Spodbudili sta razmišljanje, zakaj tega, kar »danes itak vsak potrebuje«, tudi ne poišče, ko pa se obenem vse več govori in piše o tem, kako v Sloveniji raste poraba antidepresivov. Vzroki so verjetno prepleteni, kajti psihoterapija je še vedno oblika terapije, povezana z nezaupljivostjo in predsodki, poleg tega je to terapija, v katero je treba vložiti določeno količino psihičnega truda, čas in denar.

Pa pojdimo po vrsti.

Predsodki o psihoterapiji – poenostavljeno

O psihoterapiji krožijo različne predstave. Asociacije gredo obvezno na Freuda pa na »spoved«, lahko na šarlatanstvo, vse do hvaležnosti konkretnemu terapevtu, ki je v določenem življenjskem obdobju pomagal prebroditi krizo. Psihoterapijo ponavadi opredeljujemo kot »zdravljenje z besedami«, in čeprav to na prvi pogled zveni banalno, je že dolgo preprosto empirično utemeljeno, da povzroča kemične spremembe v možganih. Ko so spremljali spremembe v delovanju možganov po kuri antidepresivov in ciklu vedenjsko-kognitivne terapije, so prišli do podobnih izsledkov. Terapija povzroča spremembe v delovanju možganov, preverjeno.

Zakaj naj bi bile tablete potem sprejemljivejše od psihoterapije? Tu naletimo na prvo zmoto v percepciji psihoterapije. Kdor hodi na psihoterapijo, je »nor«. V kulturi, v kateri smo toliko let vsakega, ki je bil čuden, zoprn in neprilagojen, ob mnogih priložnostih pošiljali »na Studenec«, ali »v Idrijo«, ali ... (odvisno od tega, v kateri regiji je delal zdrahe), prepričanje niti ne preseneča. Psihoterapija je nekaj, kar je povezano s psihiatrijo, z izgubo razsodnosti – z vsem, kar je povezano z velikim trpljenjem, ki se ga vsak od nas boji. Težko je biti že svojec, kaj šele doživljati duševni pretres!

Psihoterapijo seveda lahko najdemo tudi za vrati hodnikov psihiatrične bolnišnice – kot obliko kasnejše podporne pomoči pacientu z duševno boleznijo –, a je predvsem običajna­ oblika pomoči človeku v čustveni stiski (o tem, da se ta ponavadi kombinira z veliko intelektualno opremljenostjo, klišejsko priča Woody Allen, ki je iz svoje nevroze naredil filmsko kariero), ki je taka in tolikšna, da je ne more rešiti z običajnimi poslušalci. Gre za neki konflikt, ki ga vedno znova zmoti v njegovem funkcioniranju in ga – čeprav je najverjetneje v svojem delovanju uspešen – sili v to, da za vsakodnevno delovanje porabi več energije, kot bi bilo treba. Psihoterapija je lahko orodje, ki človeka sčasoma bolje opremi za funkcioniranje v situacijah, v katerih je šibkejši.

Drugo zmotno mišljenje, na katero naletimo, je: če grem na psihoterapijo, ne sme boleti, ne sme biti naporno in mora pomagati takoj. Vedno znova preseneča, kako ljudje v tem času, ki nas hoče lepe, močne, sposobne, iščejo osebne trenerje za krepitev mišic in oblikovanje telesa in obenem sprejemajo, da sta za pridobitev želenega potrebna vztrajnost in trud. Zakaj je fizični trud sprejemljiv, ­psihični pa ne?

»Kaj naj ti rečem,« mi je pred leti, ko sem vstopala v psihoterapijo (in bila podobno ne­učakana), rekla izkušena psihoterapevtka. »Gotovo je dobro, da v terapevtski seansi pacient čuti določeno olajšanje, a obenem mora čutiti tudi izziv, nekaj, kar ga zmoti, kar ga strese. To je tisto, kar ga lahko sploh motivira za delo, opazovanje, spominjanje, ­spreminjanje ...« Sprejeti sebe kot partnerja v terapiji, ne kot pasivnega prejemnika pomoči, pomeni preseči drugo zmotno prepričanje o psihoterapiji.

Aktiven pacient, ki prevzema odgovornost že pri izbiri terapevta

Ko smo že pri zmotah o psihoterapiji – pacienti presenečajo tudi s strategijami iskanja psihoterapevta. Če vemo, da so danes razvite že takšne aplikacije za mobilne telefone, s katerimi lahko na jogurtu, ki ga želimo kupiti, razberemo, od kod izvira mleko, ki so ga za njegovo izdelavo uporabili, so pacienti pri izbiri psihoterapevta veliko manj natančni.

Vedo, da obstaja veliko različnih terapevt­skih šol in da imajo vse sicer isti končni cilj: doseči spremembo, izboljšanje. Ima pa vsaka malo drugačen pristop, saj se ljudje splošno razlikujemo v tem, kakšne strategije in taktike ubiramo pri reševanju problemov. Ko se odločajo za terapijo, redko preberejo opis načina dela posamezne terapevtske šole in se glede na to odločajo, katera bi jim ustrezala. Še redkeje se zgodi, da se o članih – ki so za to, da so to lahko postali, morali izpolniti vrsto pogojev, ki jih določa stroka posameznega združenja – informirajo, kaj šele, da bi poiskali kodeks ­delovanja združenja.

Naš čas bije v znaku hoje k ozaveščenosti. Če govorimo o ozaveščenem starševstvu, ozaveščenem potrošništvu, ozaveščenem prehranjevanju, vsekakor sodi v sklop ozaveščenega bivanja tudi ozaveščena izbira psihoterapevta.

Čas

Običajen prizor psihoterapije v ambulanti zdravstvenega doma: dva stola, na vsakem po en človek (to je tisto, kar vidimo), eden pripoveduje, drug posluša, vsake toliko kaj pripomni, vpraša. Tisti, ki pripoveduje, je pacient, poslušalec pa terapevt. Pacient išče olajšanje. Terapevt je tam zato, da mu bo pri tem ­pomagal.

Dva stola, na vsakem po en človek, za njima pa – pritisk sistema. Pacientu se mudi, hoče čim prej funkcionirati, kot se od njega pričakuje, navsezadnje tudi sam čuti, da bi lahko, če ga nekaj ne bi mučilo. Konkurenčnost, današnja mantra poganjalcev sveta, pometa z občutljivimi, travmatiziranimi, previdnimi.

Terapevt ve, da se ne da prehitevati. In vendar sedi na svojem stolu kot na žerjavici. Bo pacient zdržal, bo prenesel ta zastoj, bo ostal? Se ga je splačalo vzeti v obravnavo, ko pa je na čakalni listi še toliko drugih kandidatov za psihoterapijo? Koliko časa še vztrajati z njim, ga prepričevati?

Običajen prizor pri zdravniku v istem zdrav­stvenem domu: dva stola, na vsakem po en človek, eden pripoveduje, drug predpisuje (dovolj hitro, se zdi tistemu, ki pripoveduje). V lekarni sicer povedo, da zdravilo ne bo pomagalo takoj. Treba bo malo vztrajati. A čez nekaj tednov bo gotovo bolje ...

Čas, ki ga živimo, priganja z vseh strani. Komunikacijske možnosti ne dopuščajo več opravičil za zastoje v reakciji – reakcija mora biti takojšnja. Psihoterapija je v tem smislu zelo okorela in nepredvidljiva. Ne glede na to, da se zanjo odločajo tisti, ki so v desetletjih pridelali svoje nevrotične mehanizme, se jih – ko se enkrat odločijo, da jih pri njihovem funkcioniranju motijo – želijo znebiti takoj.

Spodbudna novica seveda je: psihoterapija sicer je dolgotrajna, a ob tem, ko obiskujemo psihoterapevta enkrat na teden, zraven še delujemo, živimo, doživljamo in se opazujemo in sproti evaluiramo delčke spoznanj, se veselimo rezultatov majhnih sprememb. V času, ki teče, živimo z vedno večjim zavedanjem, vedno bolj samozavedno. Mislim, da je veliko ljudi, ki jim takšno življenje pomeni vrednoto in so za to, da bi ga dosegli, pripravljeni porabiti nekaj časa.

Denar

Na koncu pridemo do denarja. Psihoterapija pri nas je pretežno samoplačniška, ker so kapacitete psihiatrov in kliničnih psihologov, ki – poleg preostalega rednega dela – izvajajo psihoterapijo v okviru zdravstvenega zavarovanja, omejene. Zunaj zdravstvenega sistema obstaja še številna skupina kvalificiranih psihoterapevtov, ki ponuja psihoterapevtsko storitev po vseh standardih (supervizija, intervizija, obisk strokovnih srečanj), a je njihova storitev – glede na to, da se zakonsko urejanje psihoterapevtskega delovanja premika zelo počasi – plačljiva.

Ko se danes torej govori, kako sta v porastu depresija in jemanje antidepresivov, obenem pa se omenja prezaposlene psihiatre in klinične psihologe, ki težko prevzemajo nase še psihoterapevski del, ki bi lahko v veliki meri nadomestil, ponekod pa učinkovito dopolnil in podprl delovanje tablet, povzemam glas za kvalificirane psihoterapevte »na svobodi« – tu smo in pripravljeni smo delati.

Škoda le, ker nas morajo za zdaj v celoti plačati pacienti sami.

Ksenija Čuič Bratina je univ. dipl. psihologinja in psihoterapevtka.

Izvirna novica:Delo.si  29. avgust  2015

Prispevek je last avtorja in medija Delo.si