V današnjem časopisu Delu na predzadnji strani sem prebrala, da dr. TANJE LAMOVEC, univ. dipl. psih., slovenske zagovornice pravic uporabnikov psihiatrije, ni več med nami. Bila je ena izmed nas. Vedela je, kaj je to depresija in da takrat ne pomaga samo sprehod.

Razumela nas je… in v njenih knjigah sem našla veliko uporabnega znanja in modrosti. Iz njenih tekstov sem črpala vsebino za svoj prvi pomembni javni nastop, ko sem predstavila delovanje našega društva.
Rada bi vam jo predstavila skozi tekst novinarke Urše Matos. ……bila je ena izmed nas….

»Tanja Lamovec je profesorica na visoki šoli za socialno delo v Ljubljani, avtorica številnih knjig in člankov iz psihologije in začetnica zagovorniške dejavnosti v gibanju uporabnikov psihiatrije v Sloveniji. Tanja je za manično depresijo zbolela pri 33 letih, po stresni ločitvi od moža. V najhujših obdobjih manije je bila tako hiperaktivna in evforična, da ni spala, ampak je po več noči marširala po stanovanju in na glas navijala radio. V najhujših obdobjih depresije je bila povsem na tleh. "V globoki depresiji postaneš povsem nemočen. Včasih sem tedne ležala v postelji, ni se mi ljubilo tuširati, ni mi bilo za hrano in le, če sem se zelo potrudila, sem se oblekla in počesala. Ker nisem mogla opravljati niti najosnovnejših življenjskih funkcij, sem si našla sostanovalca, da mi je hodil po nakupih. Takšna nemoč te prestraši, ker ne veš, koliko časa bo trajala. Zaradi občutka, da nisi za nobeno rabo, je samopodoba na psu." Zdravi ljudje to motnjo težko razumejo. "Skušajo te na različne načine spodbujati, češ oglej si kakšno humoristično oddajo na TV, pojdi na sprehod, v gore, raztresi se. Če gre za lažjo depresijo, takšni nasveti mogoče pomagajo. Pri globoki depresiji so odveč. Brati ne moreš, ker nimaš koncentracije. Hoditi ne moreš, ker te depresija fizično paralizira. Ne moreš se preprosto raztresti." V fazah skrajne nesrečnosti ljudje izhod iščejo v samomoru. Tanja se je večkrat poskušala ubiti s tabletami, a jih je vedno pravočasno izbruhala. "Ugotovila sem, da moje telo noče umreti, zato sem to nehala početi." Veliko drugih vztraja toliko časa, da jim samomor uspe. Strokovnjaki ugotavljajo, da je od 50 do 70 odstotkov samomorilcev trpelo za depresijo. Pri globoki depresiji izhod ni sprehod. Pot je samo ena: "Ne smeš se boriti proti neprijetnim občutkom, ampak se prepustiti. In seveda, potrebna so zdravila." Tanji so zdravila pomagala šele po več mesecih, ko so zdravniki odkrili pravo kombinacijo. Po večletnih vzponih in padcih je zadnje leto povsem stabilna. "Imeti depresijo ne pomeni, da si neprestano bolan. To so krize. Eni jih imajo več, drugi manj. Pomembno je, da se s to motnjo naučiš živeti in da zaradi nje nisi odrinjen na rob družbe." Težko bi našli človeka, ki bi vse življenje preživel brez ene same, vsaj manjše depresije. Vendar Tanja poudarja, da je velika razlika med blagimi depresijami, ki včasih ne potrebujejo kakšnega posebnega psihiatričnega zdravljenja, in hujšimi depresijami, pri katerih je zdravljenje nujno.«
(Urša Matos Tobogan razpoloženj, Mladina, 19. avgust 2002 )

Pripravila Maja Cimerman