Ženske psihično bolj ogrožene od moških Natisni E-pošta
Vpisal: Lost   
30. 05. 2016
 Svetovna zdravstvena organizacija (SZO) opozarja, da za depresijo trpi približno 121 milijonov ljudi po svetu. Po njenih podatkih skoraj desetina žensk in šest odstotkov moških doživi najmanj eno epizodo depresije na leto. V EU se po najnovejših podatkih depresija v resni obliki pojavlja pri 13 odstotkih odrasle populacije, med njimi je menda devet odstotkov moških in 17 odstotkov žensk.

Do leta 2020 naj bi po napovedih SZO depresija postala vodilna zdravstvena težava pri ženskah in drugi vzrok smrti pri celotni populaciji. »Toda ta projekcija je bila narejena na podlagi dvajset let starih podatkov,« zatrjuje prof. dr. Blanka Kores Plesničar, dr. med., spec. psihiatrije in strokovna direktorica Univerzitetne psihiatrične klinike (UPK) v Ljubljani. »Nekateri strokovnjaki ugotavljajo, da te napovedi ne držijo več. Statistika obravnav za našo kliniko, ki pokriva približno tretjino slovenske populacije, kaže, da se število primerov depresije umirja. Leta 2014 smo zabeležili 47.970 pacientov, ki so bili v naši ustanovi zaradi depresije obravnavani ambulantno ali hospitalizirani, lani jih je bilo 47.406. To pomeni, da je trend stabilen, rahlo je celo padel, predvsem na račun hujših primerov.«

Depresijo mora odkriti osebni zdravnik

Na ministrstvu za zdravje ugotavljajo, da je zmanjševanje števila obravnavanih zaradi depresije na UPK Ljubljana lahko posledica različnih dejavnikov: »Lahko ga razumemo kot uspešno prepoznavanje in zdravljenje depresij na primarni zdravstveni ravni. Ministrstvo za zdravje podpira prizadevanja stroke, da mora večino primerov depresije odkriti že osebni zdravnik v splošni ambulanti. Zato je pomembno dodatno izobraziti in usposobiti zdravnike na primarni ravni, da prepoznajo primere depresije, saj se prav oni z njimi najpogosteje srečajo. Ker so duševne bolezni še vedno stigmatizirane, jih ljudje zavestno ali podzavestno prikrivajo, zato se v ambulanti družinske medicine ponavadi oglasijo zaradi drugih težav.«

A po zagotovilih Kores Plesničarjeve na ugodnejše številke vpliva tudi to, da je ljudem na voljo več služb, ki se ukvarjajo z duševnim zdravjem: »Zdaj laže pridejo do strokovne psihiatrične pomoči. Na razvoj depresij ne vplivajo le zunanji dejavniki, s človekom mora biti tudi biokemično nekaj narobe. Ob enakih obremenitvah ne zbolijo vsi. Ker na nacionalni ravni nimamo zbranih številk za zadnja tri leta, ne moremo natančno vedeti, kakšna je v resnici stopnja depresivnih ljudi. Lahko govorim le za UPK v Ljubljani.«

Ženske gredo skozi več hormonskih faz

Kljub pomanjkljivi statistiki ostaja nesporno dejstvo, da je depresije povsod po svetu, tudi v Sloveniji, še vedno več med ženskami kot med moškimi. Zakaj? Blanka Kores Plesničar pojasnjuje: »Ženske gremo v življenju skozi več hormonskih faz kot moški. Skozi nosečnost, menopavzo, postmenopavzalno obdobje. Razmerje med obolelimi ženskami in moškimi je bilo včasih dva proti ena, zdaj pa je 1,5 proti ena. Vzrok za to je deloma tudi to, da moški redkeje priznavajo tovrstno simptomatiko in jo rešujejo drugače, z deloholičnostjo, alkoholizmom, divjo vožnjo. Breme depresije pri njih je nekoliko drugačno kot pri ženskah, ki morajo izpolnjevati več funkcij. Že genetsko so ženske bolj izpostavljene in dovzetne za razvoj depresivnih stanj. Pomoč poiščejo hitreje kot moški, je pa med zadnjimi več samomorilnih poskusov.«

Klinično diagnozo depresije psihiater lahko postavi šele takrat, ko so pri bolniku določeni znaki prisotni dalj časa. Depresija ni stanje, ki bi minilo po dveh urah ali v dveh dneh, vleče se dneve, tedne, celo mesece. »Oseba mora 14 dni ali več opažati znižano razpoloženje, nezmožnost opravljanja dela in uživanja v prijetnih stvareh, pomanjkanje energije, volje in motivacije, motnje spanja, stalno navzoče pesimistične misli, šele takrat lahko govorimo o blagi depresiji,« poudarja psihiatrinja. Opaža, da ljudje pomoč poiščejo ponavadi šele po mesecu ali dveh takšnega stanja.

Depresija ne prizadene le posameznika, ampak tudi njegove svojce. Danes vemo, da je motnja ozdravljiva, vendar jo je dobro čim prej prepoznati in začeti zdraviti. Tako posameznik občuti najmanj posledic, zdravljenje pa je hitrejše in uspešnejše. Po zagotovilih Kores Plesničarjeve imamo Slovenci na voljo učinkovita in varna zdravila in zelo dobro organizirano psihiatrično pomoč. »Ljudem z duševnimi težavami je pomoč po vseh bolnišnicah na voljo 24 ur na dan, dobijo jo brez napotnice. Naša država je po številu psihiatrov na spodnji meji med evropskimi državami, morali bi imeti najmanj enega na sto prebivalcev, da bi se približali evropskemu povprečju, a kljub temu ljudje v praksi tega ne občutijo.«

Poraba se pri moških povečuje hitreje

Eden od kazalnikov, koliko Slovencev ima težavo z depresijo, je lahko tudi podatek o številu predpisnih receptov za antidepresive. »Leta 2014 je bilo v Sloveniji izdanih več kot 525.000 receptov za antidepresive, to je dvakrat več kot leta 2003, denimo. Ženske jih vsako leto zaužijejo precej več kot moški, a primerjava števila receptov po spolu nakazuje, da se poraba pri moških povečuje nekoliko hitreje kot pri ženskah,« ugotavlja v študiji o razsežnosti problema depresije na delovnem mestu Dušan Nolimal, dr. med., z Nacionalnega inštituta za javno zdravje (NIJZ). »Splošno rast predpisovanja teh zdravil v zadnjih letih lahko razložimo z več dejavniki, a pri nas še niso dovolj raziskani. Večino diagnoz depresije danes lahko povsem suvereno postavijo zdravniki družinske medicine, ki predpišejo tudi veliko antidepresivov. Psihiatri obravnavajo primere, v katerih ni ustreznega odziva na zdravila, če se pojavijo psihotični simptomi ali so utemeljene drugačne oblike zdravljenja. Ljudje zaradi vpliva medijev in znancev s pozitivnimi izkušnjami pri jemanju antidepresivov pogosteje pri zdravniku ubesedijo svoje duševne težave v upanju na olajšanje neprijetnih znakov.«

Zdravljenje depresije je običajno razdeljeno v tri faze. Akutno zdravljenje v povprečju traja od šest do 12 tednov, v obdobju od štirih do devetih mesecev sledi nadaljevalno, nato pa še vzdrževalno, ki traja več kot leto dni, pri nekaterih vse življenje. Lahko bi sklepali, da je to kar hudo breme za zdravstveno blagajno, a po trditvah Blanke Kores Plesničar ni tako: »Zdravljenje enega primera demence, na primer, je precej dražje od zdravljenja depresije. Ambulantni pregled stane od deset do 15 evrov, zdravila za ves mesec pa od 15 do 20 evrov. Nekaj drugega pa je kognitivno-vedenjska terapija, saj postopek nekaj časa traja. V javnem zdravstvu imamo premalo kognitivno-vedenjskih terapevtov, zato si nekateri pomagajo z zasebniki, kjer ura terapije lahko stane od pet do sto evrov.«

Avtorica: Helena Peternel Pečauer

Izvirna novica:Delo.si, 11. april 2016

Prispevek je last avtorja in medija Delo.si,

 

 
< Nazaj   Naprej >
© 2005 - 2022 Nebojse.SI - e-glasilol Društva DAM
Društvo za pomoč osebam z depresijo in anksioznimi motnjami