 “Problem je, da se ves čas počutim popolnoma prazno, nekoristno, osamljeno… sploh ne vem več, kaj čutim. Ko me človek vpraša, kako sem, sploh ne vem, kako odgovoriti. Nekako se vsa bolečina nabira v meni, pa je sploh ne morem spraviti ven,« je v spletni svetovalnici tosemjaz.net zapisala srednješolka.
Takšnih in podobnih klicev na pomoč je med najstniki precej. V omenjeni svetovalnici na leto odgovorijo na več kot 3000 vprašanj, povezanih s težavami odraščanja, ki zajemajo vse od fantovskih mor o velikosti njihovega spolnega uda do samomorilnih teženj.
Snovalci projekta To sem jaz opažajo, da je število mladih, ki v njihovi klepetalnici iščejo nasvete in pomoč izključno zaradi psihičnih stisk, iz leta v leto precej konstantno in predstavlja približno desetino vseh vprašanj, vendar nekateri drugi kazalniki namigujejo na povečevanje psiholoških težav. V obdobju od leta 2003 do 2012 je denimo opazen porast števila prvih obiskov otrok in mladostnikov zaradi duševnih motenj na primarni ravni zdravstvenega varstva. Posamezne raziskave kažejo, da se je v zadnjih letih med slovenskimi mladostniki posebej povečalo število psihosomatskih težav, saj se z njimi spopada že vsak četrti najstnik.
Mednarodna raziskava Z zdravjem povezana vedenja v šolskem obdobju, ki se izvaja v 44 državah, v Sloveniji pa jo opravlja Nacionalni inštitut za javno zdravje (NIJZ), je pokazala, da se je med letoma 2002 in 2014 precej zvišal delež mladostnikov, ki poročajo o pojavljanju vsaj dveh psihosomatskih simptomov več kot enkrat na teden. Teh je bilo v lanskoletni raziskavi dobra četrtina, natančneje 28 odstotkov, največ mladostnikov, kar petina, je poročalo o nespečnosti, nervozi in razdražljivosti. Delež tovrstnih motenj je občutno višji pri dekletih (37 odstotkov) kot pri fantih (19 odstotkov), povečuje pa se tudi s starostjo. Petnajstletniki v splošnem slabše ocenjujejo svoje zdravje, so manj zadovoljni z življenjem, doživljajo več psihosomatskih simptomov in občutkov žalosti kot enajst- in trinajstletniki. Skoraj tretjina petnajstletnikov občuti žalost in depresijo, kar 15,5 odstotka pa je takšnih, ki so že pomislili na samomor. Teh rezultatov za zdaj ni mogoče postaviti v širši kontekst, saj mednarodni podatki še niso na voljo, ob predhodni raziskavi v letu 2010 pa smo se uvrščali med države z manj psihosomatskimi simptomi.
Dr. Helena Jeriček Klanšček, socialna pedagoginja in nacionalna koordinatorica omenjene raziskave, pojasnjuje, da na duševno zdravje mladostnikov vplivajo številni dejavniki, med katerimi izstopajo odnosi s starši in vrstniki ter obremenjenost s šolo. Psihosomatski simptomi, kot je nespečnost, glavobol, bolečine v želodcu ali omotica, se lahko pojavijo zaradi neustreznega načina spoprijemanja z vsakdanjimi problemi, zanikanja ali tlačenja negativnih čustev, neuravnovešenega in nezdravega načina življenja ali družbenih negotovosti. »Negotov in protisloven položaj otrok in mladostnikov v naši družbi, razpad zavezujočih pravil in življenjskih usmeritev, podaljševanje in zahtevnost šolanja, vse večja pričakovanja, nenehne potrebe po dokazovanju in uspehu za vsako ceno… Vse to lahko ustvarja pritiske, ki se kažejo tudi v psihosomatskih simptomih,« je jasna strokovnjakinja.
Zagotovo pa na duševno zdravje otrok vplivajo tudi socialno-ekonomski kazalniki. »Mladostniki iz revnejših družin slabše ocenjujejo svoje zdravje, so manj zadovoljni, doživljajo več psihosomatskih simptomov, več težav in občutkov depresivnosti kot otroci iz bogatejših družin. Tudi zaposlenost obeh staršev in tip družine sta pomembna dejavnika. Z življenjem so bolj zadovoljni otroci iz klasičnih družin, z obema zaposlenima staršema, več simptomov pa doživljajo mladostniki, ki prihajajo iz družin, kjer sta oba starša brezposelna in kjer gre za enostarševsko ali rekonstruirano družino. Ne gre pa zanemariti niti otrokove osebne socialne pozicije, predvsem šolskega uspeha in števila prijateljev, kjer so se pokazale pomembne razlike. Otroci, ki nimajo nobenega prijatelja ali imajo slabši učni uspeh, slabše ocenjujejo svoje duševno zdravje.«
Preplet nesrečnih okoliščin
Psiholog dr. Kristijan Musek Lešnik na podlagi iste raziskave ugotavlja, da se je delež slovenskih petnajstletnikov, ki doživljajo znake depresivnega razpoloženja in anksioznosti, v zadnjih štirih letih povečal za več kot dvakrat. Opazil je še, da se je stanje med letoma 2002 in 2010 že izboljševalo, nato pa ponovno močno poslabšalo. »Pri teh stvareh se zelo težko zadene žebljico na glavico ter najde en in edini vzrok. Po mojem mnenju gre za preplet nesrečnih okoliščin. Zagotovo je tudi gospodarska kriza odigrala svojo vlogo, saj se je za določen del družin standard precej poslabšal, kar občutijo tudi mladostniki, vendar ne smemo prehitro pokazati zgolj na en razlog. Otroci iz ekonomsko in socialno deprivilegiranih družin, ki morajo predelati več izkušenj, lahko postanejo tudi bolj odporni proti stresu,« je prepričan.
Zaradi tega izpostavlja še en možen vidik: »Ravnatelji in učitelji vse pogosteje opozarjajo, da so nove generacije otrok in mladostnikov zelo slabo opremljene z mehanizmi za spopadanje z obremenitvami in stresom. Res je morda stresnih situacij vse več, vendar bi se moral mlad človek naučiti odpornosti proti stresu, kar lahko naredi le tako, da gre skozi stresne situacije in jih predeluje.« Kje iskati razloge za nastalo situacijo? »En razlog je pretirano zaščitništvo staršev. Še preden otroci povedo, kaj se jim dogaja, starši skačemo naokrog in ugotavljamo, kaj je narobe, ter poskušamo reševati njihove stiske. Učitelji velikokrat pripovedujejo, kako starši priletijo v šolo že ob najmanjših težavah, namesto da bi se otroci sami pogovorili z učiteljem,« izkušnje predaja Musek Lešnik. Učiteljica z ene manjših šol na Goriškem pravi, da ji starši v pogovoru večkrat priznajo, da v vsem ustrežejo svojim otrokom, ko pa jih poprosijo, da bi denimo pol ure vadili branje, otroci njihove zahteve enostavno zavrnejo. »Dandanes morajo torej starši ubogati otroke in ne obratno?« se sprašuje sogovornica.
Vsako zdravilo najde svojo bolezen
A je po mnenju Muska Lešnika tudi šolski sistem postal preveč zaščitniški do otrok, saj jih večinoma ne sooča s težavami, ampak jih pred njimi ščiti. Zaključkov na prvo žogo ne želi delati, upa pa, da se bodo strokovnjaki iz sfere čim prej usedli za skupno mizo in temeljito preučili možne razloge, ki so pripeljali do rezultatov iz zadnjih raziskav. »Če je osrednji problem zares kriza, je treba najti rešitve, kako bi njene posledice za otroke in mladostnike maksimalno omilili. Če pa je denimo težava v tem, da so današnji otroci slabo opremljeni za stres, jih je treba že od prvega razreda usmerjati v razne socialne veščine, da se okrepijo.«
Čeprav raziskave kažejo, da dekleta doživljajo več psihosomatskih simptomov, so manj zadovoljna z življenjem, pogosteje doživljajo občutke žalosti in kažejo večjo možnost prisotnosti klinično pomembnih težav, direktor Svetovalnega centra za otroke, mladostnike in starše Ljubljana, dr. Zoran Pavlović, razkriva, da k njim prihaja dvakrat več fantov kot deklet, vendar za ta pojav nima konkretnega pojasnila. Z gotovostjo pa trdi, da se vse več otrok in mladostnikov v svetovalni center zateka zaradi učnih težav. V nekaterih ustanovah porast psiholoških težav opažajo še posebej proti koncu šolskega leta, ko se zgostijo obremenitve.
Psiholog postreže z več možnimi razlagami: »Ena možnost je, da so se v povezavi s šolo povečala pričakovanja, druga je, da šole te probleme bolj prepoznavajo in so bolj odzivne, spet tretji menijo, da je to sprožila nekoliko drugačna sistemska ureditev. Zaradi zakona izpred nekaj let, ki je začel učne težave obravnavati kot posebne potrebe, so nekateri otroci upravičeni do individualne strokovne pomoči. Šolske svetovalne službe naredijo, kar je v njihovi moči, a v zahtevnejših primerih kontaktirajo institucije, kot je naša. Nova sistemska obravnava je torej spremenila tokove, zaradi česar so se vzpostavili drugačni kriteriji, kdaj nekaj prepoznamo kot problem in motnjo.Posledično se lahko tudi številke v raznih raziskavah precej zasukajo.«
Pavlović meni, da smo v sodobnem svetu na splošno veliko bolj občutljivi in več stvari prepoznamo kot problem. Prepričan je, da je današnja težava vsesplošna generalizirana anksioznost. »Ko se človek bori za konkretne stvari in ga je resnično strah, se bo s tem znal spopasti in se bo zato pognal v boj ali beg. Določene bolezni, ki jih poznamo danes, med vojno denimo niso obstajale. Ko pa nam je vse dobro in imamo vsega dovolj, je ta anksioznost generalizirana in bolj usmerjena v strah, kaj vse lahko izgubimo.« Tako danes pogosto delujemo po principu »vsako zdravilo najde svojo bolezen«. »Več ko imamo možnosti reševanja težav, bolj se širi število problemov. To je absurdno in protislovno, ampak ravno zaradi tega imamo pogosto občutek, da gre nekaj na slabše. Seveda je tudi znanja vse več in se z določeno problematiko ukvarjamo drugače kot pred časom. Pred desetletji je svetovalni center denimo obravnaval veliko primerov nočnega močenja, danes pa je to težava, ki jo s preprostimi tehnikami uredijo na Pediatrični kliniki. To področje je torej živa materija in ga je težko urediti,« sklene.
Skrivalnice« se igrajo starši in ne otroci
Tudi psihologinja v svetovalni službi gimnazije Vič Majda Jus Ašič opaža, da je število dijakov, ki pri njej poiščejo pomoč v primeru osebnih in zdravstvenih težav ter zaradi stresa, večje v primerjavi s preteklimi leti. Podobno kot preostali sogovorniki razloge vidi v prevelikih pričakovanjih okolice in samih najstnikov ter slabi opremljenosti za obvladovanje neugodnih in stresnih življenjskih razmer. Najpogostejši vzroki za obisk so zdravstvene težave, razmere v družini (ločitev staršev, bolezen ali smrt družinskega člana), težave pri vzpostavljanju odnosov z vrstniki, starši ali učitelji, slabo načrtovanje časa in zato nezmožnost doseganja želenega učnega uspeha, slabo obvladovanje treme in strahu, anksioznost ter depresija. Po pripovedovanju Jus-Ašičeve se težave pojavljajo predvsem takrat, ko so pritiski okolice preveliki in mladostniki ne vedo, kako se lotiti obveznosti, ko imajo občutek, da se njihovega mnenja in življenjskih prioritet ne upošteva, kadar nimajo zaupnega sogovornika, se počutijo manj sposobni od vrstnikov, ko bližnji odrasli zanje nimajo časa ali če jim drugi sporočajo, da so njihove težave nepomembne.
Problemi dijakov pa običajno niso povezani s socialno-ekonomskim statusom družine. Svetovalno službo obišče nekoliko več deklet kot fantov, saj še vedno velja prepričanje, »da morajo biti fantje močni in ne smejo pokazati šibkosti ali jokati«. A posamezniki, ki poiščejo pomoč, med vrstniki niso stigmatizirani. »Velikokrat se zgodi, da pride več dijakov iz istega oddelka, kar pomeni, da posamezniki, ki nas obiščejo, svoje pozitivne izkušnje delijo s sošolci. Vrstniška podpora ter pomoč sta zelo učinkoviti in velikokrat so vrstniki tisti, ki jim posameznik najprej zaupa svoje težave.« V svetovalni službi gimnazije Vič namreč veliko časa namenijo izobraževanju in ozaveščanju o tem, da vsakdo lahko zboli, fizično ali psihično, in kako takrat reagirati. Zaradi velikega števila dijakov vsem ne morejo ponuditi individualne strokovne pomoči, izvajajo pa številne preventivne skupinske aktivnosti, denimo tečaj učinkovitega učenja, avtogeni trening, tečaj meditacije, ali organizirajo učno pomoč med dijaki.
Po izkušnjah sogovornice se »skrivalnice« pogosteje igrajo starši, in sicer zaradi strahu, da niso dobri starši, če ima njihov mladostnik težave. »Starši morajo otroka podpirati na njegovi življenjski poti. Vzeti si morajo čas za skupno druženje in ga vključiti v življenje družine, ko delijo veselje, pa tudi, ko delijo žalost in skrbi. Pomembno je, da ga ne 'zavijajo v vato', ampak mu omogočajo spoprijemanje z izzivi in težavami. Ko starši zaznajo težave, je najpomembnejše, da si vzamejo čas za pogovor in poslušajo, a ne poskušajo reševati težav, temveč o njih obvestijo razrednika in šolsko svetovalno službo, kjer dobijo strokovno pomoč ali informacije, kam se lahko obrnejo,« svetuje psihologinja.
Stroka opozarja na številne pomanjkljivosti pri zagotavljanju psihološke pomoči otrokom in mladostnikom: čakalne dobe so predolge, pokritost je po regijah neenakomerna in zato vsi otroci nimajo enake dostopnosti do kakovostnih programov, število strokovnjakov je premajhno in je zaradi njihove prezasedenosti pomoč pogosto nezadostna, nekatere službe pa celo manjkajo. »Potrebovali bi tudi programe za otroke in mladostnike z duševnimi motnjami, pri katerih je potrebna dolgotrajna in celostna rehabilitacija, kot pri akutni psihozi, motnjah razpoloženja, pervazivnih motnjah,« dodaja Helena Jeriček Klanšček.
Prav na te točke bi se morali vezati tudi glavni ukrepi. Poleg tega je nujno medsebojno sodelovanje strokovnjakov z različnih področij. »Glede na dejstvo, da na duševno zdravje vplivajo vsa področja življenja in različni sektorji, je pomembno, da se zagotovi medresorsko sodelovanje, saj ocenjujemo, da so trenutno dostopne službe med seboj premalo povezane in zato manj učinkovite,« pravi Jeriček-Klanščkova, ki se ji zdita pomembna še ozaveščenost javnosti in zagotavljanje preventive od rojstva dalje. Česar ne najdete med čiščenjem otrokove sobe
Eden od programov, ki z mladimi deluje preventivno, se imenuje To sem jaz. Razvili so ga leta 2001 na nekdanjem Zavodu za zdravstveno varstvo Celje, od lani pa deluje pod okriljem NIJZ. Osredotoča se na varovanje in krepitev duševnega zdravja mladostnikov s poudarkom na razvijanju pozitivne samopodobe in socialnih ter komunikacijskih kompetenc. »Vse to je naložba v mladostnikovo zdravo odraščanje, saj bo takšen mladostnik življenju kasneje bolj kos,« zagotavlja vodja programa Ksenija Lekić.
Program se izvaja skozi preventivne delavnice v šolskem okolju in mladinsko spletno svetovalnico tosemjaz.net, kjer na anonimna vprašanja mladostnikov odgovarja več kot 60 strokovnjakov. Ena od svetovalk pravi, da »gre za zapise mladih, ki jih starši ne najdejo pri generalnem čiščenju otrokove sobe«. Teh se je v 14 letih nabralo že več kot 35.000, med katerimi se največ, dobrih 30 odstotkov vseh, vprašanj navezuje na telo in telesno zdravje, nekoliko manj prostora pa zasedajo vprašanja o medosebnih odnosih in duševnem zdravju, pri čemer mladostnike zanimajo predvsem čustva in samopodoba. Nasvet in pomoč v neposredni povezavi s psihičnimi stiskami pa skozi vsa ta leta išče približno desetina uporabnikov, več deklet kot fantov, vendar, poudarja zdravnica Nuša Konec Juričič, vodja delovnega področja za duševno zdravje na NIJZ, »so psihične stiske lahko v ozadju številnih drugih težav, a mladi o njih ne spregovorijo neposredno, ker jih sami morda ne prepoznajo ali o njih še ne želijo govoriti«. Po besedah sogovornic mladostniki spletnim strokovnjakom povečini zaupajo in vidijo smisel v dialogu z njimi. V raziskavi med uporabniki je več kot 70 odstotkov mladih spraševalcev izrazilo občutek, da je svetovalec razumel njihov problem in da so dobili jasen odgovor, ki jim je v pomoč pri reševanju težav.
V vrednotenju učinkovitosti programa To sem jaz, ki ga po konceptu 10 korakov do boljše samopodobe izvajajo v šolah večinoma razredniki, po izvedenih preventivnih delavnicah poročajo o boljšem razrednem vzdušju. Težava je le, da učitelji delavnice težko umestijo v šolski urnik, saj skrb za duševno zdravje otrok in mladostnikov ni sistemsko umeščena v šolsko delo. Avtorica: Sandra Krkoč Lasič
Izvirna novica: Dnevnik.si , 3. oktober 2015 Prispevek je last medija Dnevnik.si |
