Morda se besede strah drži negativni prizvok, a omenjeno čustvo
je v okviru evolucije še kako pomembno, saj pomeni enega od osnovnih
kamnov za preživetje.
Ta teden v podcastu Številke
govorimo o strahu. A kaj sploh je strah? Kako ga razumejo psihologi?
Andreja Avsec s Filozofske fakultete v Ljubljani razloži: "Tako kot
vsi. To je čustvo, ki vodi k specifičnemu odzivu. Je eno najosnovnejših
čustev, saj ga čutijo tudi živali. Njegova funkcija je ohranitev
posameznika, da se izogne nevarnosti. Če gledamo evolucijsko, se je to
čustvo moralo pojaviti zelo hitro, saj se odzovemo skoraj nagonsko.
Strah spada med temeljna, osnovna čustva. Gre za najpogostejše negativno
čustvo, mogoče mu lahko 'konkurira' le še žalost. Ni pomembna le
komponenta, da se nam zdi, da nas je strah, ampak odreagiramo tudi
fiziološko. Ob doživljanju strahu se nam hkrati vzburi tudi avtonomni
živčni sistem."
Osnovna težnja je želja po preživetju Strah je
imel skozi evolucijo svoj pomen, saj se je, denimo, pračlovek umaknil,
ko se je čutil ogroženega v boju z živalmi. Psihologinja dodaja: "Sploh
ni treba iti le v prazgodovino, saj to lahko ugotovimo tudi danes pri
vseh živalih. Reakcija 'boj ali beg' se je oblikovala milijone let. V
ozadju je bila vedno težnja, da organizem preživi. Telo kot celota je
moralo dobro delovati, da je organizem preživel." Približevanje dobrim stvarem, izogibanje slabim Kakšen dražljaj povzroči tak odziv? "Kakršen
koli negativen dražljaj, ki ga ocenimo, da nas ogroža. To je lahko
bolečina, pajek, lev ... Če res poenostavimo vedenje organizma, sta v
nas dva sistema. Prvi je sistem približevanja dobrim stvarem, drugi pa
se umika slabim stvarem. Če smo v stiku z nečim, kar nam lahko škoduje,
se moramo umakniti. To je ta inhibicijski sistem, ki nam omogoča, da
zbežimo in preživimo," koncept razloži predstojnica katedre za občo psihologijo. Z umom lahko skočimo iz sedanjosti Ali je reakcija bega popolnoma refleksna ali pa pri tem deluje tudi razum? "Pri
človeku je vse bolj zakomplicirano. Pomembno je, kaj razmišljamo.
Pomislimo na zebro, najprej se mirno pase, nato zagleda leva, zbeži in
se potem spet mirno pase. Pri človeku pa so lahko more prisotne še nekaj
mesecev. S svojim umom lahko marsikaj predvidimo vnaprej in nas je
lahko strah tudi stvari, ki se še niso zgodile, ali pa je malo verjetno,
da se bodo zgodile. Z umom lahko naredimo marsikaj, včasih pa je to
lahko tudi problem. To, da lahko z glavo stopimo iz sedanjosti tudi v
prihodnost, pomeni, da lahko načrtujemo, a po drugi strani lahko
doživljamo tudi strah," opozarja Avsečeva. Pri tesnobi ne vemo, kaj je vzrok Soroden pojem je tesnoba, a med obema je kar nekaj razlik, ki jih je sogovornica opisala: "Pri
strahu vemo, česa nas je strah. Poznamo objekt, ki se ga bojimo, zato
lahko odreagiramo ali se ga izognemo. Precej večji problem je pri
tesnobi, kjer gre za nejasna, nedoločljiva čustva, napetosti,
nezadovoljstva ... Fiziološko gledano, gre za podobno reakcijo kot pri
strahu, morda je malo manj intenzivna, ampak subjektivno ne vemo, kaj je
vzrok. To pa je problem, ker zato ne vemo, kako odreagirati.
Najpomembnejše je, da nam tesnobo uspe spremeniti v strah, saj potem
lahko nekaj naredimo." Pretiran odziv pri fobijah V napovedi smo predstavili nekaj fobij, ki jih je predavateljica predstavila: "Gre
za tako stopnjo strahu, da je odziv tako pretiran, da moti posameznika
pri normalnem delovanju. Mene je lahko strah pred krokodili, a to je
popolnoma nepomembno, saj ne mislim živeti v Avstraliji. Večina fobij,
ki se morajo zdraviti, pa so dejansko take, ki res otežujejo življenje
posameznika." Poročila lahko dojemamo kot ogrožajoče Kakšno vlogo pa imamo mediji? Lahko pretirano ali senzacionalistično poročanje pri odjemalcih medijskih vsebin porodi strah? "S
svojimi mislimi lahko pri odzivu marsikaj zakompliciramo, torej lahko
zaznamo grožnjo. V medijih dobimo celo paleto informacij, ki jih lahko
interpretiramo tako ali drugače. Poročila lahko razumemo kot ogrožajoče,
posledično lahko odreagiramo, kot da smo v dejanski nevarnosti. Seveda
pa je velika razlika med posamezniki. Nekateri so nagnjeni, da situacije
pogosteje zaznavajo ogrožajoče kot pa nekdo drug. Sploh ne bi ločevala
med dogodki, ki jih sami doživimo ali pa o njih 'samo' beremo ali
gledamo, saj lahko sprožijo enak telesni odziv. Enako velja pri
pogojevanju, če pri nekem prijetnem dražljaju vedno dodamo negativnega,
potem nas je samodejno strah. Če o letalih slišimo vedno, ko se zgodi
nesreča, je jasno, da bomo imeli asociacijo na negativne stvari," meni Avsečeva. Nastanek kognitivnih izkrivljanj To
je razumljivo. Letalstvo je statistično najbolj varen način potovanja, a
nikoli ne pišemo, da je letalo XY varno pristalo, kar psihologinja
razume kot "kognitivna izkrivljanja. Prek medijev večinoma dobimo
stvari, ki so drugačne, nove in presenetljive. Evolucijsko gledano, smo
po naravi nagnjeni k temu, vedno smo morali 'preskenirati' okolje in
opaziti, ali je kaj narobe. To je bilo nujno za(radi) preživetja. Naš
sistem je usmerjen na to, da smo pozorni na negativne stvari. To okolje
je pri medijih razširjeno na celotni svet, od koder prihajajo
informacije, ki so v glavnem negativne. Potem ni presenetljivo, da pride
do kognitivnih izkrivljanj in napačnega razumevanja resničnosti." Vabljeni k poslušanju celotnega pogovora,
v katerem Andreja Avsec razlaga še o psihologiji, težavah merjenja
psiholoških konstruktov, kako nastajajo fobije, kako se lahko zdravijo, o
pozitivni psihologiji .Za ogled prispevka, kliknite na spodnjo sliko. Izvirna novica: RTVSLO.si , 27 november 2015 Prispevek je last medija RTVSLO.si |