Proč z majhnimi padci razpoloženja Natisni E-pošta
Vpisal: Lost   
14. 04. 2016
 Depresija: Pogosto zajame ljudi, ki so že dolga leta čutili nelagodje, vendar so se v trenutkih krize vzeli v roke.

Kadar je med pristno osebnost­jo posameznika in tistim, kar postane v vsakdanji stvarnosti, razlika prevelika, nastane razpoka, v katero se rada ugnezdi depresija, pravi francoski zdravnik in avtor knjig o preventivi dr. Frédéric Saldmann. Dobro voljo, dobro razpoloženje lahko pokvarijo tudi drobna, težko razpoznavna depresivna stanja, ki jih večinoma ne opazi niti človek sam niti okolica. Ponavadi odmahnemo z roko: »Saj bo minilo! Jutri bo bolje! Takšno je življenje! Saj nisem nesrečen!« Največkrat pa se pokaramo: »Daj no, vzemi se vendar v roke!«

Ravno tega nikar, pravi francoski zdravnik in avtor poljudnih knjig o preventivi dr. Frédéric Saldmann. »Ne jemljite se v roke! Tega nikoli ne delajte.« Izraz »vzeti se v roke« se mu zdi zelo zanimiv. Pomeni, da si naredimo silo, žrtvujemo del samega sebe, kadar se soočamo z obvez­nostjo, zunanjim pritiskom, težko situacijo. To pomeni, da se odrečemo delu samega sebe, to pa ni nedolžno, saj tvegamo, da ne bomo več, kar smo, in bomo nazadnje obstajali samo v zunanjih prisilah.

Saldmann, ki kot zdravnik pripisuje izjemno pomembno vlogo preventivi, pogosto opaža, da depresija zajame ljudi, ki so že dolga leta čutili nelagodje, vendar so se »jemali v roke« in tako slabšali stanje. Sprijaz­nili so se z življenjem z manj smeha, manj radosti, več vsakdanjosti in nemim, nezavednim občutkom, da nekaj ni prav, niso pa si tega upali v resnici prepoznati. Pravzaprav si o tem niso upali niti razmišljati, vsaj do nastopa depresije ne.

Ne pomanjšujte svojih težav

Bodimo pozorni na drobne depresivne trenutke ... Foto: Shutterstock

Depresijo danes resda že jemljejo resno, tako zdravniki kot družba nasploh, in depresivni se lahko nadejajo pomoči v obliki terapije, zdravil itd. Kljub temu pa zbuja tak strah, da si ljudje izmišljujejo izgovore vseh vrst, samo da se ne bi uvrstili med depresivce. Prepričujejo se, da so samo malo utrujeni, da so potrebni počitnic. Za temi izgovori se pogosto skrivajo pomanjkanje poleta, veselja do življenja, naveličanost in dolgčas. Nič prijetnega skratka. Če nočete, da se ti negativni vidiki naselijo v vas, jih morate najprej sprejeti in jih ne minimizirati, pravi dr. Saldmann.

Obstaja sredstvo, da se izprašamo in si pridemo na jasno o tem. Vsakega človeka, celo najsrečnejšega, doletijo drobne psihološke motnje. To je čisto naravno. Če pa se te mot­nje krepijo in jih nič ne ustavi, se lahko razvije bolezen. Zato je tako zelo pomembno, da se dobro poznamo. Le tako smo lahko pozorni na svoje morebitne šibkosti.

Starodaven način, da se spoznamo, je umik v večtedensko samoto. Obstaja pa tudi bolj družabna in po Saldmannovih izkušnjah nič manj učinkovita možnost. Sam jo je že večkrat preskusil: zbrani druščini prijateljev je postavil tole vprašanje: »Če bi nekoč imeli psihološke mot­nje, kako bi jih dekompenzirali? Ali drugače: kakšne simptome bi razvili: paranojo, anoreksijo, bulimijo, shizofrenijo, depresijo, nimfomanijo ali kaj drugega?« Vprašani razmislijo o vsem, kar so morda že doživeli v preteklosti, in izberejo najustreznejši simptom. S to igrico v nedramatičnem in prijetnem okolju poiščemo svoje šibke točke. Če jih poznamo, se laže obvarujemo pred tistim, kar bi nekega dne morda postalo naš način dekompenzacije. Kajti tudi najbolj uravnovešeni in najtrdnejši med nami imajo šibke točke, na katerih se lahko zlomijo. Po svoje smo kot nosorogi: ta žival ima tako trdo in debelo kožo, da se zdi neuničljiva. A če je zadeta med oči, se v trenutku zruši. Pri človeku so šibke točke bolj zapletene. Različni ljudje imajo različne in včasih se seštevajo. Vendar imamo veliko prednost pred nosorogom: svoje šibke točke lahko razpoznamo, lahko se naučimo spoznavati samega sebe in lahko se varujemo.

Različni vzroki, različne rešitve 

Blaga depresivna stanja imajo različne vzroke, med drugim zato, ker doživljajo pritisk šibke točke, te pa so pri posameznikih različne. Ključno je, da razpoznamo svojo šibko točko. V pomoč nam bo Saldmannova vaja, ki jo lahko izvajamo sami: list papirja po dolgem razpolovimo s črto. V prvi stolpec si zapisujemo vse neprijetne reči, ki jih občutimo čez dan, pa tudi besede in stavke, ki si jih izrečemo, da bi si vlili poguma. V drugi stolpec si zapišemo prijetna občutja tistega dne, trenutke veselja, sreče, vsega, kar nam dobro dene.

Kako je z vami, razodeva že primerjava med dolžino obeh stolpcev, pravi dr. Saldmann. »Zdaj razmišljajte, kako bi podaljšali pozitivni in skrajšali negativni stolpec. Pri negativnem se varujte pretvez in izgovorov, ki jih uporablja podzavest, da bi prikrila tisto, kar je narobe. Na primer: da se niti približno nočete identificirati z depresijo, ki je bolezen, ali pa si dopovedujete, da pri vsem udobju, ki ga uživate, nimate pravice, da bi se pritoževali, in da so še nesrečnejši od vas … S takim izmikanjem se le izogibate soočenju s svojim položajem in si torej lažete.«

Če si črno na belem zapišete vire svojega nezadovoljstva ali žalosti, boste laže vzeli resno tisto, kar si prikrivate, bolj pronicljivo boste opazovali svoje življenje in sčasoma boste znali razpoznati tudi šibka znamenja, ki vendarle zahtevajo pozornost. Še posebno budni moramo biti pri otroku ali najstniku. Drobni stavki, ki razkrivajo premajhno samozaupanje, občutek samozaničevanja ali pretirane krivde, so lahko znanilci depresivnega stanja, o katerem se je treba pogovoriti, zlasti če se te drobne težave vsakdanjega življenja ponavljajo in nabirajo.

Enako pomembno je, da razpoznamo okoliščine, v katerih so se dogodki zgodili, zlasti pozimi. Nekateri ljudje so še posebno občutljivi na pomanjkanje svetlobe, to jih lahko za več mesecev pahne v blažje depresivno stanje. Ta pojav so veliko raziskovali in dobil je ime: sezonska motnja razpoloženja (seasonal affective disorder – SAD). Ljudem s temi težavami ni treba radikalno spreminjati svojega življenja, da bi jim šlo bolje. Zadostuje, da si v temačnem zimskem času privoščijo zdravljenje s svetlobo (fototerapijo) ali gredo na počitnice v tople kraje, če si jih lahko privoščijo.

Treba je upoštevati tudi dejstvo, da se genetsko razlikujemo med seboj, kar zadeva depresivna stanja. Prvič: ženske so zanje bolj dovzet­ne kot moški. Drugič: kot kažejo številne raziskave, imamo genetske predispozicije za depresijo. Nosilec posebnega gena se bolj nagiblje k depresivnim epizodam: sprožilci, da se ta gen izrazi, so lahko zunanji dogodki ali prehud stres, razlaga dr. Saldmann v knjigi Le grand ménage (Generalno čiščenje).

Depresivno stanje je skoraj zmeraj odvisno od zunanjih dogodkov, ki igrajo vlogo katalizatorjev ali kar detonatorjev. Okoliščine so lahko različne, pa naj bodo to poporodna depresija, izguba dela, ljubezensko razočaranje ali smrt bližnjega … Boljše razumevanje situacije je zelo koristno, da ne mislimo, da padamo v depresijo brez razloga. Pustimo si čas, da odžalujemo!

 
»Eno od znamenj bližajoče se depresije je prepričanje, da je delo, ki ga opravljamo, strašno pomembno.«
Bertrand Russell 

Kult srečnosti za vsako ceno 

Tudi zato, ker današnja družba posamezniku ne pušča več potrebnega časa, da zaceli notranje rane, število depresivnih v zadnjem času narašča, domneva dr. Saldmann. Treba se je čim hitreje znova postaviti na noge, izkoristiti življenje za vsako ceno! Pojem žalovanje iz leta v leto bolj izginja. Saldmann opaža, da so njegovi rojaki še pred nekaj desetlet­ji vestno opravljali obrede v zvezi s smrtjo. Drugače in veliko bolj vidno kot danes. Vrata stavbe, v kateri je prebival pokojni, so prevlekli s črnino in na vrhu v barvah zapisali začet­nice njegovega priimka. Truplo je običajno ostalo doma na parah in ob njem so dan ali dva bedeli domači. Po pogrebu so bližnji nekaj tednov nosili črnino, zatem pa črn trak na ovratniku ali rokavu kot oznanilo drugim, da žalujejo. Drugi elementi, povezani z žalovanjem, na primer črno obrobljene ovojnice, v katerih so svojci sporočali svetu smrt pokojnika, ali mrliški voz so bili bolj pravilo kot vidno naključje.

Žalujoči so tako oznanjali družbi, da žalujejo, torej trpijo, in da moramo biti do njih vsaj nekaj tednov še posebno obzirni, jih podpirati in jim prizanašati. Danes smo zelo daleč od tega. Trpljenje zaradi izgube seveda ni izginilo, samo drugim se kaže veliko bolj zadržano. Čedalje bolj si prizadevamo, da bi se čimprej vrnili v nori ritem vsakdanjika, kajti »življenje gre naprej«, kot pravimo. Vendar se to velikokrat zgodi prezgodaj, še preden so se rane zaradi smrti bližnjega mogle zaceliti.

Najsi gre za žalovanje ali kak drug težaven dogodek, ki ga težko prebolevamo, je nujno, da za dva, tri tedne »izklopimo« in samo trpimo, žalujemo, jokamo in si poskušamo opomoči. To je težavno, a nujno obdobje, da smo bolj čvrsti, ko se vrnemo v ustaljeni ritem vsakdanjega življenja. Ko se soočimo s svojim trpljenjem, pravi avtor knjige, ga s tem ne zanikamo, le čas za zdrav­ljenje si vzamemo, se izognemo depresivnim stanjem in zatekanju k zdravilom. Za to je potreben čas, a dolgoročno je blagodejno. Bolje je torej iti proti prevladujočemu toku današnje družbe, ki zapoveduje srečo za vsako ceno. Umetno dobro počutje, ki ga izzovemo na primer z anksiolitiki (povprečen Francoz jih pogoltne največ na svetu), ni zaresna sreča. Resnično veselje, globoko in trajno, ne izvira iz zadovoljitve trenutne potrebe. Nedavne raziskave kažejo, da pričakovanje nagrade bolj osrečuje kot sama nagrada. To pomeni, da ubijemo veselje, še preden se rodi, če preskočimo čakanje, pričakovanje, če želji ne dopustimo časa, da se izoblikuje ali znova rodi. Če torej doživimo hud udarec, si moramo pustiti čas, da prebolimo žalost, da lahko pozneje znova občutimo preproste, resnične radosti vsakdanjega življenja. Tak odnos do sebe in življenja nam omogoča, da se izognemo drobnim depresijam, ki lahko vodijo v pravo, globoko depresijo.

Sklep: veliko uslugo si naredimo, če smo pozorni na drobne depresivne epizode. Najboljši način, da se jih rešimo, je, da jih razpoznamo. Vendar ne gre takoj, čez noč. Potreben je čas, najprej za to, da pretehtamo svoj položaj, ne da bi se krivili zanj, nato, da se pogovorimo s svojci, prijatelji ali zdravnikom. Zlato pravilo je, da ne zanemarjamo znamenj, tudi šibkih, ki pričajo o morebitnih čustvenih ali psiholoških težavah. Morda so kažipot do vedrine in prist­ne sreče,

Avtorica: Alenka Zgonik

Izvirna novica:delo.si, 5. april 2016

Prispevek je last avtorja in medija delo.si,

 

 
< Nazaj   Naprej >
© 2005 - 2022 Nebojse.SI - e-glasilol Društva DAM
Društvo za pomoč osebam z depresijo in anksioznimi motnjami