Le obremenjene duše sanjajo, je že pred davnimi stoletji zapisal slavni grški filozof Platon. Za današnje bi verjetno dejal, da bedijo. Strahovi, tesnoba in zaskrbljenost, ki so nekoč bremenile duše v sanjah, jim danes preprečujejo, da bi sploh zaspale. Platon je s svojo opazko že tedaj usmeril prst v enega od glavnih problemov sodobnega človeka - v problem spanja. Spati moramo vsi, čeprav nam znanstveniki še vedno ne znajo pojasniti zakaj. Vedo pa, zakaj mnogi, danes kar premnogi ne morejo spati. To je bila ena izmed glavnih tem svetovnega kongresa biološke psihiatrije, ki je pretekli teden potekal na Dunaju. Težave s spancem, predvsem z nezmožnostjo zaspati ima danes že vsak tretji odrasli Američan. Podobno velja tudi za Evropo.
Pri naših sosedih Avstrijcih ima težave s spanjem kar četrtina ljudi. Na tako zajeten del nespečnega prebivalstva opozarjata dve obsežni epidemiološki raziskavi, ki sta potekali neodvisno druga od druge in se dokopali do enakih rezultatov. Po ugotovitvah omenjenih raziskav se kar štiri petine od dveh milijonov prebivalcev Avstrije, ki pogosto ponoči ne morejo (za)spati, mučijo z nespečnostjo več kot eno leto, polovica pa celo pet in več let. Vendar pa se jih le manjši del, dobra tretjina ali 35 odstotkov, odloči poiskati pomoč pri zdravniku, je povedal dr. Bernd Saletu, ki na Dunajski univerzitetni kliniki za psihiatrijo raziskuje motnje spanja. Ali gre pri tem za nezaupanje do zdravnikov ali pa za prepričanje, da ne gre za motnjo ali za bolezen, na kongresu sicer ni bilo povedano. Rečeno pa je bilo, da gre pri tistih, ki se vendarle odločijo potožiti zdravniku, v tretjini primerov za organski vzrok. Kar pomeni, da so nespečnost ali druge motnje spanja posledica drugih bolezni ali organskih motenj, in ko so te odpravljene, se pacientom večinoma povrne tudi razmeroma nemoteno spanje. Pri drugih dveh tretjinah gre za duševne vzroke. "Tako imenovana komorbidnost, hkratna prisotnost dveh obolenj, je pri težavah s spanjem zelo pogosta," je opozoril dr. Saletu. Zdravniki ugotavljalo, da dva od petih, ki iščejo zdravniško pomoč zaradi motenj spanja, tožita hkrati tudi zaradi nevrotskih težav, večinoma zaradi raznih oblik strahov ali napadov panike. Vsak tretji ima tako imenovane afektivne motnje (dolgotrajnejše motnje razpoloženja ali čustvenega odzivanja), na primer depresijo, 15 odstotkov pa se jih hkrati spopada še z alkoholizmom ali kako drugo vrsto odvisnosti. Povedano pomeni vsaj dvoje: najprej, da je dolgotrajnejša motnja spanja pogosto povezana s kako drugo motnjo, da je torej posledica kake bolezni ali pa njena predhodnica. In drugo, da se ljudem še vedno ne zdi vredno ali pa jim je nerodno priti k zdravniku samo zaradi težav s spanjem. Oboje kaže, da je obisk pri zdravniku zgolj zaradi neprespanih noči utemeljen: za prebedenimi nočnimi urami se po eni strani lahko skriva že obstoječa bolezen, po drugi strani pa lahko kronična neprespanost povzroči številne druge težave, od nesreč na cesti do nesreč pri delu, utrujenosti v šoli ali v službi, konfliktov doma in v poklicu. Vzrokov, da se zdravniku le lahko potožimo tudi zaradi motenj spanja, je torej dovolj, še zlasti, ker so te motnje danes precej obvladljive – in kljub temu da je spanec za znanstvenike v številnih pogledih še vedno uganka. Zakaj moramo spati Znanstveniki še vedno ne vedo, zakaj moramo spati. In tudi ne, zakaj spimo toliko, kolikor spimo, in v takšnih časovnih razmikih in ne drugačnih. Prvo vprašanje zadeva funkcijo spanja, drugo pa njegov čas in trajanje. O tem obstajata dve skupini teorij, tako imenovane rekuperacijske teorije in kirkadijske teorije. Bistvo rekuperacijskih ali obnovitvenih teorij je v predpostavki, da stanje budnosti ruši homeostazo, to je notranjo fiziološko stabilnost telesa, med spanjem pa se homeostaza ponovno vzpostavi. Po teh teorijah postanemo zaspani, ko se naša notranja fiziološka stabilnost poruši, in se iz spanja zbudimo, ko je ta stabilnost znova dosežena. Kirkadijske teorije pa obravnavajo spanje z drugega vidika - ne kot reakcijo na moteče učinke budnosti na naše telo, marveč kot rezultat notranjega časovnega mehanizma, nekakšne telesne biološke ure, po kateri smo programirani za spanje ponoči ne glede na to, kaj se z nami dogaja podnevi (O tem je v prejšnji Znanosti pisal dr. Gregor Majdič; op. ur.). Ponoči naj bi spali iz varstvenih razlogov, saj je bil skozi vso evolucijo človeka nočni čas zanj nevarnejši od dnevnega (v marsičem je tak tudi danes). Rekuperacijske teorije torej gledajo na spanje kot na nekakšnega nočnega serviserja, ki popravlja škodo, ki se je zgodila čez dan, kirkadijske teorije pa ga obravnavajo kot strogega starša, ki zahteva nočno mirovanje zato, da ne zabredemo v težave. V obeh pogledih je spanje potrebno in njegova odsotnost ali motnja lahko povzroči težave. Kakšne, je bila ena od tem kongresa na Dunaju in je predmet razmeroma številnih raziskav, predvsem v razvitem zahodnem svetu. Živahno dogajanje med spanjem Tako prva kot druga skupina teorij še vedno velja in vsaka po svoje usmerja raziskovanje fizioloških osnov spanja. V globino spanja so začeli prodirati zlasti po letu 1930, ko so prvi elektroencefalogrami (EEG) razkrivali nadvse zapleteno delovanje možganov; še bolj pa je pogled v delovanje možganov omogočila pozitronska emisijska tomografija (PET) in zadnja leta zlasti funkcionalna magnetna resonanca (fMRI). Z merjenjem električne aktivnosti možganov med spanjem so znanstveniki odkrili, kateri predeli možganov so posebno dejavni med spanjem, in tudi, da gre za posebne ritme, ki so značilni za posamezne stopnje spanja, razporejene v cikluse. Spanje, čeprav gledamo nanj kot na počitek in čas obnove, torej nikakor ni stanje nedejavnosti, temveč gre za zelo zapleteno dinamično dogajanje. Naše telo je morda videti mirno med spanjem, toda v resnici se v njem nenehno odvijajo živahni biokemijski, fiziološki in psihološki procesi. Kako nanje vpliva spanje oziroma odsotnost spanja, je temeljno vprašanje tudi tako imenovane biološke psihiatrije. Po svetu zdaj poteka precej raziskav o spanju, da bi ga pojasnili in da bi našli "zlato jamo". Čas je zlato, je veljalo nekdaj in še bolj velja zdaj. Mnogi si čas poskušajo pridobiti na račun spanca in jim to vsaj nekaj časa uspeva. Leonardo da Vinci si je menda uspešno podaljševal svoj razpoložljivi čas na račun spanja tako, da je spal le po petnajst minut vsake štiri ure - torej le uro in pol v 24 urah namesto šest do osem, kolikor jih običajno prespimo drugi. Na račun spanca si je torej svoj čas budnega življenja podaljšal kar za tretjino. Ali si želite podaljšati življenje? Preprost račun pokaže, da bi v povprečju pridobili 21 budnih ur v enem tednu oziroma skoraj 11 tisoč budnih ur v enem desetletju, če bi uspeli svoje spanje omejiti na zgolj pet ur na noč. Toda tudi tako pridobljeni čas ima svojo ceno. Kakšno? Znanstveniki to še proučujejo in zlasti na ameriških univerzah poteka kar nekaj raziskav o odrekanju spanju. Ugotovili so, da človek tudi z manj spanca kar dobro deluje, le ustvarjalnost se mu zmanjša. Razvili so tudi že nekaj sredstev, ki človeku omogočajo ostati buden dalj časa - niso pa razvili še nobenega, ki bi omogočal, da nam ne bi bilo treba spati. Ko štetje ovc ne zadostuje Koliko ur je potemtakem priporočljivo spati? Podatki kažejo, da večina odraslih ljudi spi od sedem do osem ur na noč, vendar pa znanost še ni dokazala, koliko spanja zares potrebujemo. Trajanje spanja je namreč lahko zelo različno. Nekaterim so dovolj tri do štiri ure spanja (najbrž je bil med njimi najbolj znan Napoleon) in se počutijo in delujejo slabše, če spijo več, nekateri pa ne zmorejo normalno živeti, če ne prespijo vsaj deset ur na noč. Precej ljudi je "spremenljivih": zdi se, da potrebujejo več spanja, ko so v stresu, in manj, ko so mirni. Na število ur spanja vpliva tudi starost. Novorojenčki prespijo po 16 ur na dan, pubertetniki lahko trdno neprekinjeno spijo od devet do deset ur, starejšim ljudem pa lahko brez škode za zdravje zadostuje že pet ur spanca. Kako torej vedeti, koliko spanja potrebujete? Strokovnjaki svetujejo, da prisluhnemo svojemu telesu: menijo, da dovolj spimo, če čez dan nismo zaspani, temveč budni, urni in čuječi in se na sploh ugodno počutimo. In kako doseči, da bi hitro zaspali in dobro spali? Nasvet izvedencev zveni preprosto: trdno in hitro bomo zaspali, če smo utrujeni, ko se odpravimo spat, in če je ta čas v skladu z notranjo telesno uro. Težje bomo zaspali in slabše spali, če bo to v času, ko nam naša biološka ura pravi, da je čas za budnost. Sicer pa je za nemoten spanec, svetujejo strokovnjaki, najbolje iti spat vedno ob istem času in tudi vstajati vsako jutro ob isti uri - tudi ob nedeljah in po prekrokani noči. In kdaj bi nas moralo zaskrbeti, da z našim spanjem ni vse v redu, da gre torej res za motnjo spanja, ki zahteva zdravniško pozornost? Nespečnost, ki je najpogostejša motnja spanja (druge motnje, na primer narkolepsija ali nenadni spanec so precej redkejše), vas tare, če imate redno občutek, da niste dovolj dobro ali dovolj dolgo spali. Pojavi se v več oblikah: ko ne morete zaspati (traja več kot pol ure, da zaspite), ko se ponoči večkrat zbujate, ali pa se zbudite prezgodaj in ne morete več zaspati. Simptom depresije - nočeš biti buden, spati pa ne moreš Kljub vprašanjem je o spanju vendarle toliko znanega, da zdravniki zdaj njegove motnje dokaj uspešno zdravijo in odpravijo. Na Dunaju, ki je rodno mesto psihiatrije in psihologije in po katerega ulicah še vedno veje duh psihoanalize in hodijo ljudje, ki se še spominjajo Freuda, Adlerja, Frankla in drugih zvenečih imen iz psihiatrije in psihologije, se svoji pionirski vlogi v tej veji znanosti niso odpovedali in tudi ne proučevanju ugank, ki jih zastavlja spanec. Na univerzitetni kliniki se ponašajo z izvrstnim laboratorijem za proučevanje spanca. S funkcionalno magnetno resonanco jim uspeva ugotoviti vzroke za motnje spanja, saj ta metoda omogoča natančno določitev predela možganov, v katerem tiči vir težave. Motnje spanja so pogosto spremljevalke depresije. Zanimivo povezavo med delovanjem možganov, motnjami spanja in depresijo je na kongresu predstavil vodja Kliničnega oddelka za psihiatrijo na Dunajski univerzitetni kliniki dr. Siegfried Kasper. Depresije praviloma obvladujejo z zdravili, ki telesu zagotavljajo primerno raven hormona serotonina. Vendar pa se tisti, je povedal dr. Kasper, ki jih muči depresija, zjutraj ponavadi slabše počutijo kot zvečer in pogosto tožijo zaradi motenj spanja. "To kaže, da je lahko vzrok depresije v motnji ritma dneva in noči, tega pa v možganih regulira hormon melatonin," je pojasnil dr. Kasper. Na kongresu je predstavil najnovejše raziskave, ki so pokazale zelo pozitivno delovanje melatonina na depresijo. V večini problemov, so poudarili na kongresu na Dunaju, motnja spanja ni bolezen, temveč simptom druge bolezni, pri depresiji pa, kot kaže, velja tudi obratno - kar je še razlog več, da motnje spanja ne ignoriramo. Tako kot drži rek, da je dobro spanje znak zdravja, velja tudi, da je slabo spanje znak zdravstvene motnje, telesne ali duševne. Da, videti je, da je Platon imel prav, ko je menil, da sanje - torej spanje - kažejo na težave v vsakdanjem življenju. To seveda ne pomeni, da bi v spanju morali iskati odgovore, prisluhniti pa mu le moramo. Že C. G. Jung, laikom najbolj znan po obravnavi sanj, je poudaril, da naša podzavest zadovoljivo deluje le, ko zavestni duh do potankosti izpolnjuje svojo vlogo. Če je ne, je tudi podzavest ne nadomesti, zato bi bilo napak zanašati se na sanje. A ko je s podzavestjo nekaj narobe - le kje bi bilo boljše mesto, da se nam to pokaže, če ne prav v spanju? Eva Petrič Dunaj Izvirna novica objavljena v prilogi Dela Znanost v četrtek, 07.07.2005 Članek je last avtorjice in Dela. |