Je anksioznost nov 'trend'? Tema je vredna največje pozornosti
s strokovnega stališča, a Elle se je je tokrat lotila z druge strani –
tri bralke so z nami delile svoje izkušnje o tej sodobni epidemiji.
Brala sem, da Louise Chunn, ustanoviteljica spletne strani za duševno zdravje welldoing.org, pravi,
da za anksioznostjo danes tiho trpijo že res številni ljudje, in
se odločila raziskati. Prizadela naj bi enega od petih ljudi, pri čemer
je 70-odstotno bolj verjetno, da jo bodo doživele ženske kot moški, in
nekateri jo imenujejo za epidemijo generacije Y, torej rojenih
med letoma 1981 in 2000. O anksioznosti se ta hip res veliko piše na
internetu, tema se med drugim širi znotraj sveta mode, predvsem z
blogerji, ki pišejo članke o generaciji izgorelosti, oblikovalcih, ki v
zobeh modnega tempa ne zmorejo ohraniti svoje ustvarjalnosti in
mentalnega zdravja ...
A veliko bolj zaskrbljujoče kot to, da se o njej na veliko
razglablja, je dejstvo, da se po drugi strani o tem ne govori iz prve
roke, saj je anksioznost v določenih kulturah in krogih – v nasprotju z
modnim svetom, ki včasih daje vtis, kot bi šlo za nov trend – še vedno
tabu in stigma. In če se o tem odkrito ne govori, poti k okrevanju ni.
Louise Chunn pravi tudi: »Mislim, da mlade ženske
pogosto skrbi, da bodo, če povedo o svoji tesnobi ali terapevtu, videti
šibke in v družbi nespoštovane, morda celo nezaželene. To je tisto, kar
jih spravlja v začarani krog. Ker če si težavo priznaš, o njej govoriš
in začneš hoditi na terapijo, je to znak, da si želiš okrevanja.«
Da se tabu in stigma čim prej razblinita v nič, torej
predstavljamo tri zgodbe žensk, ki se borijo z anksioznostjo in so bile z
nami in vami pripravljene deliti svoje izkušnje.
»Če padem v vodo, ne bom utonila«
Tamu McPherson, 38, alltheprettybirds.com
Vedno sem mislila, da bom uspešna. Med odraščanjem sem dosegla vse,
kar sem si naložila, in še več, zato sem si sčasoma postavila zelo
visoke zahteve. Prvič sem strah občutila na pravni fakulteti, kar
je seveda normalno: boriš se, da bi dvignil ocene, ker si prvi letnik
prežural. A ta moj strah se je razlikoval po tem, da je postal stalen.
Glede na uspeh se je določalo, v katerem podjetju boš dobil službo, kar
je odločalo o tem, kakšna bo tvoja kariera. Torej so te izpiti lahko
izstrelili v orbito uspešnosti ali pa te uničili. In ko si star 21, se
ti to lahko zdi konec sveta.
Začela sem čutiti res močno zaskrbljenost, povezano z izpiti, ki se
je nisem mogla več znebiti. Od nekdaj sem bila labilna, imela sem že
napade hipohondrije, kadar sem čutila potrebo po skrivanju pred
življenjem, prav faks pa me je porinil čez rob. Večni občutek nemoči in
nemira, nisem se mogla osredotočiti, niti spati, živčna sem izgubljala
nadzor. Začelo se je z mislijo (na izpit), ki je sprožila strah, ta pa
se je večal kot snežna kepa, dokler ni prerasel v paniko.
Nisem hiperventilirala, a v prsih sem čutila pritisk.
Ni bila ravno bolečina, a zdelo se je zelo težko, pretežko za moje srce.
Proti koncu letnika sem bila že tako živčna, da sem začela redno
hoditi k zdravniku, kjer sem prosila, naj mi pregledajo vse mogoče. A
moje telo je bilo povsem v redu, le svoj strah pred neuspehom sem
projicirala nanj. Ko smo šli s prijatelji ven jest, sem začela
čistiti jedilni pribor kot nora. Nisem več uporabljala javnih stranišč.
In za nobeno ceno se ne bi dotaknila kljuke na vratih javnih prostorov.
Stopnjevalo se je do prvega resnega napada. Zgodilo se je v
izpitnem času drugega letnika na pravni fakulteti. Nisem dobila
odgovorov na prošnje vseh podjetjih, kjer sem zaprosila za prakso. Vsi
moji sošolci so govorili o tem, kako so dobili svoje mesto v firmi, kjer
so si to najbolj želeli. V takšnem tekmovalnem vzdušju in s svojo
pretirano ambicioznostjo sem padla v past: morala bi se truditi še bolj,
jaz pa sem dosegla točko, ko nisem mogla ničesar več; anksioznost me je
ohromila za dva tedna, ki sem ju preživela zaprta doma.
Naročila sem se pri psihoterapevtu, ki je v prvi minuti rekel:
»Potrebujete prozac.« To je bilo leta 2000, ko so ga vsi jemali. Jaz pa
ga nisem hotela. Želela sem mu reči, ali je mogoče, da stanje prediham
ali s pogovorom rešiva moje težave. Želela sem, da me naučijo, kako naj
sama premagam te občutke v glavi. Brez pomoči kemije!
Moj preboj se je končno zgodil, pri tem pa mi je pomagal nekdo, od
kogar tega ne bi pričakovala: plavalni inštruktor. Ko sem bila otrok,
sem v bazenu doživela manjšo nesrečo, ki je v meni vzbudila strah
pred globoko vodo, zato sem se odločila, da se kot odrasla soočim s tem.
Mislila sem si, da bi mi učenje pravilnih plavalnih tehnik lahko
pomagalo. Bilo je med učno uro, ko me je inštruktor poskušal naučiti
plavanja mrtvaka, in takrat mi je rekel: »Bojiš se prepustiti, bojiš se
negotovosti, tega, da bi ti kaj vzelo tla pod nogami.« Skozi plavalne
lekcije, ko me je učil obvladovati vodo, je moja anksioznost počasi
izginjala – začela sem pridobivati nadzor nad svojimi občutki. »Moraš se
naučiti zaupati sebi. Ne bodi tako prestrašena in ves čas v krču,« mi
je še dopovedoval inštruktor. Skozi te besede sem začela dojemati,
kaj se je dogajalo z mano, in čutiti, da bom zdaj v redu.
Življenje in kariera – oboje mi je vzbujalo občutek, kot da sem ves
čas v globoki vodi. Ko sem se naučila, kako plavati, sem dojela, da mi
ni treba potoniti. In nisem. Poročena sem z inštruktorjevim sinom
in živim v Milanu, kjer se ukvarjam s svojim blogom
alltheprettybirds.com ter pišem za revije. Januarja 2005 sem opustila
pravo in se odločila za modno fotografijo, nad katero sem bila od nekdaj
navdušena. Številni ljudje menijo, da sem uspešna. Toda jaz še vedno
kdaj doživim napad anksioznosti – v moji naravi je, da me
pretirano skrbi, še vedno imam občutljive trenutke, ko si mislim, joj,
koliko več sledilcev imajo drugi blogerji ... Pa vendar zdaj znam delati
s tem. Pritisk pridobivanja čim več sledilcev, všečkov, instant
odobravanj na Instagramu in drugih družbenih omrežjih lahko pripomore k
anksioznosti, a zdaj se zavedam, da to nima prav nič s tem, kdo si kot
človek izven virtualnega (navideznega) sveta. Pravo pohvalo ali grajo
dobiš samo od človeka, ki ti je blizu. In naučiti sem se morala, da ni
nič narobe, če kdaj padem. Tudi če padem v globoko vodo. Vem, da bom
splavala. Ne bojim se več prihodnosti. Pa čeprav je tako negotova, kot
je.
Preberite še: Štirje znani Slovenci iskreno o tem, kako je posvojiti otroka
»Z anksioznostjo se borim že od pubertete«
Saša, 40, novinarka
Na faksu me je udarilo precej močno in pristala sem na prozacu. A ker
sem bila obsedena z mislijo, da sem pod vplivom antidepresivov drug
človek, in se mi ti sploh niso zdeli 'tabletke sreče', sem jih kmalu
opustila. Mislila sem si, da potrebujem le nekaj več sončne svetlobe in
gibanja, da se izvlečem. In res mi je v veliki meri uspevalo. Preselila
sem se v Ljubljano, se zaljubila in poročila, moje življenje je
bilo super. Kot ženska, ki vedno vidi kozarec napol prazen, pa sem vsake
toliko čutila, da še nisem na konju. Ko sem zanosila, sem ob misli, da
bom preostanek življenja odgovorna za otroka, postala nenormalno živčna.
Dokler se nisem poročila, se nisem nikoli videla kot mamo, a on si
je otroka neznansko želel ... »S skupnimi močmi bova zmogla,« je bil
stavek, ki me je prepričal. Ko je imela hčerka pet mesecev, je naneslo
tako, da sem – če sva z možem želela redno odplačevati
hipotekarno posojilo – morala vsaj za polovični čas nazaj v službo. Bilo
je grozno! Svoj novinarski poklic – sem urednica aktualnih novic na
spletni strani – sem prej oboževala, zdaj sem ga začela sovražiti.
Počutila sem se krivo, da sem hčer tako majhno puščala v rokah
varuške. Tudi dojiti sem morala prenehati z danes na jutri, kar je v
meni vzbudilo še večjo žalost in slabo vest. Sredi delovnega dne sem
šla na stranišče in jokala, jokala sem veliko. Tolažila sem se, da vse
čutim potencirano, ker sem neprespana; ko bo hči začela več spati, se
bom počutila drugače, ne bom več kot odprta rana, sem si dopovedovala,
kar me je nekaj časa res držalo nad gladino.
Potem pa sem nenapovedano doživela živčni zlom. Pozno
popoldan, potem ko so v službi spljuvali vse moje prispevke, češ da se
samo ponavljam, sem si pripravljala prvi obrok ta dan in – razbila
krožnik. V momentu sem se sesula, se zgrudila na tla v položaj zarodka
in neutolažljivo jokala.
Niti črepinj nisem pospravila za sabo, Mija pa je jokala nekaj metrov
stran v svoji posteljici. Ljubim svojega otroka, a hkrati sem tisti
trenutek želela pobegniti iz svojega življenja in se pretvarjati, da
se ni nikoli zgodilo. Bila sem anksiozna, niti za sekundo mi
zaskrbljenost in misli, da ne zmorem, niso dale miru, srce je ves
čas pospešeno bilo.
Mož me je prisilil, da sem obiskala zdravnika, a ko sem sedela tam
pred njim, nisem mogla izreči, da potrebujem pomoč, ne da bi planila v
jok. Predpisal mi je helex, ki pomaga popraviti kemično neravnovesje v
možganih, in skoraj čez noč so se stvari spremenile. Bilo me je
strah, da zaradi zdravila ne bi bila več ista jaz, da bi nehala čutiti
in bi le otopelo živela življenje, a to se ni zgodilo. Pravzaprav sem se
končno spet počutila normalno.
Ko sem zanosila z drugim otrokom, sem prenehala jemati zdravila in –
anksioznost se je vrnila. Ves čas sem imela občutek, da se bo z njim
zgodilo nekaj slabega, da se bo na primer rodil s popkovino, ovito okoli
vratu. In ko se je končno rodil (in vse je bilo v redu), sem svoje
težave s počutjem – tesnobo, nihanje razpoloženja, občutek dušenja,
strah pred novim dnem – spet povezovala z nenaspanostjo. Ponoči, ko sem
se zbudila, da bi dojila, sem bila paralizirana od strahu. Ni mi bilo
jasno, od kod in zakaj – sin je bil zdrav, hči je bila zdrava, vse je
bilo v redu.
Kadar je moral mož na službeno pot, sem se že videla kot vdovo, ker
je strmoglavilo letalo. In kadar smo se vozili z avtom, sem nas videla
zagozdene pod tovornjakom. Moje življenje je zaradi večnega strahu pred
neznanim nečem počasi razpadalo. No, vsekakor nisem v njem uživala niti
pet minut na dan, vse je bilo ena sama agonija.
Izčrpana od večnih bojev s samo sabo, s svojimi paranojami in
fobijami, sem spet pristala na tabletah in moja duša se je vrnila v moje
telo. Vse je bilo spet na svojem mestu, čutila sem nekaj v tem smislu:
Okej, stvari niso lahke, ampak saj zmorem. Zame so bile tablete, kot
bi našla samo sebe.
Poznam ženske s podobnimi težavami, ki bi jim tablete verjetno prav
tako pomagale, vendar o njih nočejo niti slišati. Tega jim vsekakor ne
zamerim, sploh če jim znese živeti brez njih, če si znajo pomagati same
(ali kaj drugega, kot je hoja navkreber vsak dan, da se
sprošča dopamin). Strinjam se, da so antidepresivi tista zadnja bilka,
ko nič drugega ne zaleže, pa vendar rada priznam, da meni pomagajo, da
sem z njimi 'boljši človek'.
Le tako lahko skrbim za svoja otroka, ne da bi zraven doživljala
živčne zlome, kar je zanju vsekakor nevarno ali najmanj nezdravo. In o
tem želim govoriti odkrito – ne gre mi drugače, vsaj trenutno ne,
jemljem jih, in to ni nič sramotnega. Uravnovešena sem, ne zbudim se
vsak dan z željo, da bi umrla. Končno spet delujem kot človeško bitje,
ne zombi, celo zabavna sem. Živim torej z anksioznostjo, morala sem to
sprejeti. Seveda upam, da bo kdaj drugače, da bo edina tableta, ki jo
bom vzela za glavo, aspirin, a ta hip sprejemam situacijo takšno, kot
je.
»Štiri moje prijateljice doživljajo panične napade«
Kristina, 32, vodja telekomunikacij
Svoj prvi panični napad sem doživela leta 2007. Takrat sem živela
hektično življenje – študirala sem nemški jezik, zraven delala v
agenciji, ki je za nemško govoreče prirejala seminarje ... Odmora si
nisem privoščila. Učenje za izpite, ukvarjanje s projektom, učenje za
izpite, organizacija seminarja ... in tako v nedogled 365 dni na leto.
Nekega večera sem si celo vzela prosto za praznovanje
prijateljičinega rojstnega dne, ko se mi je v pubu, kjer smo se
zabavale, začelo vrteti, bila sem na tem, da omedlim. Napadla me je
panika in prijateljice so me odpeljale na urgenco. Hiperventilirala sem
in nisem bila čisto pri sebi. Zdravniki so naredili vse mogoče teste,
vendar niso ugotovili, da bi bilo kaj narobe. Preverili so me tudi
nevrološko, nato pa zaključili, da je po vsej verjetnosti psiha. Dejali
so, da ne morejo nič in naj grem k svojemu zdravniku. Ubogala
sem, osebni zdravnik pa me je napotil h psihiatru, kamor nisem hotela,
kar je ironično glede na to, da sem pred nemščino nekaj let študirala
psihologijo. Saj nisem zares bolna, sem si mislila, ja, bila sem v
zanikanju. Potem pa se je nadaljevalo. Vsakič ko sem poskušala iti ven,
sem doživljala podobne simptome. To je trajalo skoraj mesec dni, do
točke, ko nisem hodila nikamor več razen na delovno mesto. Vse več in
več časa sem preživljala doma.
Na lastno pest sem poskusila osnovno kognitivno vedenjsko terapijo, o
kateri sem se učila na faksu. Začela sem podoživljati izkušnje in
občutke, ki sem jih doživljala zunaj, in jih racionalizirati, zraven sem
si dopovedovala, da ni nič od tega smrtno nevarno. Moje telo
je prestajalo čustveni stres, nič pa se ni zares premaknilo. Zato sem se
začela gnati na mesta, ki so mi vzbujala neprijetne občutke.
Želela sem si zmage nad samo sabo, nisem hotela zdrsniti v
stanje večnega izogibanja. Morala bi še do psihiatra, a to je bilo zame
takrat prevelik tabu. Ker sem to študirala, bi se mi zdelo še bolj
dejanje šibkosti. Vem, neumno do amena.
Moja samoterapija je sicer delovala in kmalu sem celo zamenjala
službo. Delati sem začela v večji telekomunikacijski agenciji in moje
življenje se je fokusiralo na kariero. Tu pa so se pravi problemi šele
začeli. Sprva je sicer kazalo dobro. Ukvarjala sem se s projekti in
poskušala biti v koraku z najnovejšimi digitalnimi napredki. Dan mi je
bil še višji položaj, vodenje skupine menedžerjev, in hkrati sem uvajala
kandidate za svoje staro mesto. Še nikoli prej nisem bil šefinja tako
velike ekipe. Delala sem v pisarni od 9. ure zjutraj do 8. ure zvečer in
nato še doma do 11. Neizogibno je bilo, da sem se nekega dne zrušila.
Tokrat ni šlo za napad panike, ampak za popolno izžetost. Moji simptomi
so bili šolski primer: preveč kisline v želodcu, nepojasnjene bolečine
v rokah, kožni ekcem. In dosegla sem stanje konstantne čustvene
napetosti – nikakor se nisem mogla več umiriti. Kmalu pa tudi ne več
vstati iz postelje. Pregorela sem.
Taka svojega duševnega dogajanja nisem imela več pod nadzorom,
jokala sem za vsako figo. Ko sem v službi dobila nov projekt, sem začela
hlipati ... Ni šlo več, zato sem za tri tedne vzela bolniško. A osebni
zdravnik me je kmalu spodbudil, naj se vrnem na delo, češ da mi
bo psihično koristilo, kar je bila, če pogledam nazaj, najslabša
odločitev, kar sem jih kdaj sprejela.
Izkazalo se je, da so v moji ekipi tudi drugi z diagnozo
anksioznosti. Pet, če smo natančni. Ko sem bila na bolniškem dopustu, so
bili še trije drugi na bolniškem dopustu. In že pred tem sta bili dve
ženski na bolniški. Očitno živimo v času duševnih motenj oziroma tako,
da se anksioznost množično sproža – tudi če oseba ni nagnjena k temu, je
v naših življenjih toliko sprožilcev, da doleti še take. Vse se
tako hitro spreminja, sploh v moji panogi, da bi morala biti nadčlovek,
če bi želela vestno slediti napredku. Kar seveda nisem. Po tej napaki –
vrnitvi na fronto in posledičnemu neznosnemu tiščanju v prsih – sem šla
končno k terapevtu, ki mi je kakopak svetoval antidepresive. A trmasta
kot sem, sem spet želela najti druge načine samoobvladovanja, zato sem
začela spoznavati in uporabljati zavestno osredotočenost kot dodatek k
terapiji. Če bo nujno, bom vzela tableto. A upam, da do tega ne bo
prišlo. Vaje zavestne osredotočenosti (angl. mindfulness exercises) v
kombinaciji s terapijo mi dejansko pomagajo. Rada uporabljam tudi
aplikacijo, ki uči, kako meditirati in upravljati negativne misli.
Prav tako sem se začela s svojimi prijatelji bolj odkrito pogovarjati
o svojih bojih z anksioznostjo in odkrila sem, da so štiri od desetih
prijateljic že imele podobne izkušnje. Anksioznost je bolj pogosta,
kot si mislimo ta trenutek.
Pripravila Nina Pretnar, Foto: Fulvio Grissoni
Izvirna novica:Elle.si, 28. junij 2016 Prispevek je last avtorja in medija Elle.si, |