 Šolarjev s tako imenovano šolsko fobijo je od enega do pet odstotkov.
Pomembno je prepoznati motnjo in nuditi šolarju podporo.
»Vse šolsko leto bomo tu,« piše v opozorilu voznikom na velikem
transparentu ob Osnovni šoli Valentina Vodnika v Ljubljani. A čisto vsi
ne bodo. Ne bo tistih, ki se šole tako bojijo, da se doma vkopljejo v
posteljo, obležijo kot mrtev list, si mašijo ušesa in zakrivajo oči in
se ne zmenijo za prigovarjanje oziroma ga preglasijo s kričanjem ...
Takšnih učencev ni veliko, a so. Literatura navaja, da jih je od
enega do pet odstotkov vseh šolarjev in dijakov. Nočejo v šolo. Odpor
traja od dveh tednov do enega šolskega leta ali še dlje. Niso navadni
»špricarji«, kakor imenujemo učence, ki namerno izostajajo od pouka.
Otroci in mladostniki s šolsko fobijo, ki ga stroka imenuje tudi
anksiozno zavračanje šole, se pouku izmikajo zaradi čustvene stiske.
»Nočem v šolo,« ponavlja šolar, pepelnato siv v obraz. Že misel, da mora
v šolo, ga hromi. Starši so nemočni. Ne vedo, kaj naj naredijo. V
nemoči marsikateri roditelj popusti. Otrok ostane doma. Kakor hitro mine
nevarnost, da bi moral v šolo, ni nič več »bolan«. A dlje ko izostaja
od pouka, več izgublja in težja je pot nazaj v šolo, opozarjajo
strokovnjaki. Nerazumevanje okolja njegovo stisko še stopnjuje.
Takšnega
otroka je v resnici težko prepoznati. Učitelji in profesorji, ki ne
prepoznajo učenčeve stiske, ga imajo za simulanta, namišljenega bolnika,
lenuha. Ne predstavljajo si njegovega trpljenja, ki se ponavadi izrazi
doma. Takšnega učenca, če se pokaže pri pouku, že posmehljiv pogled,
porogljiva pripomba sošolca, kritika profesorja, slaba ocena, občutek,
da ni dovolj uspešen, pahne nazaj v tesnobni beg pred nelagodjem
šolskega okolja. Starši poiščejo pomoč najprej na šoli (pri šolskih
psihologih) in nato pri drugih strokovnjakih: zdravniku,
specializiranemu psihologu, psihiatru... V skrajnem primeru so potrebni
hospitalizacija in zdravila.
Možnosti, kakršne imajo v Franciji,
pri nas ni. Za takšne otroke skrbi zlasti mesto Grenoble. Sprejmejo jih
v Maison des adolescents (Hišo adolescentov) ali pa v enega od dveh
specializiranih razredov na gimnaziji Stendhal, ki ju je odprl sklad
Zdravje študentov Francije. To sta prehodna razreda, most nad grozečim
prepadom med boleznijo in šolo. Kot pravi psihiatrinja dr. Elisabeth
Gautier - Jalaguier, zdravniška vodja Hiše adolescentov, se najprej
poglobijo v otrokov položaj, ocenijo njegove sposobnosti, ugotovijo, ali
trpi za depresijo, pubertetno krizo...
Zelo pogosto odkrijejo čustveno prizadetost: v preteklosti se je
nekaj zgodilo v odnosu med otrokom in starši. Dijaku poskušajo pomagati z
individualno in družinsko terapijo, delavnico za boljšo samopodobo in
samospoštovanje in ga hkrati postopoma vračajo v šolo. Včasih je treba
otroka tudi začasno ločiti od staršev. Neredko je družinski položaj tako
zmeden in vloge družinskih članov tako pomešane, da je otrok stisnjen v
kot.
Šestnajstletno Sophie, nekdanjo odličnjakinjo, edinko s
slepo materjo in odsotnim očetom, v katero je mati projicirala vse svoje
ambicije, so po napadu panike v razredu za dva meseca hospitalizirali.
Večja verjetnost uspeha je, kadar otroka preselimo iz problematičnega v
varnejše okolje, ki mu nudi več pozornosti in bolj individualno
obravnavo. »S terapevtom se je v Grenoblu naučila hoditi v šolo. Prvi
dan samo do vrat. Dotaknila se jih je. Naslednji dan je šla že do
pisalne mize svetovalca za izobraževanje, ki ji je določil program: k
pouku bo hodila dve šolski uri na teden. Nato tri. Vadi še zdaj: hojo v
šolo, naj stane kar hoče, in neizogibanje strahovom. Večina otrok se v
grenobelskih prehodnih razredih potolaži in se po nekaj mesecih vključi v
normalen razred,« pravi direktorica Geneviève Letellier.
Vzroki se navadno seštevajo
Strokovno ustreznejši od uveljavljenega izraza šolska fobija, ki pomeni zgolj strah pred šolo, je širši izraz anksiozno odklanjanje oziroma zavračanje šole. Pojavlja se tako pri prvošolcih kot pri adolescentih, pri obeh spolih in otrocih vseh socialno-ekonomskih statusov, pri uspešnih in neuspešnih učencih, pravi Nada Hribar, specialistka klinične psihologije in psihoterapevtka na Svetovalnem centru za otroke, mladostnike in starše Ljubljana.
Pri prvošolcih in mlajših otrocih, ki še ne znajo povedati, kaj je narobe, je v ozadju najpogosteje bojazen zaradi ločitve od doma in domačih. Vsak otrok doživlja ta strah že v zgodnjem otroštvu, ko se mora ločiti od staršev, a tudi pozneje. Če teh stisk ne zna čustveno predelati in se pomiriti, se vznemirjanje zaradi odhoda staršev ob vstopu v šolo spet pojavi. Takšnega otroka skrbi, kje je mama, kje so starši, ali bodo prišli ponj.
Vzroki za odklanjanje šole pri starejših pa so lahko čustvene narave (strah pred neuspehom, konflikti doma, žalost ob izgubi pomembne osebe, na primer prijatelja, zamenjava učiteljice... ali spremembe v družini: ločitev staršev, preselitev...), učne težave ali težave z vključevanjem v družbo sovrstnikov. Navadno pa vzrok ni en sam.
V Svetovalnem centru za otroke, mladostnike in starše Ljubljana se srečujejo s to težavo najpogosteje pri učencih od šest do 14 let, a tudi pri dijakih niso redke. Ti otroci doživljajo pritiske v šoli in doma. Čustvene težave slabšajo motivacijo. Tudi tisti z učnimi težavami, ki ne zmorejo slediti pouku in se težko osredotočajo, težko zdržijo v šoli. Strah pred neuspehom se pojavi zlasti pri perfekcionistih, ambicioznih in zelo natančnih otrocih, ki postanejo zaradi tesnobe manj učinkoviti. Anksiozne učence je mogoče prepoznati: prestrašeni so, kaj bodo rekli odrasli, veliko dajo na odobravanje odraslih, želijo izpolniti pričakovanja staršev... Tretji vzrok težav, socialna vključenost, se izrazi zlasti pri pubertetnikih, ker odloča, ali se počuti sprejetega ali odrinjenega.
Za šolsko fobijo se neredko skrivajo druge motnje: avtizem, depresivnost, čustvena nihanja pri mladostniku, adolescentne krize, težave s prilagajanjem..., ki so posledica neugodnih družinskih razmer, v katerih se otrok ne more v miru razvijati in je stalno vznemirjen: pomanjkanje občutka varnosti, konflikti, agresivnost, ločitev staršev, stalni prepiri.
Zelo pomemben je čustveni odnos roditelja do otroka. Če mu je ta predano na voljo, kadar ga potrebuje, otrok predela marsikateri strah. Nekaj otrok je tudi težko prilagodljivih, strah jih je spremembe. Prva pomoč je, da se ga pomiri. Pomiriti je treba tudi njegovo okolje, starše in učitelje. Predvsem pa se mora naučiti pomirjati sam.
Starši ne smejo »nagrajevati« ostajanja doma s tem, da lahko vse dopoldne gleda televizijo, igra računalnik, ker se bo ta vzorec utrdil in bo otroka še teže spraviti k pouku. Vendar šolske fobije ne smemo zamenjavati z namernim izostajanjem od pouka, »špricanjem«.
Nada Hribar opozarja na zaščitno funkcijo strahu: »Dislektika, ki ima težave s pisanjem, ali otroka s socialno fobijo, ki ni sprejet v družbi, strah ščiti pred ogrožajočim izpostavljanjem. Dvigniti je treba praviloma nizko samozaupanje in samospoštovanje teh otrok. Učimo ga reševanja problemov, predvsem z lastnim strahom: čim prej nazaj v šolo, da se s podporo staršev in učiteljev spoprime s strahom. Minimizirati je treba pomen neuspeha in graditi na pozitivnih izkušnjah.« Avtor: Alenka Zgonik, Panorama
Foto: AFP Izvirna novica:Delo.si 15. september 2011 Prispevek je last avtorja in medija Delo.si |
