Obrazi prihodnosti: Mladostniki so vse manj odporni proti stresu Natisni E-pošta
Vpisal: Lost   
19. 04. 2016
 Pisarna šolske psihologinje Nives Laul je eden najbolj obiskanih prostorov na Gimnaziji Celje - Center. K njej zahaja veliko dijakinj in dijakov, ki se spopadajo z najrazličnejšimi osebnimi težavami. »Težko rečem, da je bila psihologija moja prva ljubezen,« o svoji poklicni izbiri pove Laulova. »V srednji šoli sem se navduševala zlasti nad umetnostjo, šele med študijem pa sem ugotovila, da je to res nekaj, kar me zanima. Vedno pa se mi je zdelo, da se mi ljudje radi hodijo izpovedovat.«

Kateri so najpogostejši razlogi, zaradi katerih se vam pridejo izpovedat dijaki? 

Mladi imajo težave na najrazličnejših področjih. Ker delam v šoli, jih je ogromno vezanih na učni uspeh. Pogosto si dijaki zastavljajo zelo visoke cilje, ker pa jim jih ne uspe doseči, temu sledi padec motivacije. Dijaki višjih letnikov potrebujejo nasvete glede izbire študija, tu pa so tudi osebne težave..

Ali vas te izpovedi spremljajo tudi v zasebnem življenju ali vselej ostanejo med štirimi stenami vaših prostorov?

Nives Laul, psihologinja, Gimnazija Celje - Center (Foto: Klementina Krulec)

V mojem poklicu je ključnega pomena zaupanje. Zaveza k molčečnosti mi nalaga, da težave posameznika ostanejo v pisarni. Moram pa poudariti, da imam ogromno srečo, da sva na šoli dve psihologinji, ki si pogosto izmenjujeva izkušnje. Na začetku kariere sem tudi po službi pogosto razmišljala o dijakih, ki me obiskujejo, sčasoma pa sem se naučila, da stvari ne nosim domov.

Kaj je po vaši presoji največji krivec za pojave depresije, samomorilnosti, živčnih zlomov in podobnega med mladimi? 

Na to temo bi lahko govorila vso uro. Danes je otrokom na voljo ogromno možnosti in svet od nas zahteva ogromno. Sodobni starši danes svojih otrok ne naučijo prenašati žalosti, neuspeha, s čimer jih pogosto prikrajšajo za šolo življenja, kar pa se pogosto najbolj izrazito pojavi v srednji šoli, ker dijaki težav ne jemljejo kot izziv, temveč kot grožnjo.

Se vam zdi, da je v družbi dovolj razumevanja mladih v stiskah?

Če se osredotočim na profesorje in starše, večina razume težave najstnikov in se z njimi dobro sooča, seveda pa obstajajo tudi izjeme. Kot šolska psihologinja, ki sem z dijaki v stiski vsak dan, pa si želim, da bi pri nas obstajala zdravstvena mreža, namenjena pomoči mladim v najrazličnejših stiskah.

Kako se po vašem mnenju težave, s katerimi se mladi soočajo danes, razlikujejo od tistih, s katerimi so se soočali njihovi starši? Ali ste v letih dela opazili kakšno izrazito spremembo v duševnem zdravju med različnimi generacijami? 

Težko govorim o težavah staršev na splošno. Na šoli se običajno ukvarjamo z učnimi težavami in različnimi vzroki, ki povzročajo učne težave. Ti vzroki so zelo različni, in ko jih iščemo, se včasih zgodi, da odkrijemo tudi globljo problematiko, ki izhaja iz družinskih odnosov. Takrat, če je le mogoče, v sodelovanju z razredniki na pogovor povabimo tudi starše, ki so običajno pripravljeni sodelovati. Kot povedo starši in kot opažam sama, je ena najizrazitejših razlik v generacijah ta, da imajo mladi danes neprimerljivo več izbire in neprimerljivo več informacij.

Poleg tega današnji mladostniki živijo v drugačnem svetu in med sabo komunicirajo drugače, kot so v času svoje mladosti njihovi starši. Iz povedanega je mogoče sklepati, da so težave današnjih mladostnikov drugačne od težav, ki so jih v najstniških letih imeli njihovi starši – kar ni nič nenavadnega, saj to velja tudi za vse pretekle generacije.

Ali dijaki sami pristopijo do vas ali jih vi povabite na pogovor? 

Zelo različno. Eni pridejo sami, druge povabimo oziroma jih pripeljejo razredniki. Zgodi se tudi, da nas pokličejo starši in nas prosijo, da se pogovorimo z njihovim mladostnikom. Mislim sicer, da je na naši šoli med dijaki zelo prisotno zavedanje, da imajo v svetovalni službi vedno uho, ki bo prisluhnilo. Pogosto se zgodi, da dijak pride po tem, ko mu je to priporočil njegov sošolec, ki je pri nas že kdaj bil na pogovoru.

Se vam zdi, da je med dijaki, ki vas obiskujejo, veliko takih, ki le potrebujejo pozornost? 

Zagotovo vsakdo pride na pogovor zato, ker potrebuje nekoga, ki ga sliši, ali je v težavah, iz katerih sam ne najde izhoda, oziroma je v takšni situaciji nekdo, ki mu je blizu. Tudi kadar se zdi, da nekdo samo išče pozornost, se za tem nekaj skriva. Lahko je simptom česa globljega, naša naloga pa je, da poskušamo ugotoviti, kaj to je. Zato nikogar ne zavrneva, ker bi menili, da trati najin čas. Treba pa je seveda vedno postaviti meje.

V javnomnenjski raziskavi, ki smo jo izvedli na šoli, se večina anketirancev strinja s trditvijo, da preveč šolskih obveznosti škoduje mladostniku. 

Če je šolskih obveznosti preveč, to na učenca ali dijaka nima dobrih učinkov. Razlogov za preobremenjenost je več – najpogostejši so učne navade, včasih pa tudi sposobnosti. Danes v osnovni šoli skoraj ni otroka, ki ne bi poleg šole počel še česa. Kot svetovalna delavka opažam, da pogosto mladostnik daje prednost zunajšolskim dejavnostim, kar se običajno kaže pri njegovi uspešnosti. Izpostavila pa bi še eno opažanje...

Katero? 

Mladostniki so vse manj odporni proti stresu in frustracijam. Mnogi ob prvih ovirah, na primer slabih ocenah zaradi premalo vloženega truda ali neučinkovitega načina učenja v prvem letniku srednje šole, preprosto obupajo in se preusmerijo na lažji program ali pa sprejmejo nižje ocene in začnejo ob tem gojiti slabo samopodobo.

Kje tičijo vzroki, da je mladim težje prenašati frustracije v primerjavi s starejšimi generaciji?

Najbrž jih je mogoče iskati v širši družbi in načinih vzgoje. V družbi zato, ker nas na vsakem koraku obstreljujejo z idejami, da je mogoče brez truda doseči kar koli, v okviru družine pa, spet pod vplivom družbenega okolja, da je treba otroke obvarovati pred kvarnimi vplivi, pred stresom, pred »nepotrebnimi« frustracijami – a hkrati moramo od njih zahtevati veliko, saj bomo le tako lahko otroku omogočili, da razvije vse svoje sposobnosti in izkoristi vse svoje potenciale.

Dilema staršev je na tem mestu lahko precejšnja.

Res je. Naj vključijo otroka v številne dejavnosti, da se bo vsaj v eni našel, ali mu to »onemogočiti« in ugotoviti, kje je zares dober, in več časa nameniti razvijanju socialnih spretnosti znotraj družine, gojenju pristnih medosebnih odnosov, čustvene stabilnosti in zrelosti? Mislim, da na pravkar našteto pogosto pozabljamo, posledice pa se odražajo v mladostnikih, neodpornih proti stresu. Ne čutijo se povezane, ne čutijo varnosti v odnosih, ampak hrepenijo po dosežkih, po visokih, najvišjih ciljih, običajno v obliki materialnih dobrin, popolnosti. Kajti le doseganje tega, kot nam vedno znova sporočajo mediji, daje posameznikovemu obstoju vrednost.

Kako pomemben pa se vam zdi vpliv medijev na duševno zdravje mladih in njihovo samopodobo?

Mediji in vsebine, ki jih predstavljajo, predvsem pa način, na kakršnega jih predstavljajo, seveda vplivajo na mlade. Dostikrat kakšen mladostnik pove, da bi si želel delati v poklicu, ki ga je videl v tujem mediju oziroma v filmu, pa ta poklic pri nas ne obstaja. Vseeno se zadnja leta redno srečujem z ugotovitvami seminarskih nalog naših dijakov na to temo, ki večinoma ugotavljajo, da so ljudje, ki jih obkrožajo, precej pomembnejši dejavnik vplivanja kot mediji.

O načinu, kako mediji predstavljajo življenje v zahodnih državah, bi rekla, da ga veliko mladih morda res idealizira, čeprav znajo biti do njega tudi kritični in sami dostikrat ugotavljajo, da se v ozadju skriva krut kapitalizem. Glede na svoje izkušnje z dijaki, ki bolj ali manj resno razmišljajo o študiju in celo življenju v tujini, bi rekla, da se za to zelo težko odločijo, ko pride do te točke. Ne vem, ali gre za tako močno navezanost na tisto, kar nam je domače, ali za to, da Slovenci v povprečju nismo vajeni migrirati – selitev iz enega dela države v drugega bi bila marsikomu prevelik zalogaj, kaj šele v tujino! Tako se mladi na eni strani zanimajo za tujino in preučujejo možnosti, hkrati pa poudarjajo, da se jim zdi kakovost življenja v Sloveniji višja kot marsikje drugje. Ali pa se preprosto preveč bojijo, da se v tujini ne bi znašli, zato raje ne tvegajo.

Avtorji:  Eva Zala Kobal, Lana Knavs in Klementina Krulec, Gimnazija Celje - Center

Izvirna novica:dnevnik.si, 12. april 2016

Prispevek je last avtorja in medija dnevnik.si

 
< Nazaj   Naprej >
© 2005 - 2022 Nebojse.SI - e-glasilol Društva DAM
Društvo za pomoč osebam z depresijo in anksioznimi motnjami