutim in zaznavam, na pravo mesto, k pravim ljudem. To je učinkovito zdravilo proti temu, da me drugi postavljajo v vlogo mehkužneža in 'preobčutljivca'. Z drugo besedo bi temu lahko rekli senzitivnost. ​Kar nekaj modrosti in umirjenosti potrebujemo, da se naučimo prepoznavati in razlikovati najprej lastne čustvene zaznave in vsebine​, potem pa še vsebino drugih. Če je v nas vse to pomešano, je včasih res težko prenašati vso to zmes lastnega in tujega. Ob tem pa je treba poudariti, da so 'preveč občutljivi' ljudje pravi dar za družbo in okolja, kjer je veliko odnosov, če se res naučijo prepoznavanja in razlikovanja, kam kaj spada. V tem primeru iz trenutka v trenutek postajajo vse bolj vredni zaupanja, so kot velika ušesa za poslušanje in deljenje sočutja.«

Aleksander Lavrini, specializant psihoanalize, meni, da je 'biti preobčutljiv' kapaciteta, ki jo lahko uporabimo za svoje dobro in za dobro drugega.

»Ljudje smo različno 'občutljivi'. V praksi se srečujem z ljudmi, ki pripovedujejo o tem, da so nerazumljeni, v resnici pa jih sogovornik pravzaprav ne sliši. Taki ljudje si kar pogosto odvzemajo pravico do tega, da se počutijo tako, kot se, kar je povezano tudi s slabo samopodobo, zato takšne osebe velikokrat nezavedno prevzamejo krivdo in sprejmejo ponujeno doživljanje.«

Prav tako meni, da ljudem, ki rečejo nekomu, da je preobčutljiv, manjka tudi občutek sebe in svojo neobčutljivost opravičijo s tem, da drugemu rečejo, da je preobčutljiv.

»Občutek, ki ga neslišana oseba potrebuje, pa je, da jim nekdo verjame.«

»Potrebuje potrditev svojega doživljanja, ne pa kritike ali celo zavrnitve tega doživljanja,« pojasnjuje Lavrini. Vendar pravi, da po njegovem mnenju obstaja ranljivost, ki je lahko vir tako močnega doživljanja in je razumljena kot preobčutljivost. V vseh primerih je pogovor o tem pomemben, da se ljudje slišimo in tudi poslušamo sporočila, ki si jih izmenjavamo, hkrati pa ob tem izkoristimo priložnosti za razreševanje svojih notranjih konfliktov in celjenje starih ran. Kakorkoli že, če vam nekdo reče, da ste preobčutljivi, o tem dobro razmislite, morda se lahko iz tega nekaj naučite. Če ugotovite, da vam nekatere stvari ne ustrezajo pri neki osebi, ji to jasno povejte. In če začutite, da so nekatera ravnanja ali celo pikre pripombe izrečene v nedobronamernem smislu, premislite, ali resnično želite imeti takega človeka ob sebi. Še toliko bolj, če je vaš partner.

Za revijo Jana: Damjana Bakarič // fotografije: shutterstock

Izvirna novica:govori.se, 4. julij 2016

Prispevek je last avtorja in medija govori.se,