 Aktivno prebivalstvo je pod pritiski zahtev sodobnega časa, kar povzroča številne bolezni, motnje in poškodbe fizične in psihične pa tudi socialne narave - Simptomi maksimalnega stresa
Stres je vzrok za dobro polovico sodobne patologije. Ker so mu enako izpostavljeni predstavniki obeh spolov, je predmet proučevanja številnih znanstvenih študij. Po podatkih raziskav Eurostata v državah EU trpi zaradi najrazličnejših oblik in posledic stresa od 65 do 70 odstotkov prebivalstva. Največkrat je povezan z razmerami na delovnem mestu, brezposelnostjo in denarno stisko. Aktivno prebivalstvo je pod pritiski zahtev sodobnega časa; biti mora vedno hitrejše, bolj fleksibilno, prilagodljivo, zdržljivo in neobčutljivo, kar povzroča številne bolezni, motnje in poškodbe fizične in psihične pa tudi socialne narave.
Zaradi stresa po mnenju strokovnjakov Svetovne banke in EU v državah članicah EU vsako leto izgubijo na milijone delovnih ur in več sto milijonov evrov narodnega dohodka. Medicinski strokovnjaki in psihologi tudi ugotavljajo, da uspešni Evropejci v nasprotju z Američani, ki se poskušajo na vse načine bojevati proti stresu in ga preprečevati, tega pogosto niti ne priznavajo. Ko pride kriza, tako raje stisnejo zobe in se trudijo vzdržati hude napore. Ko se jim zalomi, sežejo po medikamentih. Najpogosteje so to pomirjevala, uspavala, poživila pa tudi droge, kot so nikotin, kofein, alkohol in hrana (zlasti sladkarije in hitra prehrana).
Raziskave so še pokazale, da zaradi preobremenjenosti in stresa na delovnem mestu trpijo bolj moški kot ženske, močno so ogroženi deloholiki, za katere je delo predvsem dolžnost in napor, ne pa izziv in zadovoljstvo, in vsi tisti, ki se ukvarjajo z zadevami, ki jim niso kos.
 Ameriški strokovnjaki so izdelali lestvico 50 najpomembnejših stresorjev; najviše so uvrščeni delo, posel, poklic in kariera ter dejavniki, povezani z njimi.
Na sedmem mestu na lestvici je izguba dela in rednega zaslužka. Zdravniki, psihologi, sociologi in socialni delavci ugotavljajo, da so brezposelni pravi magnet za najrazličnejšo, zlasti psihofizično in psihosocialno patologijo – bolezen, motnje in poškodbe.
Na devetem mestu na seznamu stresorjev je upokojitev, zlasti neprostovoljna. Nič čudnega, da se številni priznani strokovnjaki zavzemajo za popolnoma prostovoljen konec kariere. Človek, ki je vse življenje zavzeto delal, si pred tako pomembno odločitvijo zasluži korektno in visoko strokovno, popolnoma individualno obravnavo. Pa nekaj prepotrebnega časa za premislek in seveda možnost, da bo tudi po upokojitvi lahko še naprej delal, če ga bo družba potrebovala oziroma če bo sam želel.
Koncu kariere na lestvici stresorjev sledi bolezen v družini ali ožjem sorodstvu, ki je pogosto povezana z začasno ali trajno, delno ali popolno nezmožnostjo za delo.
Kateri so značilni simptomi maksimalnega stresa – popolne psihofizične izčrpanosti in izmučenosti, ki se razvija postopoma in poteka v bolj ali manj tipičnih fazah različne dolžine in jakosti? Opazni so trda, enostranska, zagrizena in brezkompromisna usmerjenost v dosego zastavljenih ciljev, uspeh, prestiž, izjemne dosežke in priznanje. Zaznavni so tudi pretirana ambicioznost, delovna vnema, zavzetost, brezkompromisnost in predanost – deloholizem. Prizadeti se čuti odgovornega za vse, kar se dogaja v poslu, zlasti za spodrsljaje in napake svojih sodelavcev in podrejenih, pogosto celo nadrejenih. Svojih nalog ne zna več obvladovati ali zanje pooblastiti sodelavce, marveč poskuša vse opraviti sam, saj kolegom ne zaupa, obenem pa se boji, da bo izgubil oblast nad položajem. Varnega se počuti le, dokler ve, da ima vse niti v svojih rokah, da dogajanje nadzoruje in usmerja.
S stresom pridejo samozatajevanje, zatiranje, banaliziranje in negiranje lastnih interesov in individualnih potreb, zlasti zasebnega življenja; spremljajo jih socialna alienacija, izolacija in deterioracija. Človek se začne odtujevati partnerju, družini, sorodnikom, prijateljem, znancem, kolegom in sodelavcem. Zanemarja, omalovažuje in zatajuje osebne težave, zatira in zavira lastna čustva. Opazni so še kronična utrujenost, izčrpanost, slabo počutje brez pravega somatskega vzroka, nemir, razdražljivost, prebavne in kardiovaskularne motnje, nespečnost, vzkipljivost, motnje presnove in hranjenja (bulimija, anoreksija) ter spolnosti in nihanje telesne teže. Pojavijo se težave s koncentracijo, spominom, logičnim sklepanjem in mišljenjem, ustvarjalnostjo, komunikativnostjo ipd. Stres spremljajo tudi nevrovegetativne motnje: zardevanje, pretirano znojenje, razbijanje srca, povišan krvni tlak, glavobol, vrtoglavica, motnje vida, sluha in ravnotežja.Prav tako povzroča psihično izčrpanost, depresijo, občasno evforijo, melanholijo, anksioznost; občutek notranje praznine, brezpredmetnosti, izgubljenosti in nesmisla. Na koncu človek lahko zaide v obup in samouničevalne, samomorilne težnje.
Med znaki stresa je tudi negativno vedenje: odtujenost, zaprtost vase, neprijaznost, škodoželjnost, nehumanost, odpor in celo sovraštvo do ljudi pa razočaranje, negotovost, nezaupljivost, obup, pomanjkanje samozavesti in strah pred prihodnostjo. Nekateri se odzivajo z resignacijo, vdanostjo v usodo, in životarjenjem v prepričanju, da tako in tako ni mogoče ničesar popraviti oziroma izboljšati, zato je najbolje čakati, da se stvari same spremenijo. In če se ne, se je treba s tem čim prej sprijazniti ter delati naprej, po liniji najmanjšega odpora, so še prepričani.
Nina Mazi
Objavljeno v Delu , v torek, 14.12.2004
Članek je last Dela in avtorce |
