 Kot pojasnjujejo strokovnjaki, gre pri tako imenovani bipolarni motnji za kompleksno psihično bolezen, pri kateri bolniki nihajo iz manične epizode, za katero so značilne neobičajna evforija, vznesenost in razdražljivost, v epizode globoke depresije z vmesnimi kratkimi obdobji dobrega počutja. Najbrž ni treba na široko razlagati, kako boleče lahko to motnjo doživljajo bolniki in njihovi svojci, ker je bolezen razmeroma precej pogosta, prav tako pa ni nepomemben njen vpliv na zmanjšano delovno sposobnost zaposlenih in delovno produktivnost. Menijo, da ima bipolarne motnje približno 12 milijonov Evropejcev. Tudi najnovejša strokovna literatura govori o tem, da je bolezen verjetno dedna in da natančna genska motnja še ni znana.
Podatki kažejo, da je bolezen enako pogosta pri moških in pri ženskah. Za novejšo ugotovitev, da lahko za njo zbolijo celo mladostniki, stari 12 do 13 let, prav tako ni povsem zadovoljivih razlag. Po eni od njih gre razloge iskati v dejstvu, da so danes otroški psihiatri bolj seznanjeni z diagnozo bipolarne motnje. Nedvomno pa bodo nadaljnje raziskave na tem področju dale podrobnejša pojasnila.
Kaj je - ali kaj ni - bipolarna motnja?
Zgodnji znaki so blagi, manični in depresivni simptomi; bolnik lahko kaže čezmerno energijo in brezobzirno, impulzivno vedenje. Vsaj del tega je, kot je znano, mogoče kadar koli opaziti pri marsikom, zato verjetno ne preseneča podatek, da vsaj kakšna tretjina bolnikov ni že takoj na začetku deležna prve diagnoze. Velikokrat torej traja kar nekaj časa, da se ta določi oziroma da se jasno opredelijo stopnja te motnje in načini zdravljenja, ki so lahko ambulantni ali pa je (občasno) potrebno tudi bolnišnično zdravljenje.
Simptomi maničnih epizod
 Med pogostimi znamenji, ki bi lahko nakazovala, da gre za bipolarne motnje, so recimo obdobja izrazite evforije in vznesenosti, potem razdražljivost, očitna zvečana energija, velika zgovornost, pa spet vznemirjenost, misli, ki neurejeno prehitevajo ena drugo, včasih lahko tudi nenavadno provokativno in agresivno vedenje, zvečana spolna sla, manjša potreba po spanju in še nekatere druge bolj ali manj neobičajne oblike vedenja.
Od naštetega se razlikujejo simptomi depresivnih epizod, ki so lahko enaki ali podobni kot pri depresiji. Prepoznati jih je mogoče po načinu vedenja, ki se kaže kot nezainteresiranost, doživljanje (oziroma izražanje) občutka žalosti, praznine, nebogljenosti in strahu, pomanjkanje energije, nemir, razdražljivost, nespečnost, nezmožnost koncentracije in odločanja, nezainteresiranost za spolnost in hrano. Strokovnjaki poleg tega pri simptomih depresivnih epizod omenjajo še občutke krivde in samomorilske misli.
Bolniki, pri katerih strokovnjaki ugotovijo bipolarno motnjo, označeno kot tip ena, imajo vsaj eno manično ali kombinirano (manično in depresivno) epizodo. Poleg tega imajo ali so imeli lahko tudi depresivno ali hipomanično epizodo. Bolniki z motnjo, označeno kot tip dva, niso imeli niti manične niti kombinirane epizode, imajo pa ponavljajoče se depresivne in hipomanične epizode. To obliko bipolarnih motenj pogosto napačno diagnosticirajo kot večjo depresijo, ker bolnik lahko ne ugotovi, da je hipomanija nenormalna, in meni, da potrebuje zdravljenje le v obdobjih depresije.
Bolniki, preobčutljivi za čustvene obremenitve
Kot je bilo že omenjeno, naj bi bile bipolarne motnje genetsko pogojene, torej dedne. Vendar te bolezni še niso povezali s specifičnim genetskim dejavnikom. Jasno je le, da gre za premajhno stabilnost pri prenosu živčnih impulzov v možganih, zaradi česar so bolniki bolj občutljivi za čustvene in psihične obremenitve. Tako bolniki z bipolarnimi motnjami bolj verjetno naredijo samomor kot bolniki iz drugih psihiatričnih skupin. Menijo, da četrtina bolnikov z bipolarno motnjo vsaj enkrat poskusi narediti samomor, kar sodi med največje odstotke samomorilnosti pri psihiatričnih motnjah.
Problem vsekakor zahteva resno obravnavo, toliko bolj, ker nekateri podatki kažejo, da se morda pravilno in pravočasno ter sistematično zdravi veliko premajhen delež bolnikov z bipolarnimi motnjami. Če so podatki, ki so na voljo, natančni, se jih primerno obravnava komaj 27 odstotkov.
Čeprav sodijo bipolarne motnje v skupino bolezni, ki niso ozdravljive v klasičnem pomenu besede, jih je mogoče uspešno obvladovati. In obrnjeno, če se ne zdravijo, se lahko radikalno poslabšujejo, bolniki imajo čedalje pogostejše in hujše epizode manije in depresije, ki se lahko tragično končajo.
Od tradicionalnih k novim oblikam zdravljenja
Tradicionalne oblike zdravljenja so se osredotočile na zdravljenje posameznih epizod manije ali depresije, niso pa se toliko posvečale bolezni kot celoti. Zdravljenje temelji na vrsti zdravil, med katerimi so litij, tradicionalni antikonvulzivi (na primer valproat, karbamazepin), novi antikonvulzivi, antipsihotiki in antidepresivi. Bolniki običajno za svoje simptome dobivajo več zdravil, zato morajo zdravniki zelo skrbno spremljati morebitne težave, ki lahko nastanejo zaradi medsebojnega delovanja zdravil ali sicer znanih nekaterih stranskih (ekstrapiramidnih) učinkov in zapoznele diskinezije.
Novejše raziskave tako kažejo, da specialisti čedalje bolj zavračajo strategijo osredotočenosti na epizode in se nagibajo k osredotočanju na bolezen. Verjamejo, da je namen zdravljenja ne samo vzpostaviti nadzor nad posameznimi epizodami, ampak tudi preprečiti njihovo ponavljanje ter, v idealnem primeru, popolnoma ozdraviti bolezen.
Ker pa idealnega zdravila, ki bi delovalo tako antimanično kot antidepresivno in bilo ustrezno za dolgotrajno obvladovanje bipolarnih motenj, ni, se večinoma uporabljajo zdravila, ki so bolj primerna za zdravljenje ene od obeh epizod pri bipolarnih motnjah.
Uporaba litija (ki je standardno zdravilo v Evropski uniji in Latinski Ameriki) in valproata (standardno zdravilo v ZDA), ki sta po strokovnih poročilih učinkovita pri obvladovanju manične epizode, je tako pri zdravljenju bipolarnih motenj v zadnjem času pod čedalje ostrejšim nadzorom.
Profesor Carlos Zarate, profesor psihiatrije na Univerzi v Massachusettsu, pravi, da »litij še naprej ostaja standardno zdravilo pri bipolarnih motnjah, vendar je videti, da veliko bolje deluje v manični fazi kot v depresivni«.
Nove obetavne raziskave o olanzapinu
V iskanju novih pristopov za zdravljenje bipolarnih motenj so tako strokovni javnosti na zadnjem, 13. evropskem nevropsihofarmakološkem kongresu v Münchnu predstavili obetavne rezultate vrste študij, ki so proučevale uporabo olanzapina pri bolnikih z bipolarnimi motnjami. To sredstvo namreč že nekaj let velja za uspešno pri zdravljenju psihoz, leta 2000 pa so pri FDA odobrili njegovo uporabo še za kratkotrajno zdravljenje akutnih maničnih epizod, povezanih z bipolarnimi motnjami pri bolnikih z maničnimi ali mešanimi epizodami. Deluje kot stabilizator razpoloženja, ki obvladuje manično fazo bipolarnih motenj. Bolnik jemlje olanzapin enkrat na dan. Njegovo delovanje je, kot so poročali, varno, učinkovito in pregledi krvi niso potrebni.
Kot še kažejo poročila, se je olanzapin dobro obnesel kot samostojno zdravilo pri obvladovanju maničnih simptomov, poleg tega pa tudi kot dodatno zdravilo v kombinaciji z valproatom ali litijem pri zdravljenju simptomov manije; z njim so tudi uspešno obvladovali simptome depresije.
Že s predkliničnimi raziskavami so ugotovili, da olanzapin deluje prek številnih nevrotransmiterskih sistemov (dopaminskega, serotoninskega, acetilholinskega, GABA, glutamata). To je bila podlaga hipotezi o njegovi učinkovitosti pri stabilizaciji razpoloženja v bipolarni motnji. V prvi in in drugi študiji, ki sta potrdili to hipotezo, so sredstvo primerjali s placebom in ugotovili, da zboljša manično fazo že v prvem tednu za 65 odstotkov, še učinkovitejše pa je bilo pri znakih psihoze; pri zgolj maničnih ali mešanih epizodah, pri hitro menjajočih se fazah, pri pacientih, ki se niso odzivali na zdravljenja z litijem ali valproatom. Učinkovitejše je bilo tudi pri zgolj depresivnih epizodah, kjer je izboljšalo kognitivne simptome.
V zvezi z učinkovitostjo tega sredstva so opravili še več drugih raziskav in kot poročajo, potrdili hitro in stabilno začasno izboljšanje, z malo povrnitvami bolezni. Minulo leto so pri FDA družbi Eli Lilly odobrili olanzapin v ZDA tudi za kratkotrajno zdravljenje akutnih epizod manije, ki so povezane z bipolarnimi motnjami in so največji problem njihovega zdravljenja. Zeleno luč za to obliko zdravljenja so prižgali tudi za območje Nove Zelandije, Izraela, Mehike, Južne Afrike in za Brazilijo.
V Sloveniji se s tem zdravilom, ki po strokovnih poročilih učinkovito odpravlja simptome manije in depresije, preprečuje ponovitve bolezni in ob tem ne povzroča ekstrapiramidnih stranskih učinkov, hormonskih motenj, motenj krvne slike ali srčnega ritma, zdravi nekaj čez dva tisoč bolnikov.
BOšNJAK Dragica
Objavljeno v Delu (Znanost), v ponedeljek, 25.02.2002
Članek je last Dela in avtorice.
|
